VSRS Sodba I Up 671/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 717/97-14 z dne 14.4.2000.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.4.1997 o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarskih storitev ter zadevo poslalo v odločitev županu Občine A. V razlogih izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je tožena stranka v nasprotju z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) v upravni stvari odločila na prvi stopnji, čeprav je po navedenem predpisu za izdajo odločbe o izbiri koncesionarja na prvi stopnji pristojna odločati občinska uprava, na drugi stopnji pa župan. Tožena stranka je sicer po ZLS pooblaščena tako za sprejem statuta kot tudi koncesijskega akta - odloka, ki je predpisan v Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ni pa imela zakonskega pooblastila za drugačno, to je enostopenjsko ureditev postopka v zadevi izdaje odločbe o izbiri koncesionarja. V 33. členu ZGJS je dano koncedentu le pooblastilo za določitev organa, ki opravi izbor in izda o tem upravno odločbo. To pa pomeni, da so določila statuta in koncesijskega akta, s katerima je tožena stranka predpisala enostopenjski postopek, čeprav za takšno ureditev postopka ni imela podlage niti v ZGJS niti v drugem zakonu, v nasprotju z 2. odstavkom 67. člena ZLS in Zakonom o splošnem upravnem postopku, kot tudi v nasprotju z odločbo 25. člena Ustave Republike Slovenije. Po 29. členu ZLS je tožena stranka sicer res najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine, ki je pristojen tudi za odločanje v drugih zadevah, ki jih določa zakon in statut občine. V obravnavanem primeru pa pristojnost za odločanje v zadevi izbire koncesionarja z navedenimi zakoni ni bila prenešena na toženo stranko, določilo 33. člena Statuta Občine A. pa postopek ureja v nasprotju z ustavo in zakonom in je zato ob upoštevanju 25. člena Ustave Republike Slovenije in 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih, po presoji prvostopnega sodišča, potrebno neposredno uporabiti zakon. Ker torej izpodbijane odločbe ni izdal pristojni organ, je prvostopno sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 1. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Za odločanje o tej zadevi je pristojna občinska uprava, predstojnik le-te pa je po 2. odstavku 49. člena ZLS župan. Zato je sodišče, na podlagi 2. odstavka istega člena, poslalo zadevo županu, ki je dolžan poskrbeti, da bo občinska uprava v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS, izdala v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZLS prvostopno odločbo o izbiri koncesionarja.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da 2. odstavek 67. člena ZLS res določa, da o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, vendar 2.

odstavek 67. člena tudi določa, da takšen način odločanja velja v tistih primerih, po katerih ni z zakonom drugače odločeno. Nadalje 12. alinea 33. člena ZGJS določa vsebino koncesijskega akta in mu prepušča, da določi organ, ki opravi izbor koncesionarja. Torej je ZGJS pristojnost določitve organa, ki opravi izbor koncesionarja, skladno z možnostjo, predvideno v 2. odstavku 67. člena ZLS, uredil drugače oziroma to pomeni, da je izbiro organa prepustil koncesijskemu aktu. Takšna ureditev je skladna tudi s konceptom lokalne samouprave, določenem v 2. členu ZLS in s 140. členom Ustave RS, ki določa, da v pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine, torej lahko samostojno določi tudi način izbire koncesionarja, skladno z zakonskim pooblastilom. Zato tožena stranka predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožeča stranka, prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi, pravilni pa so tudi razlogi izpodbijane sodbe, katere to sodišče sprejema in jih zato ponovno ne navaja.

Po določbi 37. člena ZGJS o izbiri koncesionarja odloči koncedent z upravno odločbo. Vsem, ki so sodelovali v postopku javnega razpisa, je priznan položaj stranke v upravnem postopku. V obravnavanem primeru navedeno pomeni, da mora občina, ko odloča o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti, voditi upravni postopek po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. ZLS je v 2. odstavku 67. člena določil, da o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom določeno drugače.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da 12. alinea 33. člena ZGJS prepušča določitev organa, ki bo opravil izbor koncesionarja, koncesijskemu aktu, zato naj ne bi prišla v poštev uporaba določbe 67. člena ZLS o pristojnosti občinske uprave za odločanje v upravnih stvareh. Po presoji pritožbenega sodišča določbe 12. alinee 33. člena ZGJS ni mogoče razumeti kot izvedbe pooblastila iz 67. člena ZLS, po katerem lahko zakon določi, da o posameznih upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča tudi kdo drug kot občinska uprava.

Smisel te določbe je v tem, da občina s svojim splošnim aktom, s katerim samostojno ureja lokalne zadeve javnega pomena, lahko določi izjemo, da na prvi stopnji ne odloča občinska uprava, ampak drug organ občine. Vendar pa tega ne more storiti, če v določeni upravni stvari, ki je sicer lokalna zadeva, že iz samega zakona izhaja, da o njej odloča občinska uprava. Člen 25 Ustave RS, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva, določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih. Ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti tudi proti odločbam organov lokalnih skupnosti.

Določitev enostopnosti postopka, v katerem se odloča o pravici posameznika, predstavlja poseg v pravico iz 25. člena Ustave. Poseg v pravico do pritožbe (kakor tudi v druge z ustavo zajamčene pravice), pa je dopusten samo z zakonom, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (2.

odstavek 15. člena Ustave RS). Pravica do pritožbe je v skladu s 25. členom Ustave RS določena tudi v 2. odstavku 67. člena ZLS. Upravni spor, ki je predviden v izpodbijani odločbi o izbiri koncesionarja, pa ne more predstavljati nadomestila za pritožbo. Upravni spor je namreč inštitut za zagotavljanje sodnega varstva zakonitosti dokončnih posamičnih aktov.

Zato je prvostopno sodišče pravilno presodilo izpodbijano odločbo in sodbo oprlo neposredno na ustavo in zakon.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (73. člen ZUS).