VSRS Sodba II Ips 332/2006

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 2.400.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od posameznih dni, ki so določeni v prvi točki izreka prve sodbe, dalje. Pod 2. izreka je odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se je pritožil toženec in sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi in znižalo prisojeno odškodnino na 2.100.000 tolarjev oz. 8763,14 eur, sicer pa jo je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče toženca ni zaslišalo. Ker mu vabila za glavno obravnavo dne 10. 11. 2004 ni vročilo, naj bi šlo za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tega tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede odgovornosti pravdnih strank. Poleg tega je previsoko ovrednotilo tožnikovo škodo. Telesne bolečine niso trajale niti dva meseca, hudih bolečin ni bilo, srednje hude bolečine pa so trajale le 14 dni. Odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sploh ni utemeljena, ker teh oblik škode tožnik ni trpel.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni. Toženec je bil vabljen na glavno obravnavo 24. 12. 2003 z vabilom za zaslišanje, torej v skladu z 261. členom ZPP, vendar se vabilu ni odzval. Zato je sodišče pravilno zaslišalo le tožnika, saj zaslišanje toženca ni bilo mogoče (258. člen ZPP). Tako se je prepričalo, da je tožnikov zahtevek za povrnitev škode utemeljen ter je postavilo izvedenca, da bi pojasnil obseg nepremoženjske škode. Na naslednji obravnavi je razpravljalo o obsegu in višini nepremoženjske škode in zaslišanje toženca o temelju ni bilo več aktualno, obseg in višino škode pa sta dovolj prepričljivo pojasnila tožnik in izvedenec, tako da zaslišanje toženca, ki mu ta dejstva niso toliko znana, ni bilo potrebno (258. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo: Ustavo Republike Slovenije (URS)(2) in ratificirane mednarodne pogodbe, ki zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete, zlasti pa določbe Obligacijskega zakonika (OZ)(3) in na podlagi 1060. člena še Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).(4) Ta določa, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo, odgovornost tožene stranke in nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode.

Sodišči prve in druge stopnje sta v tožnikovem primeru ugotovili, da se je tožnik, ki je bil zaposlen pri tožencu, poškodoval 17. 11. 2000. Tedaj je stal na 3-4 metre visokem improviziranem odru, pravzaprav deski, postavljeni na betonsko ograjo balkona. Kljub temu, da je tožnik toženca opozoril, da ga je strah, je slednji vztrajal, da se mudi, zato je moral tožnik približno 50 kg težak element dimnika podati tožencu na streho. Ko je toženec že prijel element in ga je skušal povleči na streho, pa ga je spustil, pri čemer je element dimnika padel na "grušt" na katerem je stal tožnik in ga premaknil, zaradi česar sta tožnik in element padla na dvoriščna tla. Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili, da je pri delu prišlo do nedopustnega škodnega dogodka, ki je povzročil škodo. Glede odgovornosti ZOR predvideva krivdo (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena in 158. člen), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Ker je šlo v obravnavanem primeru za delo na taki višini, da predstavlja nevarno dejavnost, kot je opredeljena v 173. členu ZOR, je za nastalo škodo odgovoren tisti, ki se z njo ukvarja in ima od nje korist, torej toženec, in to ne glede na krivdo. In ker toženec ni dokazal nobenega od razlogov za oprostitev odgovornosti iz 177. člena ZOR, sta sodišči pravilno razsodili, da mora tožniku plačati odškodnino.

V zvezi s škodo ZOR vsebuje ukrepe, ki naj preprečijo, da bi nastala škoda, in ukrepe za povrnitev škode. Pri nepremoženjski škodi je predvidena satisfakcija (tolažba, zadoščenje), ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica. Primarna je sicer nedenarna satisfakcija, ki omogoča povračilo škode na nepremoženjskem področju z obliko odškodnine, ki je nepremoženjske narave. Če ta ni mogoča ali primerna, sodišče prisodi denarno odškodnino. Tako je v 200. členu ZOR omogočena denarna odškodnina za pretrpljeno škodo in v 203. členu ZOR denarna odškodnina za bodočo škodo.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili najprej obseg nepremoženjske škode. Tožnik, ki je bil star 29 let, je trpel zlom zunanjega gležnja v desnem skočnem sklepu ter udarec v levo petnico. Zaradi tega je trpel hude bolečine 7 dni, srednje bolečine 3 tedne in lažje bolečine še 3 tedne. Po poškodbi je 3 tedne nosil nehodilni mavčni škorenj in se je premikal z berglami, nato pa še 3 tedne hodilnega. Težave pri hoji je povzročala tudi poškodba leve petnice. Sledilo je boleče razgibavanje, večkrat je bil rentgeniziran. Tožnik se je pri padcu ustrašil in sicer se je zbal za hudo poškodbo in po lastni izjavi celo za življenje. Med zdravljenjem pa je bil zaskrbljen glede izida zdravljenja. Poškodba je tožniku pustila posledice, saj ima za 10 % manj gibljiv skočni sklep, poleg tega pa trpi bolečine pri daljši hoji, daljšem stanju ali pri spremembi vremena. To ga ovira zlasti pri delu, ker je manj sposoben za delo v gradbeništvu (je manj okreten, oviran pri delu čepe, ne more nositi težjih bremen in ne more opravljati nadur), v vsakdanjem življenju pa je oviran pri daljši hoji, zlasti v hribe.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR. Glede na okoliščine primera, stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter strahu in njihovo trajanje, je najprej opravilo širšo individualizacijo, govor je o objektivni oceni, pri čemer je upoštevalo kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pa tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja in so na razpolago na različnih nosilcih, lahko gre za računalniško evidenco ali za knjižno izdajo. Nato je opravilo ožjo individualizacijo, se pravi da je prilagodilo odškodnino konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. Tako je povsem pravilno prisodilo tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.000.000 tolarjev (in zavrnilo tožbeni zahtevek za presežnih 300.000 tolarjev), za prestani strah 250.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 850.000 tolarjev. Skupaj mu je prisodilo 2.100.100 tolarjev ali 8763,14 euro.

Navedbe v reviziji, da tožnik sploh ni trpel hudih bolečin, so zmotne. Tudi ugotovljeni strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so dovolj resne, dolgotrajne in intenzivne, da upravičujejo prisoditev denarne odškodnine in vsi prisojeni zneski so pravična odškodnina.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99-65/08 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 33/91-I z ustavnimi zakoni, ki so objavljena v Uradnih listih RS, št. 42/97 - Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/01 - 40/07 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 29/78 - 57/89