VSRS Sodba II Ips 2/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 53.219,50 SIT z zamudnimi obrestmi. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke. Tožena stranka meni, da je predvsem U. T. solidarno odgovoren, saj je U. T. zahteval dodatna sredstva za kupnino in je bil denar nakazan na njegov račun. Sodišče je zato napačno odločilo, da mora le tožena stranka nositi vse posledice tožbe. Z umikom tožbe proti U. T. se je konstrukcija, ki jo je tožeča stranka postavila v svoji tožbi, podrla. Tožena stranka tudi meni, da bi moralo sodišče druge stopnje povedati zakaj sodba Temeljnega sodišča v S. ni pravilna. Po mnenju tožene stranke sodišče druge stopnje ni razumljivo odgovorilo na njene navedbe v pritožbi, da je tožnica s plačilom kupnine imela pravico zahtevati izročitev avtomobila in ji dodatno zahtevanega zneska ne bi bilo treba plačati. Tožena stranka namreč trdi, da bi morala tožnica s tožbo zahtevati izročitev avtomobila, ne pa plačati zahtevanega zneska. Tožena stranka v reviziji tudi navaja, da so zaključki sodišča glede vprašanja, ali si je tožnica pridržala pravico zahtevati plačilo zahtevanega zneska nazaj, v nasprotju z dokumentacijo v sodnem spisu in izpovedjo tožnice. Izjava z dne 16.1.1991, na katero se sodba sklicuje, je nepodpisana. Tožena stranka meni, da bi morala biti izjava nedvoumna, pismena in podpisana. Tožnica je izjavila, da je bila izjava poslana potem, ko so zahtevani znesek že plačali. Tožena stranka meni, da je tožnica s tem izgubila pravico terjati nazaj vplačano razliko. Zato je po mnenju tožene stranke presenetljiv zaključek sodišča druge stopnje, da to, da izjava tožnice ni bila podpisana, ne more biti odločilno. Tožena stranka sodišču druge stopnje očita tudi, da se na koncu obrazložitve skuša napraviti nevedno, kar zadeva zaslišanje priče B. J.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in da se je napravilo nevedno glede zaslišanja priče B. J.. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče upoštevalo vse pritožbene navedbe. Vendar je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v pritožbi zatrjevane kršitve ne predstavljajo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa ne onemogočajo preizkusa zakonitosti in pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. S tem je odgovorilo na navedbe tožene stranke v pritožbi. Sodišče druge stopnje je odločilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo priče B. J., ni kršilo določb pravdnega postopka. Po določbi 220. člena ZPP odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V določbi 8. člena ZPP pa je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov. Zato, da pri prostem ocenjevanju dokazov ne bi prihajalo do pristranskega gledanja in bi to povzročilo napačno sklepanje o pravno relevantnih dejstvih, vsebuje ZPP celo vrsto določb, ki omogočajo preizkušanje dejanskih ugotovitev. Tožena stranka je v pritožbi zahtevala od sodišča druge stopnje, naj preizkusi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. S tem namenom je tudi navajala, da je tožnica s plačilom kupnine imela pravico zahtevati izročitev avtomobila in ji dodatno zahtevanega zneska ne bi bilo treba plačati. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedb tožene stranke preizkusilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ugotovilo, da so pravilne. Pri tem ni kršilo določb ZPP. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da sodišče druge stopnje ni povedalo, zakaj sodba Temeljnega sodišča v S. ni pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sploh nista presojali pravilnosti sodbe Temeljnega sodišča v S.. S. sodišče je odločalo o drugem tožbenem zahtevku, med drugimi strankami in ob drugačni dejanski podlagi. Zato je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da navedena sodba zanju ne more biti pravno zavezujoča. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožena stranka v reviziji navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je tožena stranka dolžna vrniti v tožbenem zahtevku navedeni znesek. Meni, da je predvsem U. T. solidarno odgovoren, saj je U. T. zahteval dodatna sredstva za kupnino in je bil denar nakazan na njegov račun. Z umikom tožbe proti U. T. se je konstrukcija, ki jo je tožeča stranka postavila v svoji tožbi, podrla. Tožena stranka je kupno pogodbo za avto, v skladu z določbo 771. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, sklenila na račun U. T., vendar v svojem imenu. Tožena stranka v reviziji sama poudarja, da sta stranki kupne pogodbe tožena in tožeča stranka in bi tožeča stranka lahko proti toženi stranki takoj vložila tožbo za izročitev kupljenega in plačanega vozila.

Tožena stranka bi morala tožnici avto izročiti, pa tega ni storila temveč je v svojem imenu zahtevala doplačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je doplačilo res zahtevala od tožnice na zahtevo U. T. in je bilo doplačilo nakazano U. T. Vendar sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da to v razmerju med tožečo in toženo stranko ni pomembno. Tožena stranka je bila kot stranka kupne pogodbe dolžna izpolniti svojo obveznost iz te pogodbe in je tožeči stranki dolžna vrniti, kar je plačala preveč.

Tožena stranka v reviziji tudi navaja, da so zaključki sodišča glede vprašanja, ali si je tožnica pridržala pravico zahtevati plačilo zahtevanega zneska nazaj, v nasprotju z dokumentacijo v sodnem spisu in izpovedjo tožnice. Izjava z dne 16.1.1991, na katero se sodba sklicuje, je nepodpisana. Tožena stranka meni, da bi morala biti izjava nedvoumna, pismena in podpisana. Tožena stranka pa tudi navaja, da je tožnica izjavila, da je bila izjava poslana potem, ko so zahtevani znesek že plačali. Tožena stranka meni, da je tožena stranka s tem izgubila pravico terjati nazaj vplačano razliko. Zato je po mnenju tožene stranke presenetljiv zaključek sodišča druge stopnje, da to, da izjava tožnice ni bila podpisana, ne more biti odločilno. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da je pravna dejanja v zvezi z plačilom zahtevanega zneska, v imenu tožnice opravljal njen mož. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničin mož po prejemu dopisa v zvezi z doplačilom, 16.1.1991 odšel do trgovine tožene stranke, kjer je stopil v stik s pooblaščeno osebo tožene stranke in ji skušal izročiti izjavo tožnice. Obenem pa je pooblaščeni osebi tožene stranke tudi povedal, da si je tožeča stranka pridržala pravico povrnitev doplačila z obrestmi. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da je izjavo 16.1.1991 poslal toženi stranki, zahtevani znesek pa plačal 17.1.1991 in da izjava tožeče stranke ni bila podpisana. V določbi 211. člena ZOR za uveljavljanje zahteve za vrnitev plačanega ni predpisana oblika. Pridržek mora biti resen in nedvomen. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev odločilo, da si je tožeča stranka pridržala pravico zahtevati plačano nazaj in da je bil njen pridržek resen, nedvomen in podan že pred plačilom. Sodišče druge stopnje pa je v celoti sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da tožeča stranka na podlagi 211. člena ZOR lahko zahteva vračilo plačanega zneska.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.