37. člen ZGJS

Iizpodbijani sklep o nepriznanju sposobnosti v tem primeru ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu

Tožbo zaradi molka organa je dopustno vložiti le, kadar se njegova neaktivnost nanaša na upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Vprašanje cene storitve in preko nje vprašanje plačila, ki ga koncesionar lahko pričakuje zaradi izvajanja koncesionirane javne službe, ter s tem povezane obveznosti občine so predmet pogodbenega urejanja. To pa pomeni, da lahko izvajalec (koncesionar) svoj interes po spremenjeni ceni izvajanja storitve uresniči (zaščiti) le preko določb koncesijske pogodbe oziroma lahko zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja koncedenta (npr. ker je opustil izvedbo postopka potrjevanja cene), torej v pravdnem postopku.

Javni partner po objavi javnega razpisa ni zavezan, da izbere izvajalca javno-zasebnega partnerstva. Če nikogar od prijavljenih ne izbere, izda o tem akt, s katerim konča postopek izbire, kot je v 59. členu ZJZP podrobneje navedeno.

Odločanje o razmerjih, ki se nanašajo na koncesijske pogodbe, ni upravna zadeva, enako pa velja tudi za razmerja, ki so bila vzpostavljena s pogodbo o opravljanju javne gospodarske službe, zato Upravno sodišče RS o tovrstnih sporih ne more odločati v upravnem sporu.

Stranka, ki je bila z odločbo o izbiri koncesionarja izbrana za koncesionarja, nima pravnega interesa izpodbijati odločbe v delu, s katerim je bila vloga drugega kandidata za koncesijo za isto območje zavrnjena. Neizbrani kandidati (katerih vloge niso bile kot nepopolne pravnomočno zavržene) imajo v postopku izdaje akta o izbiri in sodnega varstva zoper ta akt položaj stranke. ZJZP kot lex generalis glede na ZVet-1 določa osnovne obvezne sestavine odločbe o izbiri koncesionarja, med katere spada tudi navedba kandidatov, katerih vloge za podelitev koncesije so bile zavrnjene.

Stranka, ki je bila z odločbo o izbiri koncesionarja izbrana za koncesionarja, nima pravnega interesa izpodbijati odločbe v delu, s katerim je bila vloga drugega kandidata za koncesijo za isto območje zavrnjena. Neizbrani kandidati (katerih vloge niso bile kot nepopolne pravnomočno zavržene) imajo v postopku izdaje akta o izbiri in sodnega varstva zoper ta akt položaj stranke. ZJZP kot lex generalis glede na ZVet-1 določa osnovne obvezne sestavine odločbe o izbiri koncesionarja, med katere spada tudi navedba kandidatov, katerih vloge za podelitev koncesije so bile zavrnjene.

Ker je bila revidentova prijava zavrnjena, zaradi neizpolnjevanja izključevalnega pogoja zadostnega števila prijavljenih kadrov (vsebina zadeve), nadaljnja izpostavljena pravna vprašanja v zvezi z drugimi pogoji in merili, ne morejo biti pomembna pravna vprašanja, saj niso pomembna po vsebini zadeve. Vprašanje pristojnosti vlade za odločanje o izbiri koncesionarja zahteva le splošen odgovor, ki pa v teoriji in praksi ni sporen. Presoja dejanskega stanja, primernosti ter strokovne utemeljenosti pogoja oziroma merila ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča. Presoja obstoja hudih posledice je možna le, če revident v skladu z dokaznim bremenom svoje navedbe konkretizira in izkaže. Revident pa zatrjevane izgube dela in odpuščanja ne konkretizira in z ničemer ne izkazuje, pri čemer tudi ne pojasni in ne izkaže, ali opravlja dimnikarsko dejavnost kot svojo izključno dejavnost, ali jo opravlja še v kakšni drugi občini. Vse to pa je za presojo zelo hudih posledic odločilnega pomena.

Sklep Vlade RS (s katerim je ta odločala o podaljševanju obstoječega koncesijskega pogodbenega razmerja in nadaljnjem postopku javnega razpisa), ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, niti ne gre za upravno zadevo. Po 9. alineji 39. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) se vprašanja prenehanja in podaljševanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo, v primeru spora pa v skladu s 40. členom ZGJS odloči sodišče splošne pristojnosti.

Opustitev oprave glavne obravnave ni vplivala niti mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločitve (in ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS), če je že iz predloženih spisov očitno, da je tožbi ugoditi, ker v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno - ni pa pogojev za opravo spora polne jurisdikcije. V postopku podelitve koncesije, ki se opravi na podlagi javnega razpisa po Zakonu o gospodarskih javnih službah, ni podlage za uporabo stališč, ki jih je v zvezi z javnim razpisom za kvalifikacijo ponudnikov, objavljenim po določbah Zakona o reviziji javnega naročanja, sprejela Državna revizijska komisija.

Na podlagi 1. odstavka 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZGJS) o izbiri koncesionarja odloči koncendent z upravno odločbo. Tožena stranka je sicer zavrnila pritožbo tožnika z odločbo z dne 7. 10. 2002, javni razpis pa je bil razveljavljen z odločbo z dne 8. 10. 2002. Tožena stranka pa nato ni postopala po 273. členu ali po 274. do 277. členu ZUP. Sklenila je le dogovor o razdrtju koncesijske pogodbe z Dimnikarstvom AAA, s.p., vendar izpodbijane odločbe ni odpravila. Ker je bil s sklepom Državne revizijske komisije z dne 8. 10. 2002 razveljavljen javni razpis, je odpadla pravna podlaga za odločitev organa prve stopnje in posledično tožene stranke in zato je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 7. 10. 2002.

Gre za odločanje o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe distribucije zemeljskega plina v občini. V konkretnem primeru je s tožbo izpodbijani akt izdal občinski svet, morala pa bi jo izdati občinska uprava po določbah ZUP (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-303/97 z dne 4.6.1998), na drugi stopnji pa župan.

Sama razveljavitev javnega razpisa za podelitev koncesije nima neposrednega učinka na veljavnost odločbe tožene stranke o podelitvi koncesije, ki je postala dokončna v upravnem postopku.

Za izvedbo postopka oddaje koncesije se smiselno uporabljajo določbe Zakona o javnih naročilih ZJN - 1 v členih 65. - 71., ki pa obravnavajo postopek v zvezi z objavo javnega razpisa v Uradnem listu RS. Kot izhaja iz upravnega spisa je tožena stranka izvedla postopek javnega razpisa za izbiro koncesionarja za izvajanje gospodarske javne službe, zato veljajo tudi določbe ZGJS. Na podlagi 1. odstavka 37. člena ZGJS odloči o izbiri koncesionarja koncedent z upravno odločbo. To pomeni, da mora biti ta upravna odločba izdana v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 37. člena ZGJS dolžno v tem upravnem sporu presoditi le ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v skladu z določili ZUP. Ugovori tožnice glede nepravilne uporabe meril za ocenjevanje najugodnejše ponudbe so takšne narave, da jih sodišče v upravnem sporu ne more presojati. Njihova presoja je namreč lahko le v pristojnosti državne revizijske komisije (1. odstavek 4. člena ZRPJN).

Izgradnja parkirno garažne hiše ni dejavnost, ki bi jo bilo potrebno trajno in nemoteno izvajati. Zato ne sodi med gospodarske javne službe. Prvostopno sodišče je zato zmotno presodilo postopek izbire izvajalca za izgradnjo parkirno garažne hiše kot postopek pridobivanja koncesionarjev na podlagi javnega razpisa (1. odst. 36. člena ZGJS), ki se konča z upravno odločbo (1. odst. 37. člena ZGJS). Izbira najugodnejšega ponudnika je bila opravljena z aktom poslovanja in ne z upravnim aktom. Za spor v zvezi s takim načinom izbora najugodnejšega ponudnika pa se uporabljajo pravila pravdnega postopka (1. člen ZPP).