223. člen ZPP

Sodišče prve stopnje odloča po stanju na dan zadnje glavne obravnave. Iz zapisnika o glavni obravnavi (na njej sta bila prisotna toženec in njegov odvetnik) izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nekaj metrov od vrtne ograje na sporni nepremičnini še vedno moč videti kmetijsko mehanizacijo in osebni avtomobil. Če je po naroku tožena stranka izpraznila parcelo in je ta sedaj prazna, izvršba ne bo potrebna.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovanec tožene stranke ravnal nedopustno zaradi opustitve opozorila, naj bo tožnik posebej previden v neosvetljenem vetrolovu, ker v hodniku luč ne deluje, pa tudi zato, ker ni zagotovil osvetlitve v hodniku (tj. delujoče luči) in posledično tudi v vetrolovu, ker tožniku ni samoiniciativno vsaj pridržal vrat na večjem hodniku, ko je videl, da se odpravlja proti vetrolovu, s čimer bi omogočil, da bi padalo več svetlobe v vetrolov, in ker tožnika ni spremljal do vhodnih vrat. Takšna presoja je materialnopravno napačna. Glede na vse okoliščine konkretnega primera ni mogoče govoriti o nedopustnem ravnanju zavarovanca tožene stranke. Sicer pa gre določen del pestrosti življenjskih dogodkov pripisati nesrečnim naključjem, za katere pač nihče ne odgovarja.

Določilo 223. člena ZPP/77 določa, da sodišče odloči po prostem preudarku, kadar ima stranka pravico do odškodnine, denarnega zneska ali nadomestnih stvari. Če se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev lastninske pravice, sklicevanje na prosti preudarek pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni utemeljeno.

Čeprav je 30 dnevni rok iz 6. točke 1. odstavka 423. člena ZPP/77 zamujen, je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, če je vložen v roku 30 dni po vročitvi odločbe višjega sodišča. Predlog za obnovo postopka ni dovoljen, če je kot nov dokaz predloženo zasebno izvedensko mnenje, ki bi lahko bilo pridobljeno in predloženo že v prejšnjem postopku na prvi stopnji.

Enoletni subjektivni rok za zastaranje zahtevka na izročitev dela zapuščine začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča, kot so, kdaj je zvedel, da je dedič. Dedič, ki je na primer rojen zunaj zakona zapustnika, tako izve, da je zapustnikov dedič šele, ko se očetovstvo zapustnika pravnomočno ugotovi. Prekinitev zastaralnega roka nastopi z vložitvijo dediščinske tožbe. Tožba ni spremenjena, če je moral tožnik zaradi nedopustnih ravnanj toženke med pravdo prvotni stvarnopravni zahtevek spremeniti v denarni zahtevek.

Sodišče odloča po prostem preudarku le v primeru, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V primeru, da je možno ugotoviti višino odškodnine, v konkretnem primeru izgubljenega zaslužka s pomočjo sodnega izvedenca za finančno- ekonomsko stroko, za odločanje po 223. členu ZPP ni podlage. Zato v primeru, če stranka predujma za izvedenca ne založi, odloča sodišče na podlagi izvedenih dokazov v njeno škodo.

Zavarovanec tožene stranke menjave voznega pasu ni izvedla v skladu s cestno prometnimi predpisi, torej brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, s tem pa je kršil določilo 38. člena ZTVCP. Odgovornost zavarovanca tožene stranke je 50 %.

Po določilu 223. člena ZPP, lahko sodišče o višini utemeljeno uveljavljane odškodnine odloči po prostem preudarku, če se višina odškodnine ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Zato sta sodišči upravičeno zapisali v svojih sodbah - sodišče druge stopnje, da je "sodišče prve stopnje opravilo vse, kar je potrebno, da se dejansko stanje do razumne meje še razčisti", in sodišče prve stopnje, da so obravnavano škodo na cesti povzročili poleg tožene stranke tudi drugi, ki so v spornem času vozili po cesti z različnimi prevoznimi sredstvi, pri čemer pa je praktično nemogoče ugotoviti obseg in vrsto teh prevozov.

Tožnik po nezgodi 15 mesecev ni mogel delati oziroma najti zaposlitve. V času ko je prišlo do poškodbe, res ni bil redno zaposlen, vendar pa je tudi takrat praktično ves čas delal, bodisi preko javnih del bodisi je sam iskal delo pri tožencu. Takoj ko je po poškodbi toliko okreval, da je lahko začel ponovno delati, je iskal primerno zaposlitev in delal priložnostno, nato pogodbeno pri različnih delodajalcih: pri zadnjem pa je še vedno redno zaposlen za določen čas. Tožnik bi tudi v obdobju, ko zaradi poškodbe ni mogel delati gotovo delal in je bil zato prikrajšan pri dohodkih. Kakšen odhodek bi imel v spornem obdobju pa se ne da ugotoviti, saj je tožnik iskal priložnostna dela in veliko menjaval zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o višini materialne škode v skladu z določbo 223. člena ZPP (1977) po prostem preudarku.

Ni mogoče s preprosto računsko operacijo (seštevek deležev tožnice in delitev na polovico) ugotoviti enak odstotek (46/100) tožničinega solastninskega deleža tako na nepremičninah kot tudi premičninah, pri tem pa se sklicevati na prosti preudarek po določbi 223. člena ZPP/77.

Ob izdaji plačilnega naloga so bili podani zakoniti pogoji za njegovo izdajo (1. odstavek 446. člena ZPP), po ugovoru tožene stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno meritorno odločalo o zahtevku. Temelj obveznosti ne more biti račun, temveč pogodba ali zakon. Honorar je plačilo, ki gre avtorju ne le na podlagi pogodbe, temveč že na podlagi samega zakona, kolikor z oblično pogodbo ni drugače dogovorjeno. Višino plačila je sodišče prve stopnje določilo ob uporabi določbe 223. člena ZPP. Pri tem je kot primerno merilo uporabilo znesek honorarja za avtorsko polo po prilogi k sporazumu o pravicah, obveznostih in odgovornosti založniških organizacij in avtorjev pri sklepanju pogodb. Ali je tožena stranka podpisnica tega sporazuma ali ne, ni pomembno. Sodišče prve stopnje ga namreč ni uporabilo kot zavezujoč pravni vir.

Sodišče lahko odloči o višini zneska po prostem preudarku le, če višine zneska ni mogoče ugotoviti, ali pa le z nesorazmernimi težavami. Ne more pa odločanje po prostem preudarku nadomestiti dokazna ocena.

Ob ugotovitvi, da ima stranka prenizko odškodnino, glede višine (zaradi nizkega zneska) ne predlaga izvedenca ustrezne stroke, se lahko stranka sklicuje na dokaz z zaslišanjem priče in tožeče stranke ter na odločitev sodišča po prostem preudarku.

Po prostem preudarku je mogoče odločati le o višini, ne pa tudi o pravici do odškodnine. O okoliščinah, ki spadajo v temelj odškodninske obveznosti zato ni mogoče odločati po prostem preudarku.

Zoper sklep sodišča o postavitvi izvedenca ni pritožbe, zato se pritožba zoper tak sklep zavrže.

Ugotavljanje življenjskih potreb preživninskega upravičenca je nedvomno takšno ugotavljanje dejanskega stanja, pri katerem matematično natančna ugotovitev denarnega zneska ni mogoča. V kolikšni meri pa se bo sodišče oprlo na določbo 223. člena ZPP/77 pa je odvisno od konkretnega primera, upoštevaje vrzel med razpoložljivimi dokazi ter dokončno ugotovitvijo ustreznega denarnega zneska.

Ko ni mogoče ugotoviti zneska denarne terjatve z vso natančnostjo, kar velja ne le za višino potreb obeh otrok, temveč tudi za višino toženčevih preživninskih stroškov z otrokoma, ki živita približno dva meseca na leto pri njem, je prosti preudarek dopustno uporabiti. Standard otrok se načeloma po razvezi ne sme spremeniti. Vendar pa to velja le v primeru, če ta standard lahko obstaja ob ugotovljenih možnostih obeh staršev.

Določba 3. odstavka 153. člena ZPP, da sodišče glede na vse okoliščine po prostem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške, praviloma pomeni napotitev na 221.a člen ZPP. Vendar če je sodišče ugotovilo, da ima tožnik pravico do denarnega zneska, pa zaradi neplačila predujma za stroške, izvedbe dokaza o tej višini ni mogoče izvesti, sodišče uporabi prosti preudarek.

Sodišče prve stopnje mora ob ugotovitvi odločilnih dejstev oceniti ravnanje enega in drugega udeleženca v prometu, ugotoviti v čem je bila podana protipravnost njunega ravnanja in kako je to vplivalo na nastanek obravnavanega trčenja. V kolikor tovrstne elemente škodnega ravnanja ugotovi tudi na strani tožnika kot oškodovanca, mora oceniti velikost njegovega prispevnega deleža pri nastanku obravnavane škode.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da bi tožnica, če ji ne bi bila neutemeljeno odvzeta prostost v času od 9.6.1949 do 31.12 1950, končala študij na fakulteti 2 leti prej kot ga dejansko je, t.j. leta 1955 namesto šele leta 1957. Zato se je tudi 2 leti kasneje zaposlila kot diplomirana inženirka kemije, kot bi se, če njeno šolanje ne bi bilo prekinjeno zaradi neutemeljeno odvzete prostosti leta 1949. Tožnica je bila tedaj za dve leti prikrajšana pri plači diplomiranega inženirja, ne pa pri plači osebe s srednjo izobrazbo, čeprav ob odvzemu prostosti še ni končala fakultete in še niti ni bila zaposlena. V obravnavani situaciji, ko se odloča o odškodnini za izgubljeni zaslužek po 40 letih, zaradi dveh denominacij domače valute v tem obdobju - razmerje med takratnim din in sedanjim SIT je 1 : 1.000.000,00 - in izredno visoke inflacije pri ugotavljanju višine izgubljenega zaslužka ni moč izhajati iz plač oseb z visoko izobrazbo iz tistega obdobja. Zato ni nepravilno ugotavljanje višine odškodnine po prostem preudarku (223. čl. ZPP).