VSRS Sodba II Ips 595/2008

Revizija se zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem je solastninski delež tožnice 1/2, štirisobno stanovanje št. 4 v prvem nadstropju stanovanjskega bloka v L.. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, ki bo omogočila vknjižbo njenega solastniškega deleža.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper to sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožnica ni postavila trditev o odločilnem dejstvu, da je med tožencem in njegovo materjo obstajala obligacijskopravna zaveza o prenosu koristi iz prodajne pogodbe na toženca. Prvostopenjsko sodišče je dogovor ugotovilo z "miselnim manevrom". Napačno je sklicevanje nižjih sodišč na neformalni pravni vir, na teorijo in sodno prakso. Sodbi nista oprti na zakon, zato so kršene toženčeve ustavne pravice iz 125. in 33. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91 in nasl.). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo izvor sredstev za kupnino, čeprav tožnica ni ponudila trditev in dokazov. Enako ni ponudila nobenih trditev in dokazov za ugotovitev, da je za nakup stanovanja imel denar toženec oziroma da sta ga imeli pravdni stranki. Pravdni stranki nista imeli sredstev za nakup spornega stanovanja. Nižji sodišči nista upoštevali povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in razpravnega načela iz 7. člena ZPP. Dokazni standard ni subjektivna kategorija, ampak je treba subjektivno prepričanje objektivizirati z razlogi, iz katerih je razvidno, kako je sodišče prišlo do takega prepričanja. Nižji sodišči odločitev nista utemeljili s prepričljivimi razlogi, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi morala zahtevati ugotovitev ničnosti kupne in darilne pogodbe, saj pridobitni naslov in način nista veljavna, zato je tožba nesklepčna. V sodbah ni razlogov o ničnosti obeh pogodb. Glede odločilnega dejstva, da toženec ni mogel skleniti prodajne pogodbe, poudarja, da ni bil nikoli obsojen za kaznivo dejanje, in tudi če bi bil, bi na podlagi izbrisa obsodbe veljal za neobsojenega. Takrat kazenski postopek ni tekel. Iz sodb ne izvemo, katerega kaznivega dejanja je bil obdolžen in kakšno premoženjsko korist naj bi pridobil, kar bi utegnilo biti eno izmed odločilnih dejstev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaslišanje priče N. S. je pravočasno predlagala tožnica, zato je ni predlagal toženec. Sodna praksa je v številnih primerih izoblikovala stališče, da gre v primerih umika dokaznega predloga za zaslišanje s strani ene stranke za pravočasen predlog nasprotne stranke, če vztraja pri zaslišanju. Sodišče je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena URS. Priče tudi ni zaslišalo neposredno. Tožničina izpovedba ni bila prepričljiva. Sodišče je na mestu, kjer je ugotovilo, da se trditev toženca, da je skrbel za svoja starša, ujema s trditvijo tožnice, da je preživljal mamo, uporabilo dokazni standard ugibanja. Skrb za starše ni enaka njihovemu preživljanju, zato gre za nasprotje med razlogi sodbe in toženčevo izpovedbo. Izpodbijana sodba se ne da preizkusiti. Navedeni očitki predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni dokazala, da toženčeva mati ni imela sredstev za nakup stanovanja in da je imel sredstva toženec. V tem delu manjka tožničina trditvena in dokazna podlaga. Toženec je preživljal še dva otroka iz prejšnje zveze, zato ni možno, da bi lahko v štirih letih zakonske zveze prihranil 130.000 DEM. Prvostopenjsko sodišče pri skupnem premoženju ni ugotavljalo, ali je bilo "pridobljeno z delom". Sodišče ne more oceniti verodostojnosti prič, ki jih samo ni zaslišalo. Priči, sestra in prijateljica tožnice, sta že po naravi pristranski. Z izpovedbami prič se ne dokazuje izpovedb strank, temveč trditvena podlaga. Za ugotovitev sodišča, da naj bi toženec pojasnjeval tožni ci, da bo kupljeno stanovanje prepisal na mamo, ni nikakršne trditvene podlage, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nujno bi bilo treba zaslišati prodajalca spornega stanovanja. Ni trditvene podlage o "slamnatem možu", temveč le o simulirani pogodbi. Sodišče je kršilo določbe 212., 213., 215., 285. in 286. člena ZPP. Toženec je prvostopenjsko sodišče pred zaključkom obravnave pozval, naj predstavi svoje materialnopravno stališče, česar pa to ni zapisalo v obrazložitev sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sklep o zavrnitvi predloga stranke bi moral biti obrazložen (prvi odstavek 331. člena ZPP). Če sodišče ni izdalo pisnega odpravka sklepa, bi moralo to obrazložiti v sodbi. Prvostopenjsko sodišče je tožencu formalno preprečilo možnost izpodbijanja zakonske domneve o velikosti deležev, čeprav ji je vsebinsko nasprotoval. Iz same obrazložitve sodbe izhaja, da je njegov delež večji. S procesnim stališčem, da mu ni treba vložiti nasprotne tožbe, ga je prvostopenjsko sodišče zavedlo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo (kršitev 22. člena URS). Toženec bi z vložitvijo nasprotne tožbe priznal temelj tožničinega tožbenega zahtevka, kar bi bilo v nasprotju z materialno resnico. Ne drži, da naj bi toženec kdajkoli priznal, da se najemnina ni plačevala (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člen ZPP), ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev obeh sodb (npr. da je toženčeva mati imela sredstva za nakup stanovanja, da pravdni stranki nista imeli sredstev za nakup stanovanja, da toženec ni imel sredstev za nakup stanovanja).

Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem:

- sporno stanovanje je bilo v času trajanja zakonske zveze kupljeno na ime toženčeve matere; - toženčeva mati ni imela sredstev za nakup stanovanja;- denar je dal toženec, ki je bil dejanski kupec stanovanja;- toženec ni hotel skleniti kupoprodajne pogodbe na svoje ime, saj se mu je takrat očitala storitev kaznivega dejanja na delovnem mestu, zato jo je v njegovem interesu sklenila njegova mati kot navidezni kupec; - obstajala je obligacijskopravna zaveza toženčeve matere, da bo vse koristi iz prodajne pogodbe prenesla na toženca, kar je kasneje z darilno pogodbo tudi storila.

Sodbi nižjih sodišč nista oprti le na teorijo in sodno prakso, kot zmotno meni toženec. Res je, da niti Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.) niti Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.) ne vsebujeta določb o pogodbi z navideznim pogodbenikom. Pojem pogodbe s slamnatim kupcem sta izoblikovali teorija in sodna praksa. To pa ne pomeni, da sodbi nižjih sodišč ne temeljita na formalnih pravnih virih. Formalni pravni vir za rešitev spornega razmerja so namreč vse tiste določbe v zgoraj omenjenih zakonih, ki urejajo pogodbena razmerja. Povedano drugače, pogodba s slamnatim kupcem ni nič drugega kot dva povezana pravna posla (pogodba prodajalca z navideznim kupcem in zaveza navideznega kupca, da bo koristi iz prodajne pogodbe prenesel na resničnega kupca, ki ne more ali ne želi nastopati kot kupec), ki ju je sodna praksa in teorija združila v enoten pojem. Na tem mestu velja še dodati, da sta revizijska očitka, da je tožba nesklepčna, ker tožnica ni zahtevala ugotovitve ničnosti pogodb, in da iz sodb nižjih sodišč izhaja bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, ker ni navedenih razlogov o ničnosti prodajne in darilne pogodbe, neutemeljena, saj je bistvo pogodbe s slamnatim kupcem ravno v tem, da sta obe pogodbi veljavni, pri čemer gre pri drugi (v konkretnem primeru darilni) pogodbi le za sredstvo prenosa koristi iz prodajne pogodbe.

Po presoji revizijskega sodišča so neutemeljeni očitki o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage ter razlogov nižjih sodišč glede ugotovitve, da je med tožencem in njegovo materjo obstajal dogovor o prenosu koristi iz prodajne pogodbe na toženca. Argumentacija nižjih sodišč temelji na sklepanju z znanih (na podlagi neposrednih trditev in dokazov ugotovljenih) dejstev na neznana. Gre za tako imenovano indično sklepanje. Tožnica v postopku sicer ni izrecno postavila trditve, da je prišlo do "dogovora med tožencem in njegovo materjo", vendar je (tudi) po oceni revizijskega sodišča obstoj takšnega dogovora vsebovan v njenih trditvah in v trditvah toženca (npr. da je stanovanje skupno premoženje; da se je toženec bal zaplembe premoženja in je bilo stanovanje kupljeno na materino ime, zato je bila fiktivno sklenjena kupna pogodba; da mati dejansko stanovanja ni kupila; da je z darilno pogodbo prenesla stanovanje na toženca). Dejanska ugotovitev nižjih sodišč o obstoju dogovora med materjo in sinom ne presega okvira navedb pravdnih strank in temelji na izvedenih dokazih, zato nižjima sodiščema ni mogoče očitati kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP (1).

Sodišče prve stopnje je imelo zadostno dejansko podlago za ugotavljanje izvora sredstev za kupnino v trditvi tožeče stranke, da je stanovanje skupno premoženje. V tem sicer pravnem pojmu je vsebovana trditev, da so bila sredstva pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. O dejstvih v zvezi s tem (da je bil toženec redno zaposlen na vodilnem delovnem mestu; da je imel redne in dokaj visoke dohodke) sta izpovedali priča S. Z. in tožnica, prvostopenjsko sodišče pa je pribavilo tudi podatke o prihodku pravdnih strank. Iz izpovedb prič S. Z. in M. Š. izhaja, da sta stanovanje kupili pravdni stranki, ki sta v razveznem postopku celo sami govorili o "skupnem stanovanju". Ob hkratnih (tožničinih trditvah in) ugotovitvah, da toženčeva mati ni imela sredstev za nakup stanovanja, in osamljeni ter pavšalni trditvi toženca, ki ji nižji sodišči nista sledili, da on oziroma pravdni stranki nista imeli sredstev za nakup stanovanja, revizijsko sodišče ocenjuje, da nižjima sodiščema ni bilo treba natančneje ugotavljati izvora vira sredstev za kupnino, za kar se neutemeljeno zavzema revizija. Pri ostalih revizijskih trditvah, s katerimi toženec izpodbija ugotovitev, da toženčeva mati ni imela sredstev za nakup stanovanja, gre za nedopustno (in zato neupoštevno) izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Čeprav očitki merijo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, so te kršitve le navidezne, saj njihova prava vsebina ne seže preko poskusa izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. V tem delu je torej po oceni revizijskega sodišča tožničina trditvena in dokazna podlaga zadostna, ugotovitev nižjih sodišč, da toženčeva mati ni imela dovolj denarja za nakup stanovanja, pa dovolj argumentirana, da je polemiziranje v reviziji o posameznih pravno povsem nerelevantnih okoliščinah na strani toženčeve matere ne more izpodbiti.

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na kazenski postopek, ki je tekel zoper toženca. Odločilno dejstvo za odločitev v tej zadevi je le, da toženec ni želel skleniti prodajne pogodbe. Vsi razlogi, ki so ga vodili k temu, so brezpredmetni.

Nižji sodišči sta po oceni revizijskega sodišča v ponovljenem postopku pravilno zavrnili dokaz s ponovnim zaslišanjem priče N. S.. Prvostopenjsko sodišče pri tem ni kršilo načela neposrednosti, saj ZPP ne določa obveznosti, da bi morala biti priča pred spremenjenim senatom (in v ponovljenem postopku) zaslišana znova (prim. s tretjim odstavkom 302. člena ZPP). Ne glede na morebitne pomisleke o pretirani strogosti pri uporabi prekluzije zavrnitev toženčevega predloga za ponovno zaslišanje priče po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je bil ta dokaz zavrnjen še iz drugega razloga, predlog namreč ni bil substanciran (glej sodbo pritožbenega sodišča). Toženec je v ponovljenem postopku vztrajal pri ponovnem zaslišanju priče N. S., pri čemer ni pojasnil, kaj se je od zadnjega zaslišanja priče spremenilo, da bi sedaj priča o okoliščinah nakupa stanovanja vedela povedati kaj več. Ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je priča ob prvem zaslišanju izpovedala, da je bila premlada, da bi o okoliščinah nakupa stanovanja kaj vedela, ni dvoma, da je zavrnitev dokaznega predloga (236. člen ZPP) pravilna.

Tudi pri oceni izpovedb tožnice in prič gre za dokazno oceno o relevantnih dejstvih, ki predstavljajo del ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijska kritika v tej smeri zato predstavlja le navidezni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerim toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji sojenja ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Načelo neposrednosti ni kršeno, če se pred drugim sodnikom (v ponovljenem postopku) izpovedbe prič le preberejo (tretji odstavek 302. člena ZPP). Nenazadnje pa sta pravdni stranki v ponovljenem postopku s prebiranjem teh izjav celo soglašali.

Ugotovitev nižjih sodišč, da je toženec preživljal svojo mater, temelji na izpovedbi tožnice, medtem ko v razlogih nižjih sodišč (o tem, da se tožničina izpovedba ujema s toženčevo, ki je izpovedal, da je skrbel za mamo in očeta) ni nič takšnega, kar bi lahko predstavljalo očitano storitev bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovano protispisnost). Pravno relevantno dejstvo je bilo namreč ugotovljeno na podlagi tožničine izpovedbe in ne na podlagi toženčeve.

Za kakšno kršitev naj bi šlo, ker sodišče ni zaslišalo prodajalca spornega stanovanja, revizija ne pove, revizijsko sodišče pa na bistvene kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Prodajalec stanovanja ni bil zaslišan, saj je bil dokazni predlog za njegovo zaslišanje zavrnjen, kar je skladno z določbami ZPP o izvajanju dokazov. Pomanjkanje trditvene podlage za ugotovitev sodišča, da je toženec pojasnjeval tožnici, da bo kupljeno stanovanje prepisal na mamo, ne more imeti za posledico bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če pa toženec meri na kršitev 7. člena ZPP (razpravnega načela), pa je treba poudariti, da je tudi takšen očitek neutemeljen, saj je tožnica postavila trditev, da toženec ni želel kupiti stanovanja na svoje ime, in izpovedala, da ji je to pojasnjeval.

Sodišče odloča v mejah in na podlagi tožbenega zahtevka, stranke pa morajo navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 2. in prvi odstavek 7. člena ZPP). Iz tega razloga je treba zavrniti očitek, s katerim skuša toženec prikazati, da je bil (zaradi kršitve materialnega procesnega vodstva) s strani prvostopenjskega sodišča zaveden v tolikšni meri, da mu je bilo onemogočeno izpodbijanje zakonske domneve o velikosti deležev na skupnem premoženju. V pravdi za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju so ključne okoliščine, ki so abstraktno vsebovane v drugem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl.). Ob dolžni skrbnosti morajo zato pravdne stranke priskrbeti trditveno podlago v nakazani smeri, ne da bi jih k temu posebej spodbujalo sodišče. Vsaka stranka mora in lahko pričakuje, da bo sodišče o tožbenem zahtevku odločilo tudi v smeri, ki zanjo ne bo ugodna. Pravno naziranje, ki povezuje izpodbijanje domneve o enakosti deležev zakoncev z nasprotno tožbo in priznanjem temelja tožničinega tožbenega zahtevka, pa temelji na nerazumljivih argumentih, ki nimajo podlage ne v zakonu ne v ustaljeni sodni praksi. Zmotno je končno tudi stališče, da morajo sodniki o dejanjih materialnega procesnega vodstva izdajati obrazložene sklepe oziroma da morajo obrazložitev vključiti v razloge sodbe, saj ZPP česa takega ne zahteva.

Neplačevanje najemnine in druge okoliščine v zvezi z najemno pogodbo, za katero sta nižji sodišči, glede na to, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, presodili, da je fiktivna, v tej pravdi niso pravno relevantne. Tako sicer delno drži toženčeva trditev, da ni nikoli priznal, da se najemnina za sporno stanovanje ni plačevala, saj je priznal le, da najemnine ni plačevala tožnica, vendar to ne more predstavljati bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za odločilno dejstvo.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---Op. št. (1): Prim. npr. tudi sodbo v zadevi II Ips 271/2006 z dne 17.4.2008.