220. člen ZPP

Dejstvo, da sodišče prve stopnje ne upošteva napotka pritožbenega sodišča, da naj opravi določeno pravdno dejanje, samo po sebi še ne more pomeniti, da je podana kršitev iz prvega odstavka 362. člena ZPP. Odločilno je namreč, da se napotki glede oprave pravdnih dejanj, ki jih naloži razveljavitveni sklep, upoštevajo v takem obsegu, da so obravnavana vsa vprašanja, na katera razveljavitveni sklep opozarja.

Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbo I Cpg 363/2009 z dne 13. 1. 2009, v kateri je Višje sodišče v Ljubljani pojasnilo, da mora stranka, ki predlaga "edicijo", predlagati tudi dokaz, da ima njen pravdni nasprotnik listino, če je to dejstvo sporno. Tega svojega dokaznega bremena pritožnici nista zmogli.

V izpodbijanem sklepu je navedeno, da bodo v zapuščinskem postopku po zapustnikovi pokojni ženi lahko sporna tudi vprašanja, od katerih je odvisen krog dedičev in njihovi dedni deleži. Ti razlogi utemeljujejo smotrnost odločitve, da zapuščinsko sodišče tega predhodnega vprašanja ne bo reševalo sámo. Dvomov v odgovor na predhodno vprašanje, kdo so dediči po pok. C. B., sicer ne sme biti, a po drugi strani tudi ni treba, da bi bili ti dediči ugotovljeni s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v luči varovanja ustavne pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja redno preverjati, ali so v postopku po pok. C. B. dediči že (nesporno) ugotovljeni - ne glede na to, da sklep o dedovanju še ni izdan, in ne glede na to, da ni znan obseg zapuščine. Takoj ko bo ugotovilo, da je predhodno vprašanje v matičnem postopku že rešeno (to je, da so dediči po pok. C. B. znani), bo moralo zapuščinski postopek po pok. B. B. nadaljevati. Pritožnice tudi pravnomočen sklep o dedovanju po pok. C. B. ne bo vezal, saj nima položaja stranke v tistem postopku (220. člen ZD), in bo svoje zahtevke po potrebi lahko uveljavljala tudi v pravdi.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla.

Glede na dejstvo, da iz zapisnika o ogledu kraja dogodka, ki ga je sestavil osebno predsednik senata, ne izhaja višina jaška 5 cm, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Odločitev o tem, potem ko je predlagan dokaz z ogledom, ali bo takšen dokazni predlog izvedlo, sprejme sodišče. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, namreč odloča sodišče (213. člen ZPP). Izvedenec ni pristojen sam odločati, ali bo nek dokaz izvedel. Na zahtevo izvedenca se sicer lahko izvedejo v skladu s 7. členom ZPP tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje (drugi odstavek 252. člen ZPP), vendar pa mora odločitev o izvedbi dokaza sprejeti sodišče. Izvedenec mora ravnati po navodilih sodišča in izvedensko delo opraviti v obsegu, kot mu je to naložilo sodišče.

Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena, kar pa ne pomeni, da gre za nedopusten dokaz.

Pritožnik ni igral uradne odbojkarske tekme ali bil udeležen v pripravah na kakšno takšno tekmovanje, pač pa se je kot zapornik rekreiral. Zato toženkin zavod ni bil dolžan pripraviti oz. zagotoviti športnega igrišča, ki bi povsem ustrezalo zahtevam športnih predpisov oz. standardov.

Dejstvo, da toženec ni imel možnosti sodelovanja pri ogledu stanovanja, ki ga je opravil izvedenec, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Tožencu je bilo izvedensko mnenje vročeno in je imel možnost, da se izreče tako o ugotovitvah v izvidu kot o mnenju.

Iz obveznosti štipendista, delati pri toženi stranki toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, ni mogoče sklepati, da obstaja nasprotna obveznost delodajalca, da štipendista zaposluje toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. S pogodbami o štipendiranju se lahko skuša doseči tudi socialne cilje, zato je stvar odločitve štipenditorja in delodajalca, katere nasprotne storitve bosta zahtevala od štipendista in kakšna, če sploh kakšna bremena bodo s tem naložena delodajalcu. Če bi pogodbene stranke hotele doseči, da bi bi bila tožena stranka dolžna zaposlovati štipendista toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, bi se morale tako dogovoriti, pa se niso. OZ strank ne omejuje pri tem, da ne bi svojih razmerij sporazumno urejali za nazaj. Kaj je to ustrezno delovno mesto, seveda ne določa peti odstavek 91. člena ZDR-1, ki se niti posredno ne nanaša na štipendiranje. Vsebino tega pojma je mogoče opredeliti na temelju razlage same pogodbene določbe. Ta je nalagala zagotovitev izobrazbi ustrezne zaposlitve. Izobrazbi ustrezna zaposlitev je zaposlitev, ki vsaj v bistvenem delu ustreza ravni izobrazbe in tudi stroki, za katero se je izobraževal zadevni štipendist. <

Izgubljeni dobiček je razlika med utemeljeno pričakovanim dobičkom, ki bi ga družba ustvarila, če očitane kršitve ne bi bilo in ne bi bilo protikonkurenčnega oviranja razvoja oziroma delovanja trga, ter dejanskim/ustvarjenim dobičkom. Ker pa se dobiček izračuna kot razlika med prihodki in stroški, je treba pri izgubljenem dobičku opraviti računsko operacijo, s katero se od razlike med hipotetičnimi prihodki in hipotetičnimi stroški (po osnovnem scenariju "nekršitve") odšteje razlika med dejanskimi prihodki in dejanskimi stroški (po škodnem scenariju). Ustrezno izhodišče za izračun škode predstavlja tudi pristop s prikazom celotnih stroškov poslovanja ter aplikacijo ključa (odstotka), ki ponazarjala težo poslovnega segmenta VDSL v celotnem poslovanju družbe. Podrobnejša razlaga uporabljenega ključa v fazi postavljanja trditev o nastanku škode ni potrebna. Zahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da bi se od stranke zahtevala natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke v izračunu škode, po njeni višini in podlagi. Od stranke se zahteva, da poda osnovne/izhodiščne podatke za izračun škode, presoja resničnosti takšnih podatkov ob (ko

Predlagan ogled na kraju samem ni primeren dokaz za ugotavljanje, kje sta v preteklosti toženca parkirala avtomobile. Situacije, ki ne obstaja več, se ne da dokazovati z ogledom. Razen tega mora biti ogled na kraju samem vnaprej razpisan in so o njem obveščene stranke, zato je iluzorno pričakovati, da bi toženca avtomobile parkirala tako, kot tožnika zatrjujeta, da jih parkirata, toženca pa to zanikata. Pričo B. B. pa naj bi sodišče po predlogu tožeče stranke zasliševalo o tem, da mu je prvi toženec grozil, če ga še enkrat vidi na dvorišču in da je prvi toženec delal luknje na strehi zimskega vrta. Ti dejstvi pa za razsojo v tej zadevi nista relevantni. Sklenjena "delna sodna poravnava" glede na svojo vsebino ne predstavlja sodne poravnave. Sodna poravnava je izvršljiv dogovor pravdnih strank (lahko tudi drugih, v poravnavo vključenih oseb), kar pa predmetna "delna sodna poravnava" ni. Glede na to, da je šlo za sporazum strank, sklenjen pred sodiščem tekom postopka, je treba vsebino "delne sodne poravnave" upoštevati kot priznana dejstva. To pomeni, da sklenjen dogovor zavezuje pravdni stranki in sodišče, pred katerim sta ga sklenili. Zato dogovor, da lahko toženca uporabl

Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena. Še najbližje je ogledu, ki ga ureja 220. člen ZPP. V prvem odstavku 220. člena ZPP je določeno, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Število dokaznih sredstev pa ni omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja. To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP - katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato tudi ni nedopustna rekonstrukcija, kjer dokazovanje ni osredotočeno le na neposredno čutilno zaznavanje lastnosti stvari (ogled), temveč je predmet zaznavanja vzročno-posledični potek dogodkov kot celota.

Tožnik zatrjevanih opustitev toženi strank ni uspel dokazati, poleg tega pa mu je že pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da novo nastala država Republika Slovenija obveznosti iz sklepa IS SRS z dne 18. 3. 1991 ni sprejela (drugi odstavek 8. člena UZITUL).

Povezava za redno rabo nepremičnine v smislu 88. člena SPZ ne pomeni, da mora biti vsak del vsake nepremičnine popolnoma dostopen z vozili.

Omejevanje konkurence je zakonsko prepovedano, in za kršitev zakona ni pomembno, ali je storjeno s pogodbenim, ali zunajpogodbenim ravnanjem. Pomen 216. člena ZPP je v tem, da znižuje dokazno mero zato, da ne bi bili odškodninski zahtevki neuspešni zgolj zato, ker se ne more z zadnjo gotovostjo razjasniti, koliko je ravnanje prispevalo k nastanku škode. Ugotavljanje škode po prostem preudarku pa ni prosto v tem smislu, da bi sodišče lahko povsem „čez palec“ in torej arbitrarno ocenjevalo višino škode. Ocena izgubljenega dobička mora sloneti na utemeljenih pričakovanjih. Temelje za oceno dobička mora torej odškodninski upravičenec razkriti in nosi glede tega trditveno in dokazno breme. Trditve stranke, ki so same po sebi bistvene za odločitev v zadevi sami, ne morejo biti poslovna skrivnost do takšne mere, da bi jih tožena stranka sploh ne smela izvedeti. Če bi bile, bi se toženi stranki odvzela pravice do obrambe.

Ni kakšnega posebnega pravila, ki bi v primeru ponovnega odločanja prvostopenjskega sodišča o isti zadevi prvostopenjskem sodišču prepovedoval ponovitev dokaza, če samo meni, da je takšen dokaz potreben. Isto velja za ponovno zaslišanje strank. Sodna praksa je varstvo posesti omejila, že ko je veljal ZTLR. Varstva posesti ni mogoče zahtevati, če stranka nima ekonomskega interesa. Tega nima, če je poseg v posest nebistven in nima praktičnega pomena. Takšna omejitev varstva posesti se uporablja v sodni praksi še sedaj, ko sicer velja SPZ. Na ta način se omejuje tudi varstvo služnosti, vendar tudi posesti same kot takšne. Končni cilj takšne omejitve varstva posesti tudi preprečevanje, da bi se posestno varstvo zlorabljalo.