2. člen ZLS

Lekarno in podružnico lekarne, fizična ali pravna oseba lahko organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Lekarno in podružnico lekarne, lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).

Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).

Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu. Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v k

S tem, ko je toženka naložila občini kot samoupravni lokalni skupnosti pripravo oziroma sprejem programa izgradnje kanalizacijskega omrežja, torej splošnega pravnega akta iz njene pristojnosti, s točno določeno vsebino in v točno določenem roku, je posegla v avtonomijo samoupravne lokalne skupnosti, ki jo določa že 140. člena Ustave RS, na zakonski ravni pa 2. člen Zakona o lokalni samoupravi. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno, v obravnavani zadevi pa je sodišče pravnomočno odločilo o tožbi, zato tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne

Pridobitev lastninske pravice graditelja ob dogovoru o gradnji na zemljišču drugega, izključujejo določila 25. člena ZTLR. Z gradnjo na zemljišču v družbeni lasti ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice.

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.

Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.

Če bi upravni organ (tožena stranka) uporabila prisilna sredstva za izvršitev vpisa prepovedi odtujitve v prometno dovoljenje, bi prekoračila svoja pooblastila pri izvrševanju odredbe sodišča, torej v postopku, ki ne spada med upravne postopke. Opravila bi izvršilna dejanja (s prisilnimi sredstvi) za vpis podatkov v prometno dovoljenje, ki niso obligatorne narave (glej Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil, Ur. l. SFRJ št. 74/89 in Pravilnik o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah, Ur.l. RS, št. 2/92 in spremembe v Ur.l., št. 70/95). Z izdano začasno odredbo pa sodišče toženi stranki ni naložilo oprave izvršilnih dejanj zoper dolžnika.