29. člen ZLS

Glede na odsotnost zakonskih določil, ki bi jasno urejala pristojnost članstva v skupščini javnega holdinga in izvrševanja ustanoviteljskih pravic, odločitev izpodbijanega sklepa in Odloka ne nasprotuje veljavni zakonodaji.

Z izpodbijanim sklepom, ki predstavlja le eno od faz v postopku prostorskega načrtovanja, je Občinski svet toženke o pritožnikovi pobudi za sprejem OPPN odločil v okviru svoje normodajne pristojnosti (tj. pristojnosti iz prvega odstavka 29. člena ZLS). Načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi priprava in sprejem prostorskih aktov je namreč ena od izvirnih nalog občine (tretja alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). Sklep torej ni bil sprejet v okviru izvrševanja upravne funkcije, ampak v okviru pristojnosti Občinskega sveta za sprejem splošnih aktov občine (druga in tretja alineja drugega odstavka 29. člena ZLS), torej normodajne pristojnosti in ne upravne. Tudi sicer Občinski svet ni pristojen za opravljanje upravnih nalog občine, te naloge izvaja občinska uprava (prvi odstavek 49. člena ZLS). Z izpodbijanim sklepom Občinskega sveta tožene stranke tako ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj se ta nanaša na odločitev glede prostorskega načrtovanja, ki tudi po stališču Ustavnega sodišča ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov ampak normiranje v javnem interesu.

Izpodbijani akt je bil sprejet v postopku prostorskega načrtovanja občine in ne predstavlja posamičnega akta, izdanega pri izvrševanju upravne funkcije, temveč da gre za splošni akt, iz katerega ne izhaja, da bi se nanašal na tožeči stranki oz. na njuno nepremičnino. Gre za akt, ki je bil sprejet v skladu z določbami ZLS in njegova vsebina in namen nista urejanje konkretnih pravic in pravnih razmerij, ampak služi kot podlaga nadaljnjim postopkom dela in poslovanja občine. Izpodbijani akt nima nobenih pravnih posledic za tožeči stranki, saj z ničemer ne posega v njuno lastninsko pravico, v posledici česar stranki nista legitimirani za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Sklep Občinskega sveta toženke ni upravni akt s pravnimi učinki v smislu ZCes-1. Z njim tudi ni bilo odločeno o dovoljenosti gradnje. O tem bo odločil pristojen organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Občinski svet je z izpodbijanim sklepom podal le svoje stališče glede odmika nove gradnje od občinske ceste. Z njim ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Izpodbijani sklep Občinskega sveta ni bil sprejet v izvrševanju upravne funkcije, kar je eden od kumulativnih pogojev za upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Po svoji pravni naravi je le eden od vidikov, ki ga bo občinska uprava lahko upoštevala pri pripravi mnenja k projektni dokumentaciji po 31. členu GZ. Glede na vsebino je (lahko) zgolj akt upravljanja z javnim premoženjem oziroma usmeritev občinski upravi za izdajo prej navedenega mnenja. Izpodbijana določitev torej tudi ne pomeni oblastnega ravnanja, temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika. Tudi zato ne vsebuje vsebinske določitve o materialno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice, ampak predstavlja le odločitev lastnika (lokalne skupnosti), glede upravljanja z njenim (javnim) premoženjem.

Tožnik ne zatrjuje, da uveljavlja sodno varstvo zaradi varstva njegovih pravic in pravnih interesov in ta okoliščina ne izhaja niti iz podatkov v spisu. Izpodbijani sklep ni posamični akt, niti ga ni mogoče razlagati kot „dejanje“ občine.

Letni načrt ravnanja s stvarnim premoženjem občine predstavlja notranji, poslovni akt občine. (Ne)uvrstitev stvarnega premoženja v letni načrt pridobivanja stvarnega premoženja občine ni konstitutivni pogoj za (ne)veljavnost pozneje sklenjene pogodbe.

Z določbo šestega odstavka 33. člena ZLS se uvaja notranji nadzor nad zakonitostjo odločitev občinskega sveta v zadevah, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine, torej v lokalnih zadevah javnega pomena, ki so kot izvirne naloge določene s splošnim aktom občine ali so kot take določene z zakonom. Če gre za odločanje v zadevi iz prenesene državne pristojnosti, velja (drugačna) ureditev po sedmem odstavku istega člena ZLS, ki županu nalaga obveščanje pristojnega ministra o nezakonitosti oziroma neprimernosti zakonske ureditve. Iz razlikovanja med odločitvami v zadevah iz prenesene in izvirne pristojnosti in s tem povezanega obsega zunanjega nadzora zakonitosti delovanja občinskih organov torej izhaja, da župan na podlagi šestega odstavka 33. člena ZLS ne more začeti sodnega postopka zaradi nezakonitosti vseh posamičnih aktov (konkretnih odločitev), ampak le glede tistih, ki se nanašajo na odločitve občinskega sveta o lokalnih zadevah, torej na naloge iz izvirne pristojnosti občine. Skladnost sprejetega Odloka o postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ni in tudi ne more biti predmet upravnega spora. Pri vračanju vlaganj v

Župan na podlagi določbe šestega odstavka 33. člena ZLS ne more začeti sodnega postopka zaradi nezakonitosti vseh posamičnih odločitev občinskega sveta, ampak le glede tistih, ki se nanašajo na naloge iz izvirne pristojnosti občine. Odločba občinske mandatno-volilne komisije o pravici do nadomestila plače po prenehanju funkcije župana ni odločitev občinskega sveta iz šestega odstavka 33. člena ZLD.

Upravičenost župana za zastopanje občine temelji na zakonu, zato ga ni mogoče obravnavati kot osebo brez pooblastila in ker zakon kakšnih omejitev zastopanja ne določa, do položaja, da bi kot zastopnik prekoračil pooblastilo, praviloma niti ne more priti. Vprašanje (pravilnega) zastopanja je treba ločiti od vprašanja, v katera pravna razmerja lahko občina vstopa kot oseba civilnega prava (in ne kot oseba javnega prava) oziroma o katerih zadevah lahko kot drugim strankam enakopraven (prirejen) subjekt sklepa pogodbe. V obsegu, v katerem opravlja zadeve javnopravnega pomena, občina v okviru javnopravnih pooblastil izvršuje oblast. Pogodbeno, civilnopravno urejanje teh razmerij je izključeno ali pa dopustno v strogih formalnih okvirih, ki zagotavljajo varstvo javne koristi nad koristjo posameznika. Načrtovanje prostorskega razvoja, opravljanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov sodi med lokalne zadeve javnega pomena, torej zadeve, ki jih občina opravlja za zadovoljevanje potreb (vseh) svojih prebivalcev. Sprejemanje prostorskega in drugih planov razvoja občine sodi v pristojnost občinskega sveta kot najvišjega organa odločanja o vseh zadevah v okviru pr

Tožeča stranka v tožbi svoj pravni interes utemeljuje z navedbo ugotovljenih neskladnosti izpodbijanega akta z veljavno zakonodajo, v posledici česar naj se nekaterih določb občinskega odloka ne bi dalo realizirati, oziroma bi lahko povzročile motnje pri poslovanju tožeče stranke, v zvezi z imenovanjem in razreševanjem strokovnega vodje ter imenovanjem direktorja. Z zaostritvijo potrebnih kvalifikacij direktorja bo glede na vsesplošne težave pri kadrovanju zdravnikov v lokalnem okolju otežen postopek izbire in potrditve direktorja. Tožeča stranka z tožbenimi navedbami po oceni sodišča ni izkazala, da bi bilo z izpodbijanim aktom neposredno poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, temelječe na Ustavi, zakonu ali drugem predpisu.

Sklep o razrešitvi člana komisije občinskega sveta ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Biti član komisije občinskega sveta namreč ni pravica, ki bi imela varstvo v sodnem postopku. V primeru nezakonitosti odločitve občinskega sveta je zakonodajalec predvidel sodno varstvo v upravnem sporu, ki pa ga lahko uveljavlja le župan.

S tožbo zoper sklep o razrešitvi tožnika z mesta člana Komisije za volitve, imenovanja in mandatna vprašanja tožene stranke, tožnik ni uveljavljal kakšne svoje pravice. Biti član komisije občinskega sveta ni pravica, ki bi imela varstvo v sodnem postopku.

Enostranska izjava zasebnega vlagatelja, da bo v primeru, če bo prijavljena operacija izbrana za sofinanciranje, zagotovil sredstva, ne zadostuje kot dokaz o zagotovitvi vira financiranja, saj ni obvezujoča, iz nje pa tudi ne izhaja, na kakšni pravni podlagi bodo sredstva zagotovljena. Kot tak dokaz se ne more šteti niti izjava župana tožeče stranke, da bo tožeča stranka zagotovila manjkajoča sredstva v primeru izpada financiranja s strani zasebne družbe, saj o zadevah, ki se tičejo pravic in dolžnosti občine, odloča občinski svet in ne župan.

Tožba tudi sicer ni sklepčna. V kolikor tožeča stranka trdi, da Pogodba, ki ji jo je posredovala tožena stranka, predstavlja njeno ponudbo in v kolikor trdi, da je ponudbo sprejela, potem je pogodba sklenjena in tožeča stranka tožbenega zahtevka na njen podpis oziroma sklenitev nima. Imela bi le zahtevek na izpolnitev pogodbe.

Zapoved iz prvega odstavka 15. člena ZFO je treba razumeti v povezavi s 16. členom ZFO in pri tem upoštevati, da zadolževanje občine lahko izvira tudi iz drugih tipov obligacijskih razmerjih, ne le posojil ali izdaje vrednostnih papirjev. Pomembno je le, da je denarna obveznost občine odložena. To pa na drugi strani pomeni, da je tudi zadolževanje občine, ki izvira iz drugih tipov obligacijskih pogodb, podvrženo omejitvam iz 16. člena ZFO. Treba je šteti, da v načelu nasprotuje drugemu odstavku 16. člena ZFO tudi pogodba, v kateri je zadolžitev občine opredeljena na način, ki ne omogoča preizkusa, ali bi morala pogodba izpolnjevati predpostavke iz te določbe.

Odločitve, ki jih sprejmejo občinski svetniki na sejah Občinskega sveta po postopku in na način, ki jo določata Zakon o lokalni samoupravi in Statut občine, niso sprejete v okviru izvrševanja upravne funkcije, kar je eden od kumulativno naštetih pogojev v 2. odstavku 2. člena ZUS-1, pač pa v okviru pristojnosti, ki jih ima v skladu z ZLS Občinski svet, ki je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (1. odstavek 29. člena ZLS). S sklepom o pooblastitvi Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja za oblikovanje in podajanje predhodnih mnenj v postopkih imenovanj in razrešitev ravnateljev javnih vrtcev in šol ter drugih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja pa tožeči stranki kot mestnemu svetniku tudi ni bilo poseženo v njene pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Igre na srečo, kakršne so v obravnavanem primeru, se izvajajo na predmetih, konkretno igralnih avtomatih, zato ne gre izključno za storitev, tako kot to določa 4.a člen ZKT.

V upravnem sporu se ne zagotavlja sodno varstvo zoper splošne (abstraktne) akte. Sklepa, ki ju kot nezakonita izpodbija tožnik, pa ne glede na njuno poimenovanje, ki bi utegnilo (zavajajoče) kazati na njuno pravno naravo posamičnega akta, vendarle takšne pravne narave glede na svojo vsebino nimata. Tožena stranka ju je namreč sprejela glede (razpisa) svetovalnega referenduma na podlagi 46.b člena ZLS. Urgenca druge (od tožnika različne fizične) osebe, ne da bi hkrati tožnik individualno izkazoval, da je tudi sam vložil urgenco na pristojni organ v smislu določil 28. člena ZUS-1, ne predstavlja izpolnitve procesne predpostavke po določbi 2. odstavka 28. člena ZUS-1 za tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je možno le, če tožba, v zvezi s katero se zahteva izdaja začasne odredbe, uspešno prestane predhodni preizkus, torej, da niso podani razlogi za njeno zavrženje.

Sklep, s katerim občina odloči, da na javni dražbi proda stavbno zemljišče ni upravni akt, ampak je akt poslovanja občine, s katerim občina razpolaga s svojim premoženjem.

Glede na določbe 18. člena Odloka o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda (Odlok) je bila tožniku priključnina pravilno odmerjena.