VSRS Sodba in sklep II Ips 544/2007

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrže.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri kateri je bila tožnica zaposlena od leta 1971 do 1999, za poklicno bolezen, to je profesionalno astmo, ki je posledica tožničinega dela s talilom herter, ki vsebuje strupeni izocianat. Tožnici je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo 34.635,29 EUR (prej 8,300.000,00 SIT), višji zahtevek za plačilo nepremoženjske škode pa je zavrnilo. V 2. točki je naložilo toženi stranki plačilo rente tožnici po 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) mesečno od izdaje sodbe dalje. Gre za bodoči izgubljeni zaslužek, pri čemer pa je zavrnilo zahtevek za plačilo bodoče rente v kapitalizirani obliki enkratne vsote. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 7.511,27 EUR (prej 1,800.000,00 SIT), to je za plačilo izgubljenega zaslužka za obdobje preteklih pet let po 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) mesečno.

2Sodišče druge stopnje je zaradi nerazčiščenega vprašanja zastaranja odškodninske terjatve razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča iz njegove 1. in 3. točke o ugodilnem in zavrnilnem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede pravdnih stroškov. Nadalje je tudi ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o plačevanju mesečne rente 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) tako, da je ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Končno je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka za nazaj v znesku 7.511,27 EUR (prej 1,800.000,00 SIT).

3Tožeča stranka je vložila revizijo glede obeh zavrnjenih zahtevkov za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev. V reviziji navaja, da je v svoji tožbi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu in so zato razlogi drugostopenjske sodbe nasprotujoči si in zmotni. Tožnica je s svojo izpovedjo dokazala prikrajšanje pri dohodkih. Tožena stranka pa zahtevkom ni vsebinsko nasprotovala, ampak je podala le pavšalne navedbe. Pasivnost tožene stranke se ocenjuje kot priznanje tožničinih dejanskih trditev. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati načelo delovnega prava in favorem laboratoris in posledično obrnjeno dokazno breme, tako da bi morala tožena stranka dokazati, da tožnica ni zaslužila 30.000,00 SIT mesečno z nadurnim delom, in ne obratno. Izgubljeni zaslužek se odmerja za nazaj kot verzijski zahtevek, renta pa za naprej in do obojega je tožnica upravičena, zaradi posebnih okoliščin tudi v obliki kapitalizirane rente.

4Tožena stranka je vložila revizijo zoper odločitev o potrditvi prvostopenjske sodbe v ugodilnem delu 1. točke izreka glede plačila 34.635,29 EUR (prej 8,300.000,00 SIT). Revidentka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi navedlo, da je 1. točka izreka v celoti razveljavljena, v izreku sodbe pa razveljavitev ni izrecno navedena. Toženka ne sprejema stališča, da gre za njeno objektivno odgovornost za poklicno bolezen ter nadalje meni, da sta nižji sodišči prisodili previsoko odškodnino.

5Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo tožene stranke in predlagala njeno zavrženje, ker meni, da ni dovoljena, podrejeno pa njeno zavrnitev, ker meni, da ni utemeljena.

6Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

7V tej pravdi gre za odškodnino za izgubljeni zaslužek za nazaj (plačilo 7.511,27 EUR oziroma 1,800.000,00 SIT) in za izgubljeni zaslužek za naprej (rento). V tem ima tožničina revizija prav. Zmotno pa trdi, da višje sodišče tega ni upoštevalo in je zato kršilo prvi odstavek 380. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč tako pri obravnavanju izgubljenega zaslužka (stran 5 sodbe), kot pri obravnavanju rente (stran 6 sodbe) ugotavljalo, da se tožnica v obeh primerih sklicuje na prikrajšanost za 30.000,00 SIT mesečno zaradi nadur. Slednje je res mogoče zaključiti samo smiselno, saj se tožnica v trditvah za bodočo rento ni sklicevala na nadure, temveč le na mesečno prikrajšanje in na pričakovano življenjsko dobo. Navedla pa je isti mesečni znesek prikrajšanja, kot ga je navedla pri zahtevku za pretekli izgubljeni zaslužek, kjer se je sklicevala, da zaradi poklicne bolezni ni mogla opravljati 10 do 20 nadur mesečno. Pritožbeno sodišče torej ni ugotovilo različnih dejanskih podlag obeh tožničinih zahtevkov in ni kršilo prvega odstavka 380. člena ZPP, kot mu očita revizija. Pač pa je prvostopenjsko sodišče nelogično zavrnilo tožbeni zahtevek za nazaj in ugodilo zahtevku za naprej, kar je materialnopravno pravilno s spremembo odločitve o rentnem zahtevku popravilo pritožbeno sodišče.

8Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditev o nejasnosti razlogov drugostopenjske sodbe je nekonkretna in zato neupoštevna, razlogi izpodbijane sodbe pa so po oceni revizijskega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilni, logični in razumljivi. Neutemeljen je očitek nasprotja med zaključkom pritožbenega sodišča, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu in nadaljnjo ugotovitvijo, da je podala le pavšalne trditve. Obe ugotovitvi držita in si ne nasprotujeta.

9Revidentka trdi, da so glede izgubljenega zaslužka njene tožbene navedbe povsem jasne (III. tč. 1 tožbe). Pasivna je bila tožena stranka, ki zahtevkom ni vsebinsko oporekala, pavšalno nasprotovanje tožene stranke pa ni upoštevno in se ocenjuje kot priznanje tožničinih dejanskih trditev. Revizijsko sodišče ocenjuje vse te trditve kot neutemeljene. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu, torej da ni navedla vseh tistih pravno odločilnih dejstev, ki jih zahteva materialno pravo za odločitev o plačilu odškodnine za izgubljeni zaslužek. Zaradi pomanjkljive navedbe dejstev tožba v tem delu ni sklepčna. Vse kar je o tej vrsti škode navedla tožnica v tožbi je, da je prikrajšana pri nadomestilu plače za približno 30.000,00 SIT, kajti če ne bi bilo invalidnosti zaradi poklicne bolezni, bi tožnica ob rednem delu opravljala 10 do 20 nadur mesečno, zaradi česar primerjalne delavke prejemajo 30.000,00 SIT več plače kot tožnica. Pri tem pa tožnica zahtevek izrečno kvalificira kot verzijski po 209. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Navedena določba daje pravico oškodovancu zahtevati od odgovorne osebe po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, odstop tistega, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda. Tožeča stranka torej lahko zahteva neupravičeno pridobljeno korist. Tožeča stranka pa v tožbenih trditvah niti z besedo ne pove, v čem in kolikšna naj bi bila korist, ki naj bi jo z dejanjem, s katerim je bila tožnici povzročena škoda, to je izguba zaslužka zaradi poklicne bolezni, neupravičeno pridobila tožena stranka. Pravilnejša bi bila kvalifikacija izgube zaslužka zaradi nezmožnosti za delo zaradi prizadetega zdravja (prvi odstavek 195. člena ZOR). Vendar ni v tožbi nobenih navedb o kakršnemkoli nadurnem delu tožnice ali sodelavk v preteklosti, o cenah in plačevanju nadurnega dela ali o konkretnem tožničinem prikrajšanju. Le pavšalna navedba prikrajšanja v višini 30.000,00 SIT in o 10 do 20 nadurah mesečno ne daje zadostne dejanske podlage za ugotovitev obstoja in višine izgubljenega zaslužka. Po drugi strani pa tožnica napačno trdi, da je bila toženka pasivna in ni ustrezno nasprotovala zahtevku. V odgovoru na tožbo je na list. št. 8 res nasprotovala zahtevku po temelju le pavšalno, konkretna in vsebinska pa so nasprotovanja na list. št. 9. Tu je navedla več vsebinskih ugovorov proti temelju in višini zahtevka. Toženka je zanikala upravičenost povrnitve materialne škode tožnici z zanikanjem možnosti nadurnega dela, z ugovarjanjem zastaranja zahtevka in s trditvijo o neutemeljenosti kapitalizirane denarne rente. Toženka torej ni bila pasivna in na noben način ni priznala tožničinih dejanskih trditev, zato so na več mestih v reviziji ponovljene trditve, da ni bilo pravnega ugovora tožene stranke, neutemeljene.

10Tožnica v reviziji meni, da sodišče ni upoštevalo, da je od 1. 1. 2005 dalje drugačna ureditev stvarne pristojnosti v odškodninskih sporih med delavcem in delodajalcem, saj po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) sedaj odločajo delovna sodišča. Ni stvarno utemeljenih razlogov, da bi o odškodninskih sporih iz delovnega razmerja odločala različna sodišča po različnih procesnih pravilih. Zato bi bilo treba upoštevati posebnost, ki velja v delovnem pravu, to je načelo in favorem laboratoris in posledično obrnjeno dokazno breme. Revizijsko sodišče tem trditvam ne more pritrditi. Brez pomena je sklicevanje na ZDSS-1, saj je bila tožba vložena leta 2003 in se zato postopek nadaljuje pred sodiščem splošne pristojnosti po procesnih predpisih, ki veljajo zanj. Upoštevati je torej treba izključno procesne določbe ZPP, ki se sicer uporabljajo tudi v odškodninskih pravdah pred delovnimi sodišči. Neutemeljeno je sklicevanje na načelo delovnega prava in favorem laboratoris ter posledično na obrnjeno dokazno breme pri dokazovanju škode. Navedeno načelo velja pri razlagi kolektivnih in drugih pogodb delovnega prava, ne pa pri obravnavanju dokaznega bremena v smislu njegove obrnitve. Dokazno breme določa materialno pravo. S tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bo njena tožba sklepčna. Za izjemo gre le takrat, kadar materialno pravo določi, da tistemu, ki pravico uveljavlja, določenega dejstva ni treba dokazovati. Največkrat pa velja temeljno pravilo, da vsaka stranka nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist. To velja tudi v odškodninskem pravu za dokazovanje škode. To mora zatrjevati in dokazovati oškodovanec. Pri odločanju o odškodnini za premoženjsko škodo je tudi po naravi stvari logično, da mora tožeča stranka navesti dejstva in predlagati dokaze za škodo, ki ji je nastala in ki jo pozna samo ona ter za katero uveljavlja odškodnino. Dokazovanje toženca, da tožeči stranki ni nastala neka škoda, ki s strani tožnika niti ni bila natančno opredeljena in obrazložena, bi bilo absurdno; negativna dejstva se nikoli ne dokazujejo.

11Neutemeljena je tožničina trditev, da je zadostila dokaznemu bremenu, ko je izpovedala, da je mesečno prikrajšana za 15.000,00 do 20.000,00 SIT. To je bil edini dokaz, saj priče B., M. in J., ki jih navaja v reviziji, niso izpovedale ničesar o svojih dohodkih, nadurah ali tožničini izgubi na zaslužku. Tožnica se je v tožbi sklicevala na nadure, zaradi katerih bi zaslužila mesečno 30.000,00 SIT, a brez kakršnihkoli navedb in dokazov o nadurah, o dohodkih drugih delavcev, o svojih lastnih dohodkih. Zato je zaključek, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena za dokazovanje nastanka in višine premoženjske škode, pravilen. Pri tem nima nobene vloge tožničina invalidnost zaradi poklicne bolezni, saj ne gre za nobeno diskriminacijo na podlagi invalidnosti, če pravilno pravno zastopana tožnica v pravdi ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z nastankom premoženjske škode.

12Vse, kar je bilo navedeno v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za izgubljeni zaslužek za nazaj, velja enako za rentni zahtevek, ki predstavlja bodočo izgubo zaslužka zaradi prizadetega zdravja (drugi odstavek 195. člena ZOR v zvezi s 188. členom ZOR). V tem primeru bi bilo treba navesti in dokazati ustrezna dejstva o tem, da bi ob normalnem teku stvari premoženjska škoda gotovo nastajala tudi v bodoče. V zvezi z bodočo rento tožnica ni niti navajala niti dokazovala nobenih dodatnih dejstev v primerjavi s trditvami in dokazi o preteklem izgubljenem zaslužku. Pritožbeno sodišče je zato ob enakih trditvah, dokazih in dejanskih ugotovitvah, ugotovljenih za preteklo in bodočo škodo, ob spremembi prvostopenjske sodbe pravilno uporabilo materialno pravo, ko je rentni zahtevek zavrnilo. Gre za pravilno uporabo drugega odstavka 380. člena ZPP in ni podana nobena kršitev, ki jo revizija tožeče stranke pripisuje pritožbenemu sodišču. Ker je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da zahtevek za plačevanje rente ni utemeljen, je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo kapitalizirane rente v enkratnem znesku, tako da so vse revizijske trditve tožeče stranke o tem zmotne.

13V skladu z opisanim revizijsko sodišče zaključuje, da nista podana uveljavljana revizijska razloga in da je zato revizija tožeče stranke neutemeljena. Po 378. členu ZPP jo je revizijsko sodišče zato zavrnilo.

14Revizija tožene stranke ni dovoljena.

15Pritožbeno sodišče je razveljavilo odločitev o nepremoženjski škodi v celoti. Razveljavilo je točko 1 prvostopenjske sodbe, to je ugodilni del in zavrnilni del iz 3. točke prvostopenjske sodbe. Sklep drugostopenjskega sodišča o popolni razveljavitvi odločitve o nepremoženjski škodi ima za posledico, da bo o tem ponovno odločalo prvostopenjsko sodišče. To pomeni, da s sklepom sodišča druge stopnje postopek o zahtevku za plačilo nepremoženjske škode ni pravnomočno končan, iz česar sledi, da po prvem odstavku 384. člena ZPP revizija zoper ta sklep ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato nedovoljeno revizijo tožene stranke po 377. členu ZPP zavrglo.

16Revizijsko sodišče je odločilo, da obe stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka. To je posledica neuspeha obeh revizij, tožeča stranka pa z odgovorom na revizijo nasprotne stranke ni prispevala tehtnih razlogov k odločitvi revizijskega sodišča, zato ne gre za potrebne stroške in jih mora kriti sama.