211. člen ZOR

Ker je imenovana zdravnica Zavoda za zdravstveno zavarovanje ugotovila, da je bil toženec kljub zdravniškemu opravičilu zmožen sodelovati na obravnavah dne 28. 10. 2016 ter 9. 1. 2017, na narok 9. 2. 2017 pa toženec ponovno ni pristopil ter svojega izostanka ni opravičil, sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem toženca zaradi neopravičenega izostanka utemeljeno ni izvedlo.

Neutemeljene so revizijske navedbe, da sta bila nasilje in strah pred tožencem odločilna, da je tožnica odplačevala obroke toženčevih kreditov. S temi navedbami skuša tožnica prikazati, da se s prikrajšanjem ni strinjala, ker v skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja (211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 191. člen Obligacijskega zakonika), vendar je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožnica ni izkazala vlaganj oziroma da bi odplačevala obroke toženčevih kreditov, niti ni pravnorelevantno, ali je plačevala zaradi strahu pred tožencem, zato sodišče pravilno resničnosti teh trditev ni ugotavljalo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, t.j. da tožnica vlaganj v nepremičnino ni dokazala, je bilo materialno pravo povsem pravilno uporabljeno in zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti delno, zato je bil pravilno zavrnjen v celoti. Sodišči prve in druge stopnje sicer res večkrat navedeta, da tožnica ni dokazala, da bi v nepremičnino vložila znesek v zatrjevani višini, ali da ni dokazala prikrajšanja v zatrjevani višini, vendar pa je iz celotne in obsežne obrazložitve dokaz

Sodna praksa Vrhovnega sodišča v zvezi z uporabo 191. člena OZ oziroma 211. člena ZOR (za primer, ko stranka plača, da bi se izognila sili) že obstaja.

V obravnavanem primeru ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, saj ima vtoževana terjatev pravni temelj v neupravičeni pridobitvi. Za kondikcijske zahtevke velja splošni zastaralni rok petih let. Zahtevek iz neupravičene pridobitve ima neupravičeno osiromašeni zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja (dajatev ali storitev) koristen osebno za pridobitelja. Če pridobitelj iz kakšnega razloga od prehoda premoženja nima koristi (četudi bi jo kdo drug na mestu pridobitelja sicer imel), potem zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen. Glede na neprerekane trditve tožene stranke, da je ves izstopni DDV odvedla državi, tožena stranka na račun zaračunanega in s strani tožeče stranke tudi plačanega DDV ni bila osebno okoriščena.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik tožencu ob sklenitvi predpogodbe na podlagi katere se je toženec kot prodajalec zavezal s tožnikom kot kupcem skleniti glavno pogodbo za prodajo nepremičnine plačal 35.790,43 EUR kot del kupnine, čeprav je že pred sklenitvijo predpogodbe s to nepremičnino razpolagal. Zato je odločitev, da je predpogodba razdrta in da je toženec dolžan prejeti znesek vrniti, materialnopravno pravilna. Dejstvo, da tožnik ali njegov pooblaščenec nista preverila zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, ne pomeni privolitve v svoje prikrajšanje v smislu 211. člena ZOR.

Tožeča stranka je plačala komunalni prispevek kot pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja, zato ni šlo za prehod premoženja brez podlage. Pobuda stranki, da popolnoma spremeni dosedanje navedbe oziroma da spremeni tožbeni temelj sodi med ravnanja, ki ne predstavljajo kršitve 285. člena ZPP. Celo več, pravna teorija šteje, da niso dopustna, saj posegajo v pravico (nasprotne) stranke do nepristranskega sojenja.

Vsak skupni lastnik ima pravico uporabljati stvar skupaj z drugimi skupnimi lastniki, ne da bi s tem kršil pravice drugih skupnih lastnikov. Šele če primarna pravna posledica ni bila udejanjena (npr. eden od skupnih lastnikov zamenja ključavnico in poseže na področje dovoljenega), gre za pravno kršitev, ki naj ji sledi ustrezna sankcija (npr. plačilo uporabnine). Iz ugotovitev, da se je tožnik prostovoljno izselil iz stanovanja, da toženka ni zamenjala ključavnice ni mogoče sklepati, da bi toženka kršila tožnikovo pravico uporabljati stvar. Zaradi privolitve v prikrajšanje tožnikom uporabnina ne pripada.

Glede na ugotovitev, da sta tožnika sama sklenila posojilni pogodbi, po katerih sta se izposojena zneska denarja zavezala toženki vrniti v skladu s pogodbenimi določili, neupravičena obogatitev tožene stranke ni podana.

Tretji člen zavarovalnih pogojev tožeče stranke opredeljuje, kdaj zavarovanec izgubi pravice iz zavarovalne pogodbe, kdaj torej preneha njegova zakonska in pogodbena pravica, da zavarovalnica na podlagi in v obsegu zavarovalne pogodbe varuje njegove premoženjske interese. Ta sankcija nastopi, brž ko zavarovanec ravna v nasprotju s pogodbo na način, ki ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu kakšnega izmed pravil iz prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev, tj. že v trenutku kršitve pogodbe in ne morda kdaj kasneje.

Ker od 1. 7. 1998 dalje glede na dokončno in pravnomočno odločbo toženca, da tožnica nima pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo od 1. 7. 1998 dalje, ni bilo pravnega temelja za izplačevanje nadomestila, je tožnica, ki je to nadomestilo prejemala, dolžna preplačilo vrniti tožencu. Določba 211. člena ZOR (enako 191. člena OZ), po kateri kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili, v primerih vrnitve preplačila ni uporabljiva, ker se nanaša na kondikcijske, ne pa tudi na verzijske zahtevke, in tudi zato, ker pomeni, da prikrajšanec, ki ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan, in torej ni v zmoti glede obstoja obveznosti, izpolnitve ne more zahtevati nazaj, razen v primeru, da si je pridržal pravico zahtevati nazaj, oziroma v primeru, da je plačal, da bi se izognil sili.

V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe. Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja. Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“

Tožnik je s svojim ravnanjem (pomočjo toženki) prikrajšal samega sebe, v želji, da toženki nastane korist (da ni dolžna plačati uporabe stanovanja). Njegova volja je torej temelj za premik premoženja in izključuje okoriščenje toženke, s tem pa tožnikov vrnitveni zahtevek.

V kazenskem in smiselno tudi v postopku za prekrške velja domneva nedolžnosti, vse dokler obdolženemu ni dokazana krivda, to je s pravnomočno odločbo. Do takrat kazen ne more biti dokončno in s tem neupravičeno izrečena, razen v primerih, navedenih v 245. členu ZP. Tožniku ni uspelo dokazati, da ni vedel, da zneska ni dolžan plačati. Da bi tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, bi moral o morebitnem dvomu glede obstoja obveznosti obvestiti toženo stranko in si pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj.

Sodišče prve stopnje je pri delnem plačilu pravilno upoštevalo vrstni red vračunanja plačil, kot ga je določil dolžnik (tožena stranka) v svojem sporočilu k plačilu, saj upnik (tožeča stranka) takemu načinu poplačila ni ugovarjal. Vračunavanje po določbi 288. člena OZ (tako da se poplačajo najprej stroški, nato obresti in na koncu glavnica) bi prišlo v poštev šele v primeru, če dolžnikove izjave o tem, kaj plačuje, ne bi bilo.

V obligacijskem pravu velja osnovno načelo, da se nihče ne sme nepoklicano lotiti tujega posla. Investicije v nepremičnino drugega zato same po sebi ne predstavljajo podlage za povračilo vlaganj. Tak zahtevek je lahko utemeljen le, če so izpolnjeni pogoji za kondikcijo, verzijo, koristno oziroma nujno gestijo ali, če o tem med strankama obstaja dogovor.

Ker je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo posameznih glavnic premalo izplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za sporno obdobje z zapadlostjo v posameznem mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, bi moralo sodišče (glede na postavljeni pobotni ugovor) najprej ugotoviti obstoj terjatve tožeče stranke v okviru opisanega tožbenega zahtevka (in ne bi smelo samo računati zakonskih zamudnih obresti), nato ugotoviti obstoj (ali delni obstoj) terjatve tožene stranke, uveljavljane v pobot, ter nato v 3. členu izreka odločiti, da se terjatev tožeče stranke (ugotovljena v izreku sodbe) pobota s terjatvijo tožene stranke (ugotovljeno v izreku sodbe). Ni pravilno ravnanje sodišča, ki je samo računalo in pripisovalo zakonske zamudne obresti, saj je s tem prišlo do obrestovanja obresti, ki je prepovedano. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi izplačevala zneske tožeči stranki iz razlogov, v katerih zakon določa, da jih lahko zahteva nazaj (pridržanje pravice zahtevati vračilo, izogibanje sili), navedenih terjatev ne more uspešno uveljavljati v pobot. Vedela je, da je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. ZPOMZO je d

Tožnikov obogatitveni zahtevek ni izključen z določbo 211. člena ZOR. Iz relevantnih ugotovljenih dejstev je namreč jasno razvidno, da tožnik ni privolil v prikrajšanje v zvezi s svojimi vlaganji in že zato ni podana kavza, ki bi utemeljevala brezplačno pridobitev toženke.

Dokazna ocena pomeni prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali ne obstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. Kot je bilo že navedeno, je na tožniku dokazno breme, da je šlo med njim in bratom za dvostransko obveznostno razmerje, po katerem naj bi tožnik nudil bratu pomoč v delu in sredstvih, ta pa naj bi se mu obvezal to vrniti. To dokazno breme še ostri stališče, po katerem velja, da pomoči v delu med sorodniki načeloma ni mogoče šteti, da je bila dana z namenom ustanovitve obveznosti za tistega, kateremu je bila pomoč dana. Nedvomno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pomagal bratu, vendar pa, če ni dokazanosti dogovora o odplačnosti, bi lahko šlo le za neodplačno pomoč. V primeru obogatitvene podlage ni primerna uporaba stroškovnega pristopa pri ocenjevanju tožnikovih vlaganj, saj ta temelji na oceni nadomestitvenih stroškov, to je stroškov za izgradnjo hiše z enako uporabnostjo oziroma reprodukcijskih stroškov, ki predstavljajo stroške izgradnje za kopijo ocenjevanega objekta. Če gre za obogatitev, je mogoče ugotoviti korist od vlaganj le z ugotovitvijo odstotka vlag

Tožnica, ki je tožencu vrnila posojilo skupaj z obrestmi po višji meri od dovoljene, zahteva vračilo zneska, ki presega glavnico posojila in obresti po najvišji dovoljeni obrestni meri. Vendar dogovor o obrestih po višji obrestni meri od dovoljene ni ničen, zato mora stranka (tožnica) dokazati, da je šlo za oderuško pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodba, s katero sta stranki dogovorili sporno višino obrestne mere, ni posledica neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti tožnice, zato ni oderuška in posledično ne nična. Če pogodba ni nična, pa stranka ne more zahtevati tistega, kar je dala oziroma tistega, kar je dala preveč. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pravilno ugotavljalo, ali tožnica vedela, da tožencu plačuje nekaj, česar ni dolžna, in zaključilo, da je bila tožnici znana najvišja dovoljena obrestna mera, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

Če kdo kaj plača, ne da bi bil v zmoti in tudi ni prisiljen, se šteje, da je privolil v prikrajšanje.