33. člen ZGJS

Pravice in obveznosti koncendenta in koncesionarja se lahko podrobneje določijo tudi v javnem razpisu in v koncesijski pogodbi. Zato določitev meril za izbiro koncesionarja v javnem razpisu ni v nasprotju z zakonom.

V javnem razpisu je bilo jasno določeno, da bo izbran ponudnik, ki bo ponudil najnižjo ceno. Da je izbrani ponudnik ponudil najnižjo ceno, pa med strankama niti ni sporno. Ob kriteriju najnižje ponujene cene sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da je bila izbira koncesionarja po pridobitvi popolnih ponudb pravilno opravljena brez opravljenih dodatnih pogajanj.

Koncedent je merila za izbiro koncesionarja pravilno določil v javnem razpisu in jih nato natančneje obdelal v razpisni dokumentaciji.

Koncedent je ravnal v skladu z veljavno zakonodajo, ko je merila za izbiro koncesionarja določil v javnem razpisu in jih natančno obdelal v razpisni dokumentaciji.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, če pravno vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve. Način določitve trajanja koncesije in koncesijske pogodbe (kot enega izmed pogojev opravljanja veterinarske javne službe) je v obravnavanem primeru v dispoziciji koncedenta (javnega partnerja) in je določena v koncesijskem aktu (Uredbi). Zato revident dovoljenosti revizije ne more izkazovati z vprašanji, ki se vsa nanašajo na (ne)zakonitost odločitve tožene stranke kot pooblaščenca koncedenta o trajanju koncesije in koncesijske pogodbe, saj v obravnavani zadevi na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo in zato niso pomembna pravna vprašanja po vsebini zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, če pravno vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve. Način določitve trajanja koncesije in koncesijske pogodbe (kot enega izmed pogojev opravljanja veterinarske javne službe) je v obravnavanem primeru v dispoziciji koncedenta (javnega partnerja) in je določena v koncesijskem aktu (Uredbi). Zato revident dovoljenosti revizije ne more izkazovati z vprašanji, ki se vsa nanašajo na (ne)zakonitost odločitve tožene stranke kot pooblaščenca koncedenta o trajanju koncesije in koncesijske pogodbe, saj v obravnavani zadevi na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo in zato niso pomembna pravna vprašanja po vsebini zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Koncesijo je tožeča stranka pridobila že z izdajo odločbe o podelitvi koncesije, medtem ko se koncesijska pogodba, ki pomeni nekaj drugega kot koncesija, sklene kasneje. ZVet določa, da vsebuje javni razpis med drugim tudi navedbo o začetku in trajanju koncesije. Ker določa Uredba vsebino javnega razpisa, obstaja tako tudi zakonska podlaga o tem, da sme Uredba določati to, kdaj se sklene koncesijska pogodba in koliko časa lahko traja. Tudi 33. člen ZGJS določa, da koncesijski akt vsebuje tudi začetek in čas trajanja koncesije.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest.

Pojem subsidiarne odškodninske odgovornosti, ki je nejasen pravni pojem, je treba razlagati v skladu z načelom varstva oškodovanca na eni strani in v skladu s primarno odgovornostjo občine za varno stanje cest na drugi strani.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Splošna in abstraktna pravila koncesionarju (v konkretnem primeru: cestnemu podjetju) ne nalagajo nobenega dolžnostnega ravnanja. Zato tudi ne more odškodninsko odgovarjati za opustitveno ravnanje. Dolžnostno ravnanje nanj tudi ne more biti preneseno s koncesijsko pogodbo. Čeprav gre za koncesijsko pogodbo (s katero se ureja javna gospodarska služba) ta pravno zavezuje le pogodbeni stranki.

Da je treba pri izbiri koncesionarja upoštevati tudi pogoje iz koncesijskega akta, izhaja tudi iz določila 3. alineje 1. odstavka 33. člena in 1. odstavka 35. člena ZGJS. Zaradi pomena obravnavane dejavnosti za javni interes je presoja zakonitosti izbire koncesionarja v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava odločanja o izbiri koncesionarja na javnem razpisu v pretežni meri strokovno-tehnična, v določenih elementih ima izbira lahko tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnost

Določbe 2. alinee 33. člena ZGJS ni mogoče razumeti kot izvedbe pooblastila iz 67. člena ZLS, ki določa, da o posameznih stvareh iz občinske pristojnosti odloča tudi kdo drug kot občinska uprava. Kadar že iz samega zakona izhaja, da mora o upravni stvari odločiti o zadevi občinska uprava, s splošnim občinskim aktom ni mogoče prenesti pristojnosti za odločanje na drug organ.