VSRS Sklep II Ips 73/96

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala: 1) razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili toženi stranki in s katero je prvi toženec kupil stanovanje št. 14, izmere 62,83 m2 v M., S.; in 2) da mora druga tožena stranka tožnici prodati navedeno stanovanje po določbah Stanovanjskega zakona na obročno plačilo 240 obrokov in z 10% pologom.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sodbo prve stopnje in zavrglo tožničino tožbo z utemeljitvijo, da je tožbo vložila po izteku prekluzivnega roka iz 123. člena SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91 in 21/94).

Zoper ta pravnomočni sklep (ki ga napačno označuje kot sodbo) sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvo njenih razlogov je, da je tožnica v zakonskem dveletnem roku podala drugotoženi stranki pisno prošnjo za odkup stanovanja, kar je odločilno, zmotna pa je presoja, naj bi morala biti v roku iz 123. člena SZ vložena tožba za odkup stanovanja. Tožnica predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe sodišča druge stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) je druga tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in meni, da ni utemeljena. Prvi toženec na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je utemeljena. To presojo opira revizijsko sodišče na dejansko podlago izpodbijane sodbe, ki ni predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Za uveljavljanje zahtev za odkup stanovanj po privatizacijskih določbah SZ, ki so jih lahko na lastnike stanovanj (tiste, ki so to postali po določbah 111., 112., 113. in 114. člena SZ) naslovili prejšnji imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi ožji družinski člani in z njimi uveljavljali pravico do odkupa s predvidenimi popusti (po določbah 117. in 119. člena SZ), je SZ določil naslednje časovne okvire:

- rok dveh let po uveljavitvi SZ (tj. rok do 18.10.1993) kot rok za uveljavitev pravice do privatizacijskega odkupa stanovanja (osnovni rok iz 1. odstavka 123. člena, drugi roki po noveli SZ 21/94 v tej pravdi niso pomembni);

- rok 30 dni po vloženi zahtevi za odkup, v katerem je moral lastnik skleniti prodajno pogodbo (5. odstavek 117. člena) ali zahtevo zavrniti (128. člen in drugi);

- rok 15 dni po zavrnitvi zahteve (4. odstavek 128. člena), v katerem naj bi prejšnji imetnik stanovanjske pravice sprožil spor o upravičenosti zavrnitve sklenitve prodajne pogodbe (3. odstavek 128. člena).

V sodni praksi je bila najprej zavrnjena možnost razlage, da naj bi bil petnajstdnevni rok iz 4. odstavka 128. člena SZ prekluzivni rok materialnega prava. Nato pa je bila zavrnjena tudi možnost tiste razlage dveletnega roka za uveljavljanje zahteve za privatizacijski odkup lastninjenega družbenega stanovanja, določenega v 1. odstavku 123. člena SZ, za katero se je odločilo sodišče druge stopnje. Tožeča stranka torej utemeljeno graja stališče sodišča druge stopnje, da je bil s to zakonsko določbo določen rok za tožbo (v smislu 4., v zvezi s 3. odstavkom 128. člena SZ) - in ne rok za vložitev zahteve za odkup, naslovljene na lastnika stanovanja (1. odstavek 117. člena SZ). To stališče pomeni zmotno uporabo materialnega prava. O tem je Vrhovno sodišče (na občni seji dne 18.6.1996) sprejelo tudi pravno mnenje:

"Stanovanjski zakon v 123. členu ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, pač pa določa prekluzivni rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona. Če je ta zahteva postavljena pravočasno, je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku." (Pravna mnenja I/96)

Po vsem povedanem se je izkazalo, da izpodbijani pravnomočni sklep, s katerim je bila ob razveljavitvi sodbe prve stopnje zavržena tožničina tožba, sloni na zmotni uporabi materialnega prava. Zaradi zmotne razlage določbe 1. odstavka 123. člena SZ, ki ga je pripeljalo do neutemeljenega stališča o tožničini zamudi prekluzivnega roka materialnega prava, pa se sodišče druge stopnje - kakor je ob sklepu svojih razlogov že samo zapisalo - z nekaterimi pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo. To pa pomeni, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo (to je s preskusom sodbe prve stopnje ocenilo in sprejelo za podlago lastne določitve) vseh odločilnih dejstev, ki bi jih za pravilno uporabo materialnega prava moralo ugotoviti. Tako se je izkazalo, da je revizija utemeljena in da ji je (po določbi 1.

odstavka 400. člena v zvezi z 2. odstavkom 395. členom ZPP) treba ugoditi z razveljavitvijo sklepa druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču. Napotki za ponovni postopek na drugi stopnji glede na vse doslej povedano niso potrebni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (prijavljeni so bili sicer le stroški revizijskega odgovora druge tožene stranke) ima podlago v 2. odstavku 166. člena ZPP.