VSRS Sodba II Ips 350/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o preživnini za mladoletna otroka G. G. (roj. 1.2.1982) in M. G. (roj. 30.12.1983). Nasprotnega toženca (v nadaljevanju toženca) je obsodilo na plačilo mesečne preživnine od 1.2.1993 v ustreznih zneskih, ki jih mora nakazovati zakoniti zastopnici nasprotni tožnici (v nadaljevanju tožnici). Od 1.5.1997 dalje tako znaša višina preživnine 21.947,00 SIT za vsakega otroka. Tožencu je še naložilo, da mora plačati zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je očitno pomotoma imenovalo svojo odločbo sklep. Ker je očitno pomoto mogoče popraviti s popravnim sklepom (342. člen ZPP), revizijsko sodišče v naziv odločbe ni posegalo.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka na obeh stopnjah in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno in prvostopno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje, pri čemer naj bodo revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški. Trdi, da sta obe odločbi nezakoniti in nepravilni. Drugostopno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Tako ni odgovorilo na ugovor, da se življenjski standard otrok po razvezi ne sme zmanjšati. V zvezi s to pravico je tudi dolžnost staršev. Mati obeh otrok poleg rednega delovnega časa opravlja še dežurstvo, da tako zagotovi sredstva za preživljanje otrok. Sodišče njene večje dohodke izravnava z njenim večjim prispevkom k vzgoji in varstvu otrok. O toženčevi dolžnosti, da pridobiva sredstva za otroka tudi v prostem času (posebno še glede na njegovo izpovedbo, da opravlja samo redno delo), sodišče ne pove ničesar. Toženec je med postopkom sam zatrjeval, da obdeluje materino kmetijo in da celo potrebuje delavce na kmetiji, za kar naj bi bila otroka dodeljena njemu. Sodišči ne upoštevata dohodkov, ki jih toženec s tem pridobiva. Toženec se skriva za formalnim lastništvom matere na kmetiji. Citira še izpoved priče L. in trdi, da je sodišče v nasprotju z ZPP zavrnilo zaslišanje priče K. Toženec je namreč navedel, da že sedaj obdeluje 1 ha zemlje sam, ostalo pa je v najemu. To pomeni, da kmetija še vedno omogoča pridobivanje prehrane, kar predstavlja polovico stroškov preživljanja. Prav tako ni res, da bi znašali stroški le 40.000,00 SIT za vsakega otroka, saj se je tožničina izpovedba nanašala le na stroške v zvezi s prehrano, in je takšna ugotovitev tudi v nasprotju z njenimi predhodnimi navedbami in danimi obračuni za ostale stroške. Sodišču še očita, da ni ničesar povedalo o zvišanju njenega zahtevka po vložitvi nasprotne tožbe, da je pri izračunu napravilo računsko napako ter da izrek o stroških pravdnega postopka ni pravilen.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica ni opredelila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji uveljavlja. Iz njene obrazložitve je posredno mogoče sklepati, da očita sodiščema pomanjkanje razlogov o bistvenih okoliščinah za odločitev o preživnini za oba otroka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkanje razlogov, temveč za drugačen materialnopravni pogled na preživninsko situacijo, ki je nastala po razvezi zakonske zveze in zadeva otroka pravdnih strank. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj meni, da zahtevek za višjo preživnino ni utemeljen. Presodilo in obrazložilo je, da dejstvo, kdo na kmetiji gospodari, ni edino odločilno za presojo, ali ima tudi dohodke od nje. Toženec je to zanikal, tožnica pa ni ponudila nobenih dokazov o nasprotnem. Dokazno breme je na tistem, ki kaj trdi, razen če zakon ne določa drugače. Enako velja tudi glede oddajanja prostorov v najem in plačevanja najemnine. Vse te ugotovitve sodišč druge in prve stopnje so dejanske narave in jih revizijsko sodišče v revizijskem postopku ne sme več preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Med dejanske ugotovitve končno sodi tudi izračun procentov, ki so bili podlaga za vsakokratno prilagoditev višine mesečne preživnine od 1.2.1993 do dneva izdaje prvostopne sodbe.

Revizijsko sodišče le v odgovor na pavšalne revizijske trditve še dodaja, da je bila tožnica med postopkom vse preveč pasivna, saj je ves čas zahtevala od sodišča, da po uradni dolžnosti poizveduje o cenah različnih tečajev, ki se jih udeležujeta otroka, kakor tudi cenah oblačil in obutve. Temelj za prisojo preživnine so konkretne potrebe otrok ter izdatki zanje. Sodišče prve stopnje je v trikrat opravljenem prvostopnem postopku opravilo izredno obsežen in natančen dokazni postopek ter opravilo vrsto poizvedb po uradni dolžnosti. Upoštevalo je tudi statistične podatke in vse druge podatke o povprečnih življenjskih stroških. Več ni mogoče zahtevati od sodišča, čeprav mora ob razvezi po uradni dolžnosti odločati tudi o preživnini za mladoletne otroke (1. odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.bes., v nadaljevanju ZZZDR) in pri določitvi preživnine ni vezano na uveljavljeni tožbeni zahtevek. Sodišči sta tudi obrazložili, zakaj sta uporabili 223. člen ZPP. Ko ni mogoče ugotoviti zneska denarne terjatve z vso natančnostjo, kar velja ne le za višino potreb obeh otrok, temveč tudi za višino toženčevih preživninskih stroškov z otrokoma, ki živita približno dva meseca na leto pri njem, je prosti preudarek dopustno uporabiti.

Tožnica gradi svoje ugovore na trditvi, da za svoja otroka porabi več, kot je bilo prisojeno. Še več, vztraja na standardu, ki sta ga otroka imela pred razvezo. Ta pa je drugačen od družine do družine in prav tisti, ki zatrjuje višje izdatke, jih mora tudi izkazati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči v tem dolgotrajnem dokaznem postopku nista kršili nobene določbe ZPP in zato revizija s pavšalnimi trditvami in očitki o tem, česa vse sodišče ni storilo, ne more uspeti.

Materialnopravno sicer res drži trditev, da se standard otrok načeloma po razvezi ne sme spremeniti. Vendar pa to velja le v primeru, če ta standard lahko obstaja ob ugotovljenih možnostih obeh staršev. Ugotovitve o tem, kakšni so dohodki enega in drugega roditelja, so dejanske ugotovitve. Prav tako pa tudi ugotovitve o tem, ali lahko eden ali drugi tudi prispeva več, bodisi zaradi narave dejavnosti, ki jo opravlja, ali pa zaradi kakšnih drugih vzrokov. Če so te ugotovitve takšne, da enakega standarda ne omogočajo, ta pač ne more ostati enak. Ugotovljena dejstva v tem sporu terjajo takšno odločitev, kakršno sta sprejeli sodišče druge in prve stopnje.

Odločitev je v skladu s 1. odstavkom 123. člena ZZZDR, po katerem so starši dolžni preživljati svoje otroke, in 79. členom ZZZDR, po katerem sodišče višino prispevka za preživljanje otrok določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči upoštevali vse spremembe preživninskega tožbenega zahtevka, pa tudi skrbno preučili obstoječo sodno prakso, ki velja v zvezi s takšnimi zahtevki (prvostopno sodišče jo je v svoji sodbi tudi citiralo), ter nato odločili povsem v skladu z njo.

Morebitne spremenjene razmere (79. in 5. odstavek 132. člena ZZZDR), ki se bodo še pojavljale zaradi odraščanja otrok, pa bosta pravdni stranki uveljavljali (z ustreznimi trditvami in dokazi) takrat, ko bodo te razmere nastale. V tem trenutku pa revizijsko sodišče nima pooblastil za poseganje v odločitev na drugi stopnji in v povezavi z njo tudi ne v odločitev na prvi stopnji.

Ker tudi ni bilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.

Revizija zoper izrek o stroških ni dovoljena (400. člen ZPP) in je zato revizijsko sodišče ni obravnavalo.