166. člen OZ

Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih. Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.

Pri določitvi premij za leta pred 1.1.2016 logično ni bila upoštevana obveznost zavarovalnice, kakršna je bila vzpostavljena z ZPIZ-2B. Retroaktivna veljavnost določbe ZPIZ-2B bi zato po oceni pritožbenega sodišča pomenila poseg v načelo zaupanja v pravo in pravni položaj strank pogodbe o obveznem zavarovanju v prometu. V prid temu zaključku govorijo tudi naslednja dejstva: iz obrazložitve predloga ZPIZ-2B ni razvidno, da bi šlo za spremembo, potrebno zaradi zavarovanja kakšne ogrožene pravne dobrine; sprememba ni vezana na noben evropski predpis (zaradi česar bi bila lahko predvidljiva); tožeča stranka pa tudi v razmerju s toženo stranko ni šibkejša stranka, ki bi jo bilo potreba posebej varovati. To pomeni, da bi bila uporaba ZPIZ-2B v tej zadevi v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti.

Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.

Podana je odškodninska odgovornost toženca (delavca) za škodo, ki je nastala z izpadom njegovega dela, ker od dne, ko je zaključil z bolniškim staležem, do poteka odpovednega roka, ni prišel na delo k tožeči stranki, čeprav mu je bilo to naročeno.

Procesno nadomestno upravičenje ni tožbeni zahtevek, pač pa toženi stranki ponujena možnost, da ji ni treba izpolniti obveznosti iz zahtevka, če izpolni drugo dajatev. Zato sodišče ne razsoja o materialnopravni utemeljenosti ponujene nadomestne izpolnitve.