VSRS Sodba in sklep I Ips 434/2007

I. Zahtevi zagovornika obsojenega J.Ž. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glede dejanja pod točko 1. izreka sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.5.2007 razveljavi, obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 20.10.2004,
da si je J.Ž. prilastil tujo premično stvar do katere je prišel po naključju s tem, da je
v času do dne 26.7.2004 na neznanem kraju prišel po naključju do registrskih tablic, last podjetja M.d.o.o., vredne 10.000,00 SIT, katere si je protipravno prilastil,
se zavrže.

II. Izpodbijana sodba se v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu ob upoštevanju določene kazni 4 (štiri) mesece zapora za kaznivo dejanje po prvem in tretjem odstavku 256. člena KZ in kazni 4 (štiri) mesece zapora, določene za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.11.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 29.9.2005, določi po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ enotna kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

III. Razveljavi se odločba o stroških kazenskega postopka v delu glede nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenke oškodovanca družbe M.d.o.o.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.2.2006 J.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem in tretjem odstavku 256. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo, v njej za prvo dejanje določilo tri, za drugo pa štiri mesece zapora in mu nato ob upoštevanju določene kazni štiri mesece zapora v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.11.2004, določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo tri leta. Sodišče je obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke ter nagrado pooblaščenke oškodovanca družbe M.d.o.o. (v nadaljevanju M.) ter povprečnino 70.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov tako, da je kaznivo dejanje prikrivanja pravno opredelilo po drugem odstavku 221. člena KZ, obsojencu je za tako dejanje določilo kazen dva meseca zapora in mu ob upoštevanju prej določenih kazni določilo enotno kazen devet mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 5. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagali Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 357. člena ZKP obtožbo zaradi kaznivega dejanja prikrivanja zavrne. V obrazložitvi vložniki navajajo, da za kaznivo dejanje prikrivanja po 221. členu KZ, ki se preganja na predlog, ni predloga za pregon, pri čemer je irelevantno, ali je bil tak predlog podan za temeljno kaznivo dejanje. Vložniki še navajajo, da sodbi nimata razlogov o obstoju predloga za pregon kaznivega dejanja prikrivanja.

3Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in opozarja, da je bil podan predlog oškodovanca za pregon storilca kaznivega dejanja tatvine registrskih tablic, pri čemer ni pomembno, kakšna je končna pravna opredelitev dejanja v zvezi z odtujitvijo registrskih tablic.

B.

4Dne 3.4.2001 je A.S. na Policijski postaji L. podal ovadbo zoper neznanega storilca, ki je v času od 2.4.2001 do 3.4.2001 z vozila ... vzel registrski tablici in tako podjetje M.d.o.o. oškodoval za 5.000,00 SIT.

5Dne 30.7.2004 je policija ustavila tovorno vozilo ..., na katerega sta bili nameščeni registrski tablici, ukradeni z vozila last podjetja M. Ob tem je bilo ugotovljeno, da je tovornjak vozil J.Ž., da je ta tablice dobil od neznanega moškega in jih sam namestil na tovornjak, ki je bil last P.Ž.

6Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je dne 22.10.2004 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložilo obtožni predlog zoper J.Ž. zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ v katerem mu je očitalo, da si je prilastil tujo premično stvar, do katere je prišel po naključju s tem, da je v času do dne 26.7.2004 na neznanem kraju prišel po naključju do registrskih tablic, last podjetja M., vrednih 10.000,00 SIT in si jih protipravno prilastil.

7Okrajno sodišče v Ljubljani je prvi narok za glavno obravnavo dne 31.8.2005 razpisalo 28.7.2005, na glavno obravnavo je poleg J.Ž. vabilo tudi predstavnika oškodovanega podjetja M. Razpisana glavna obravnava ni bila opravljena oziroma se ni niti začela, ker ni prišel obdolženec, prišla pa je okrožna državna tožilca in odvetniška pripravnica pooblaščenca oškodovanega podjetja. Glavna obravnava se je pričela na petem razpisanem naroku dne 18.10.2005. Za tem so bili opravljeni še štirje naroki, na zadnjem, dne 31.1.2006, je okrožna državna tožilka spremenila obtožni predlog glede kaznivega dejanja zatajitve tako, da je bilo J.Ž. očitano kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. V opisu dejanja je bilo navedeno, da je v obdobju od 3.4.2001 pa do 26.7.2004 na območju L. od neznane osebe sprejel registrski tablici, ki sta bili v času od 2.4.2001 do 3.4.2001 odtujeni v L. z vozila, last družbe M., pri tem pa je J.Ž. vedel, da sta bili registrski tablici pridobljeni s kaznivim dejanjem, saj mu nista bili izdani za njegovo vozilo, na katero ju je namestil, prav tako registrskih tablic ni pridobil na zakonit način na upravni enoti. Na naslednjem naroku, opravljenem dne 9.2.2006, je bila izrečena sodba s katero je sodišče obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja in pa ponarejanja listin. Sodišče druge stopnje je dejanje prikrivanja opredelilo po drugem odstavku 221. člena KZ.

8Obramba obsojenca je že v teku glavne obravnave, pred spremembo obtožnega predloga zatrjevala, da voznik oškodovanega podjetja, ki je sicer podal ovadbo zaradi tatvine tablic, ni upravičen predlagatelj pregona, ker sam oškodovanec niti ni imel pooblastila oškodovanca. Tega ugovora glede procesne predpostavke sodišče ni upoštevalo. Zagovornik obdolženca je v končnem govoru opozarjal, da se kaznivo dejanje prikrivanja preganja na predlog, pooblaščenka oškodovanca pa je odgovorila, da je bil voznik kot zaposlen pri oškodovancu upravičen podati predlog za pregon.

9Sodišče je v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče, da je bil predlog za pregon kaznivega dejanja prikrivanja "vsebovan v uradnem zaznamku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon zoper neznanega storilca z dne 3.4.2001 ...., ki ga je za oškodovano družbo M. podal A.S., ki je bil zaposlen v tej družbi". Takšnemu stališču je sledilo tudi pritožbeno sodišče, ki je v odgovoru na ugovor pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, da za pregon kaznivega dejanja prikrivanja ni bil podan predlog oškodovanca, navedlo, da je bil podan predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja tatvine registrskih tablic, in da je "povsem brezpredmetno, kaj in komu je v zvezi s tem historičnim dogodkom okrožno državno tožilstvo očitalo, saj ni dvoma, da je sodišče prve stopnje obdolženega Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja registrskih tablic, glede katerih je njihov lastnik jasno izrazil voljo za pregon storilca kaznivega dejanja".

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kazenski postopek za kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ do glavne obravnave dne 31.8.2005 tekel brez predloga oškodovanca. Delavca oškodovanega podjetja M. A.S. ni mogoče šteti kot oškodovanca, saj ni izkazano, da bi imel položaj iz katerega bi izhajalo pooblastilo, da zastopa podjetje, niti ni imel posebnega pooblastila. A.S. je seveda imel pravico naznaniti, prijaviti tatvino tablic (podati kazensko ovadbo), vendar te ovadbe ni mogoče šteti kot ovadbo oškodovanca v smislu drugega odstavka 53. člena ZKP. Ta določa, da mora kazensko ovadbo podati oškodovanec, če naj se šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Oškodovanemu podjetju je bil obtožni predlog vročen 17.8.2005 in takrat je šele izvedel za dejanje in storilca in takrat je začel teči rok za podajo predloga iz prvega odstavka 52. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 31.8.2005 je pooblaščenka oškodovanca izjavila, da vztraja pri predlogu za pregon, premoženjskopravnega zahtevka pa da ne uveljavlja. Izjavo o vztrajanju pri predlogu za pregon, čeprav ta prej ni bil podan, je šteti kot pravočasen predlog.

11Na glavni obravnavi dne 31.1.2006 je državna tožilka spremenila opis dejanja iz obtožnega predloga tako, da je obtožba J.Ž. očitala kaznivo dejanje prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. Na obravnavi navzoča pooblaščenka oškodovanca se glede kazenskega pregona za to dejanje ni izjavila, prav tako ne državna tožilka. Na naslednji glavni obravnavi dne 9.2.2006 je zagovornik obdolženca izrazil stališče, da se tudi kaznivo dejanje prikrivanja preganja na predlog, pooblaščenka oškodovanca pa je nato odgovorila, da A.S. ni bil zakoniti zastopnik družbe, bil pa je kot zaposlen v družbi pristojen za podajo predloga za pregon.

12Ključno za presojo, ali je bil v tej zadevi podan predlog za pregon kaznivega dejanja prikrivanja, za katerega je bil obsojen J.Ž., je razlaga prvega odstavka 52. člena ZKP, ki določa: za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali zasebno tožbo, je treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Za kaznivo dejanje tatvine registrskih tablic je oškodovanec zvedel, ko ga je o tem obvestil njegov delavec, ki je za tatvino podal ovadbo, ni pa oškodovanec takrat še vedel za storilca. Storilec kaznivega dejanja tatvine registrskih tablic v teku postopka ni bil odkrit in še vedno ni znan. Oškodovanec je za kaznivo dejanje (zatajitve) in storilca izvedel dne 17.8.2005, ko je prejel obtožni predlog, vložen zoper J.Ž. zaradi kaznivega dejanja po petem odstavku 215. člena KZ in mogoče je šteti, da je predlog za pregon podal na glavni obravnavi dne 31.8.2005, ko je njegova pooblaščenka izjavila, da premoženjskopravnega zahtevka ne uveljavlja, da pa vztraja pri predlogu za pregon.

13Na glavni obravnavi dne 31.1.2006 je državna tožilka obtožbo spremenila tako, da je obdolženemu J.Ž. očitala ne več kaznivo dejanje zatajitve ampak kaznivo dejanje prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja je po svoji dejanski in pravni naravi akcesorno, vedno namreč predpostavlja obstoj drugega, temeljnega kaznivega dejanja. Zaradi tega gre nujno za drugo dejanje in tudi drug samostojen historičen dogodek. Za storilca temeljnega kaznivega dejanja velja načelo o nekaznivosti naknadnega dejanja. Povedano preprosto: temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne more storiti isti storilec, izvršitev temeljnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja prikrivanja ne moreta biti isti historični dogodek, temeljno kaznivo dejanje (npr. tatvina ali zatajitev) in prikrivanje nista drugačni ampak različni kaznivi dejanji. V procesnem pogledu to pomeni, da posamezna ravnanja, usmerjena v pregon enega kaznivega dejanja, nimajo procesnih učinkov za pregon drugega in obratno. Še bolj določno za obravnavani primer, predloga, ki je bil podan za pregon kaznivega dejanja zatajitve ni mogoče šteti kot predlog za kaznivo dejanje prikrivanja. Pooblaščenka oškodovanca bi lahko predlog podala na glavni obravnavi po spremembi obtožbe. Treba je namreč šteti, da je trimesečni rok za podajo predloga za pregon kaznivega dejanja prikrivanja začel teči po spremembi obtožbe, takrat je oškodovanec - njegova pooblaščenka izvedela za dejanje (in storilca).

14Res je v primerih prikrivanja podana povezava med temeljnim kaznivim dejanjem oziroma njegovim predmetom in prikrivanjem, vendar ta povezava ne pomeni istega historičnega dogodka. Storilci dejanja, ki pomeni kaznivo dejanje, v zvezi s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje prikrivanja, so različni. Neupravičen kazenski pregon zoper storilca za temeljno kaznivo dejanje sam po sebi ne more imeti pravnih učinkov v zvezi s pregonom za kaznivo dejanje prikrivanja. Prikrivanje je po naravi stvari lahko storjeno šele po dokončanem temeljnem kaznivem dejanju oziroma lahko le sledi nekemu drugemu, prej storjenemu dejanju, ki ga je nujno storil drug storilec, med dejanjima ni steka. Zaradi te specifičnosti tudi ni mogoče istočasno voditi postopka za obe dejanji zoper istega storilca. V praksi to pomeni, da se lahko zgodi, da v določenem primeru niti ne bo mogoče izvesti postopka za akcesorno dejanje, npr. zaradi zastaranja, ali pa zaradi neaktivnosti oškodovanca ali napačne pravne ocene državnega tožilca, ali je v konkretnem primeru določen storilec izvršil naprimer kaznivo dejanje tatvine (zatajitve) ali prikrivanja. Takšno tveganje obstaja, vendar gre za tveganje, ki ga nosi država (državni tožilec) oziroma upravičeni predlagatelj v skladu z domnevo nedolžnosti, izraženo v 27. členu Ustave Republike Slovenije.

15Ob upoštevanju navedenega stališča je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obsojenca za varstvo zakonitosti ugodilo, saj je štelo, da za pregon kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena ZKP ni predloga oškodovanca za pregon in je zato v skladu z določbo prvega odstavka 352. člena v zvezi s členom 393. in prvim odstavkom 426. člena ZKP izpodbijano sodbo glede odločitve za to kaznivo dejanje razveljavilo, obtožni predlog pa zavrglo.

16Pri določitvi nove enotne kazni obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi je Vrhovno sodišče upoštevalo že določene kazni in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, določilo novo enotno kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

17Navedena odločitev je narekovala razveljavitev odločbe o stroških kazenskega postopka v delu, v katerem so bili pooblaščencu oškodovanca priznani nagrada in potrebni izdatki, v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP pa je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v zvezi s postopkom, ki je tekel za kaznivo dejanje zatajitve oziroma prikrivanja, obremenjujejo proračun.