771. člen ZOR

Četudi bi šlo za prenos terjatve, za izpolnitev katere je pravna prednica tožeče stranke jamčila kot garant, bi s trenutkom prehoda terjatve nanjo prenehala le njena odgovornost za izpolnitev obveznosti, medtem, ko bi terjatev do glavnega dolžnika obstajala še naprej. Zgolj to, da pred prenosom za isto terjatev jamči pravna prednica tožeče stranke pravni prednici tožene stranke, po prenosu pa obratno, ni razlog za zavrnitev zahtevka.

Ker tožnik svojega vozila ni izročil toženki, pač pa gospodarski družbi, toženka ni stvarno pasivno legitimirana (s tožnikom ni v razmerju iz sporne komisijske pogodbe).

S tem, ko je toženec traktor prodal kot fizična oseba, je kot direktor in ustanovitelj družbe F. d.o.o. zlorabil svoja pooblastila in kot zakoniti zastopnik pravne osebe povečal obveznosti pravne osebe (za znesek tožniku pripadajoče kupnine) in s tem, v nasprotju z zakonom, posredno razpolagal s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem (kupnino je namreč zadržal sam).

Zgolj okoliščina, da je bil upravni organ naknadno seznanjen s preklicem pooblastila lastnika vozila za prodajo vozila, preklic pooblastila pa je bil dan že po izvedbi prodajne pogodbe, ni nalagala upravnemu organu izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka ter neizvedba tega postopka ne predstavlja protipravnosti ravnanja upravnega organa kot ene izmed nujnih predpostavk civilnega delikta. Pooblastilo je podlaga za upravičenost do zastopanja, pri čemer je oblika pooblastila odvisna od oblike, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo. Ne za mandatno, ne za komisijsko niti za kupoprodajno pogodbo ZOR obličnosti ne predpisuje, zato zgolj dejstvo, da na pooblastilu za sklenitev pogodbe ni bila navedena višina kupnine, ne vpliva na samo veljavnost pooblastila.

Pogodbo o poslovnem sodelovanju, v kateri je bilo dogovorjeno, da se blago plačuje po prodani realizaciji, je treba obravnavati kot komisijsko in ne kot prodajno pogodbo (ne glede na to, da stranki uporabljata pojma „prodajalec“ in „kupec“).

Kadar so v postopku opravljena vsa procesna dejanja do prenehanja pravne osebe, lahko sodišče odloči kljub temu, da je postopek zaradi prenehanja stranke ex lege prekinjen. Pri prometu blaga je treba plačati davek od prometa proizvodov, ne pa za opravljanje storitev na podlagi komisijske pogodbe, če iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so pogodbene stranke pridobile lastninsko pravico na blagu.

Revizijska navedba tožeče stranke, da je bila do predložitve spornega dopisa po koncu prvega naroka za glavno obravnavo upravičena zato, ker je že na prvem naroku za glavno obravnavo med dokazi predlagala tudi „dopise v zvezi s spornimi posli,“ je neutemeljena, ker posplošen dokazni predlog, ki listin z ničemer ne konkretizira, ni upošteven. Ker je bila med strankama že od vsega začetka postopka sporna vsebina njunega dogovora, bi tožeča stranka morala takoj ponuditi vse dokaze za svojo trditev (da je šlo med strankama za kupoprodajno pogodbo), ne pa čakati na (zanjo neugoden) rezultat izvedbe dokazov tožene stranke. Zgolj oznaka tuje stvari kot svoje ne predstavlja načina pridobitve lastninske pravice.

Tožeča stranka s pogodbo o poslovnem sodelovanju ni prevzela nase odgovornosti za poslovno uspešnost prodajalne tožene stranke v Ljubljani. Sicer pa tudi iz samih zakonskih določb o komisiji ne sledi takšna odgovornost.

Komisionar stopa v razmerje s tretjim (kupcem avtomobila) v svojem imenu in na račun komitenta (ki mu je avto zaupal v prodajo), zato je pasivno legitimiran v pravdi glede jamčevanja za stvarne napake na vozilu komisionar in ne komitent.

Posel med pravdnima strankama je potekal tako, da je leasingojemalec izbral predmet leasinga oz. poiskal dobavitelja, slednji pa je tožeči stranki izdal predračun, katerega je tožeča stranka plačala. Provizija tožene stranke v tem poslu je znašala 230.000,00 ali 240.000,00 SIT. Glede na navedeno je bila torej med pravdnima strankama očitno sklenjena komisijska pogodba.

1. Pri "navadni" komisiji komisonar ni odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika. Takšna njegova odgovornost je vzpostavljena le pri "del credere" komisiji, vendar le v primeru, če je komisionar posebej jamčil, da bo sopogodbenik svoje obveznosti izpolnil. 2. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno določilo zavezuje sodišče k celoviti presoji vseh dokazov skupaj, pri čemer pa ni mogoče enega samega dokaza iztrgati iz konteksta ostalih predlaganih dokazov in mu dati odločilen pomen v zadevi.

Kdo je "plovbni agent" v plovbnem agencijskem poslu, opredeljuje 680. čl. Zakona o pomorski in notranji plovbi (Ur. l. SFRJ, št. 22/77 s spremembami, v nadaljevanju ZPNP). Tako se po pogodbi o plovbnem agencijskem poslu plovbni agent zavezuje, da bo na podlagi splošnega ali posebnega pooblastila v imenu in na račun naročitelja opravljal plovbne agencijske posle. Ti so definirani v 682. čl. ZPNP kot posli v zvezi s pomaganjem, posredovanjem in zastopanjem, ki se nanašajo na plovbo in izkoriščanje ladij. Pobotu zaradi te njegove bistvene značilnosti seveda ni moč pripisati pomena plačila, kot to zmotno meni pritožnik. :

Plačevanje provizije za dobavljeno blago je značilno za komisijsko pogodbo in ne za prodajo. Drugačna pravna razlaga pogodbe od tiste, ki si jo želi stranka, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Toženec, ki je kot komisionar prodal tožniku avtomobil (771. člen ZOR), ima nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe. Iz določb ZOR, ki urejajo komisijo, sledi, da je v pravnem razmerju s tretjim samo komisionar, zato je kupcu kot prodajalec odgovoren za stvarne napake prodane stvari.

Presoja o pravni kvalifikaciji pogodbenega razmerja.

Komisionar sklepa posle v svojem imenu, a na račun komitenta.

Sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Tožeča stranka je svojo denarno terjatev uveljavljala na podlagi zatrjevanega kupoprodajnega razmerja. Čeprav sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP), pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke iz ugotovljenega komisijskega razmerja zoper toženo stranko še ni nastala, ker tožena stranka še ni prejela plačila njenega sopogodbenika za prodano blago (primerjaj 2. odst. 780. čl. ZOR). Tožeča stranka pa se neutemeljeno sklicuje na dolžnost tožene stranke, da ji je slednja skladno s 3. odst. 780. čl. ZOR dolžna svoje pravice do tretjega prenesti nanjo, v kolikor gre za komisijsko razmerje, kar pa tožena stranka ni storila. Vendar takega zahtevka v procesnem smislu tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala.

Za nakupno komisijo je značilno, da komisionar kupuje blago za svojega komitenta, toda v svojem imenu. Zato je on tisti, ki nastopa proti prodajalcu kot kupec. Zaradi navedenega lahko prodajalec zahteva plačilo samo od komisionarja, in ne od njegovega komitenta. Ta je namreč v pravnem razmerju samo s komisionarjem, in sicer na podlagi komisijske pogodbe, ne pa s prodajalcem.

Navedba tožeče stranke v dopisu toženi ("...v kolikor blaga ne boste vrnili, bomo smatrali, da je blago prodano...") je ponudba za spremembo konsignacijske pogodbe v prodajno. Molk naslovnika (v tem primeru tožene stranke) po izrecni določbi 1. odst. 42. čl. ZOR ne pomeni sprejema ponudbe. Pogodbeno določilo, da bosta molk ali kakšna druga opustitev naslovnika (napr., če ne vrne poslanih stvari) veljala za sprejem ponudbe, je po izrecnem določilu 2. odst. 42. čl. ZOR celo nično; zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi smiselno enaka enostranska izjava lahko ustvarila za toženo stranko učinke prodajne pogodbe. Med strankama je bila sklenjena komisijska pogodba in ne prodajna, zato tožnik iz naslova izpolnitve te pogodbe nima denarnega zahtevka. Denarni zahtevek iz naslova izpolnitve konsignacijske pogodbe bi imela tožeča stranka le v primeru, če bi trdila in dokazala, da je toženec blago prodal.

Tožeča stranka je v okviru prekluzivnega enoletnega roka iz 117. čl. ZOR dovolj določno podala trditve o tem, da je bila pri sklepanju pogodbe s toženo stranko v zmoti glede neke okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe. S svojimi kasnejšimi navedbami glede vzroka bistvenosti zmote je tožeča le konkretizirala in dopolnila svoje že dane navedbe. Dopolnitev dejanskih navedb glede že postavljenega zahtevka je mogoče tudi po izteku prekluzivnega roka. Pri tožniku ni bilo zmote o osebi, s katero se sklepa pogodba, saj je bil tožnik ves čas prepričan, da sklepa pogodbo s tožencem, s katerim jo je tudi zares sklenil. Tožeča stranka je bila v zmoti glede okoliščine posla, kar bi glede na določila 1. odst. 61. čl. ZOR utegnila biti bistvena zmota, vendar v obravnavanem primeru sporni člen pogodbe ni odločilna okoliščina, ker za stranke ne ustvarja nikakršnih obveznosti. Predpogodba mora biti sklenjena v isti obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo. Ker je za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo predpisana oblika notarskega zapisa, mora biti tudi predpogodba za ustanovitev take družbe narejena v obliki notarskega zapisa, sicer taka predpogodba ni pravno zavezujoča.</p