209. člen ZOR

Smisel določbe 209. člena ZOR je v tem, da ni pravnega temelja, zaradi katerega bi oseba lahko korist obdržala, zato jo mora izročiti osebi, ki je oškodovana, čeprav ta zaradi zastaranja odškodninskega zahtevka odškodnine ne more več uveljaviti.

Trditveno in dokazno breme za nastanek in višino škode tudi v pravdah iz delovnih nesreč zoper delodajalce nosijo tožniki.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Pravna podlaga tožničinega zahtevka je v določbi 2. odstavka 72. člena ZDen, tam omenjena odškodnina pa ni odškodnina v smislu ZOR (154. do 209., 269. člen), ampak nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionalizacijskim premoženjem sam gospodaril. To premoženje v konkretnem primeru, po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, predstavljajo trije poslovni prostori, ki so se za ta namen tudi uporabljali. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je za izhodišče ugotavljanja izgubljene koristi izhajalo iz najemnine, zmanjšane za stroške in javne dajatve, obračunane po cenah na dan sojenja. Pravilno je sodišče prve stopnje izhajalo iz tržne najemnine, le-ta pa že sama po sebi upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na njeno višino (kraj, lokacijo, ponudbo in povpraševanje, ipd.).

Kljub zastaranju odškodninske terjatve zaradi posekanih smrek je tožeča stranka upravičena do povrnitve neupravičeno pridobljene koristi.