VSK Sodba Cpg 111/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 24.560,67 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

2Zoper to sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru uporabiti določilo drugega odstavka 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki velja od 1.1.2013 dalje in ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneska pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, in sicer ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih. Tožeča stranka meni, da je upravičena do celotne vtoževane škode, torej ne glede na omejitve iz 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Poleg tega bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku tudi na podlagi določbe ZPIZ-2B, ki je že veljala v času odločanja (190.a člen). Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je vzpostavljeno v skladu z pooblastilom iz 50. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da imajo državljani pod zakonsko določenimi pogoji pravico do socialne varnosti. Težnja zakonodajalca pri spremembi 193. člena ZPIZ-2 in uvedba novega 190.a člena ter sprememba drugega odstavka 193. člena je bila namreč v tem, da se v pokojninski blagajni zbere čimveč sredstev in da pride v primerih krivdnih ravnanj posameznikov do prerazporeditve bremena za zagotavljanje sredstev tudi s strani zavarovalnic. Pokojninska blagajna zagotavlja tudi nabor drugih pravic, zato se potreba po prilagajanju sistema ohranja še naprej. Poleg težnje po višji višini pokojnin je povsem relevantno in pomembno tudi vprašanje zagotavljanja še nadaljnje finančne vzdržnosti blagajne. Ob demografskih prizadevanjih, po katerih bo v prihodnosti večje število upokojencev ob hkrati nižjem številu zavarovancev, ki krijejo izplačila pravic, je potrebno z vidika nadaljnjega zagotavljanja pravice do socialne varnosti zagotoviti, da se sredstva ohranijo v sistemu. Sistem ni bil nikoli oblikovan za kritje škodnih dogodkov posamezniku, temveč za kritje negotovih, bodočih dogodkov, na katere posamezniki nimajo vpliva.

3Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

5Pritožbene navedbe glede časovne veljavnosti 190. a člena ZPIZ-2 niso pravilne. Ta določba je namreč začela veljati šele 1.1.2016 (ZPIZ-2B). V predmetni zadevi je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo določena pravno pomembna dejstva, in sicer, da je P. R. 14.11.2013 z vozilom povzročila prometno nesrečo, v kateri je udeleženec B.M.umrl. V tej zvezi tožeča stranka vtožuje škodo, ki ji je nastala z izplačevanjem družinske oziroma vdovske pokojnine za čas do vključno leta 2015. Vsa iztoževana izplačila so bila opravljena pred 1.1.2016, kar pomeni, da je škoda nastala pred 1.1.2016 in da je tudi odškodninska obveznost zapadla pred 1.1.2016 (166. člen Obligacijskega zakonika- OZ).

6V času pred 1.1.2016 je bila v skladu z določbami ZOZP pravica tožeče stranke do uveljavljene odškodnine od zavarovalnice, pri kateri je bil povzročitelj obvezno zavarovan, omejena na v zakonu naštete primere, med katerimi ni izplačevanja družinske oziroma vdovske pokojnine. Ureditev, kakršna je bila pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, je sicer v skladu s splošnimi načeli odškodninskega prava, po kateri so posredni oškodovanci le izjemoma upravičeni do odškodnine. ZPIZ-2 je pred spremembo, objavljeno v Uradnem listu RS št. 102/2015, ki je začela veljati 1.1.2016, v členih od 190 do 193 določal, da lahko tožeča stranka zahteva povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali z velike malomarnosti povzročil škodni dogodek. Te določbe ne dajejo tožeči stranki podlage za neposreden zahtevek proti zavarovalnici, ampak ji dajejo pravno podlago zgolj za neposreden zahtevek proti povzročitelju škode. Šele v zadnji noveli ZPIZ-2, ki velja od 1.1.2016, je v določbi 190. a člena izrecno določeno, da tožeča stranka lahko zahteva povrnitev škode tudi od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, in sicer ne glede na omejitev v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, člen 18) nudi tožeči stranki pravno podlago za tožbo proti zavarovalnici (pri kateri je bil povzročitelj obvezno zavarovan) izključno glede povračila sorazmernega dela prispevkov za pokojnine in invalidsko zavarovanje v kapitaliziranem znesku. Zavod po tej določbi ne more neposredno od zavarovalnice izterjati ostalih vrst škod, ki niso opredeljene v tem členu, upoštevaje ob tem, da je 18. člen ZOZP izjema od pravila iz 15. člena ZOZP in ga je treba tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno ozko razlagati

7Drži sicer, da ZPIZ-2 B nima prehodnih določb, ki bi urejale uporabo 190. a člena in 193. člena ZPIZ-2. Kadar zakon nima prehodnih določb, ga je mogoče uporabiti tudi za prej nastale, a še ne razsojene primere, vendar le, če taka uporaba zakona ne nasprotuje načelu varstva zaupanja v pravo. Obvezno zavarovanje v prometu je specifično zavarovanje, predpisano s strani zakonodajalca, pri katerem je svobodna volja pogodbenih strank omejena, višina premij pa mora upoštevati vse možne odškodnine, ki so jih zavarovalnice dolžne izplačevati. Pri določitvi premij za leta pred 1.1.2016 logično ni bila upoštevana obveznost zavarovalnice, kakršna je bila vzpostavljena z ZPIZ-2B. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu. V prid temu zaključku govorijo tudi naslednja dejstva: iz obrazložitve predloga ZPIZ-2B¹ ni razvidno, da bi šlo za spremembo, potrebno zaradi zavarovanja kakšne ogrožene pravne dobrine; sprememba ni vezana na noben evropski predpis (zaradi česar bi bila lahko predvidljiva); tožeča stranka pa tudi v razmerju s toženo stranko ni šibkejša stranka, ki bi jo bilo potreba posebej varovati. To pomeni, da bi bila uporaba ZPIZ-2B v tej zadevi v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo materialno pravo ter zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen.

8Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Poročevalec DZ z dne 18.11.2015.