VSRS Sklep IV Ips 42/2007

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo z dne 18.12.2006 spoznalo M.N. za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 37. člena ZVCP-1, ker kot voznik prehitevanega vozila ni zmanjšal hitrosti in se ni pomaknil k desnemu robu vozišča, s čimer je kršil določbo četrtega odstavka 37. člena ZVCP-1. Sodišče je storilcu na podlagi šestega odstavka 37. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1 izreklo globo v znesku 60.000,00 SIT, 3 kazenske točke in na podlagi tretjega odstavka 234. člena ZVCP-1 v zvezi s 23. členom Zakona o prekrških (ZP-1) stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca ter mu naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku, in sicer povprečnino v višini 50.000,00 SIT in stroške sodnega izvedenstva v znesku 143.940,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je storilec dolžan plačati 130,00 EUR povprečnine.

2Vrhovni državni tožilec je 29.6.2007 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi spremeni tako, da ustavi postopek o prekršku zoper M.N. Vložnik uveljavlja kršitev materialnih določb ZVCP-1, ki je podana glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek (1. točka 156. člena ZP-1). Po določbi četrtega odstavka 37. člena ZVCP-1 mora voznik prehitevanega vozila zmanjšati hitrost in se pomakniti k desnemu robu vozišča, če je to potrebno. Iz opisa prekrška ne izhajajo okoliščine, ki so v konkretnem primeru narekovale potrebo, da storilec zmanjša hitrost in se pomakne k desnemu robu vozišča. Opis prekrška tako naj ne bi vseboval vseh znakov prekrška po šestem odstavku 37. člena ZVCP-1, niti kakšnega drugega prekrška. Vložnik nadalje uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 166. člena ZP-1, saj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni opravilo vseh procesnih dejanj in pretreslo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo višje sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 4.11.2005 zaradi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj iz izreka sodbe ni bilo razvidno, zakaj bi moral voznik prehitevanega vozila zmanjšati hitrost in se pomakniti k desnemu robu vozišča. Prvostopno sodišče po mnenju vložnika te kršitve v ponovljenem postopku ni odpravilo. Vložnik na koncu opozarja še na kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v povezavi s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), kar utemeljuje s tem, da višje sodišče v ponovljenem postopku ni navedlo razlogov, iz katerih je odstopilo od prvotnega stališča, da je podana kršitev zaradi nejasnosti v izreku sodbe, ki je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni odpravilo.

B.

3Vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev predpisa, ki določa prekršek, torej kršitev iz 1. točke 165. člena ZP-1. Po šestem odstavku 37. člena ZVCP-1 se kaznuje voznik, ki ravna v nasprotju s četrtim odstavkom istega člena. Le-ta določa, da voznik prehitevanega vozila ne sme povečati hitrosti; po potrebi mora zmanjšati hitrost in se pomakniti k desnemu robu vozišča. Storilcu se v izpodbijani sodbi očita, da je v trenutku, ko ga je prehitevalo drugo vozilo, zapeljal v levo in z zadnjim levim delom oplazil prednji desni del vozila, ki ga je prehitevalo, s čimer je prišlo do prometne nesreče I. kategorije.

Opis prekrška vsebuje okoliščine, iz katerih je razvidno, da je storilec kot voznik prehitevanega vozila ravnal v nasprotju z zahtevo iz četrtega odstavka 37. člena ZVCP-1, katere namen je, da voznik prehitevanega vozila omogoči drugemu vozniku varno prehitevanje in s svojim ravnanjem prehitevanja ne ovira. V zakonski dolžnosti voznika prehitevanega vozila, da se po potrebi pomakne v desno, je logično in po naravi stvari vsebovana tudi zahteva, da se v trenutku, ko ga prehiteva drugo vozilo, ne pomakne v levo, saj s tem ovira (ali onemogoči) prehitevanje. Ni torej mogoče pritrditi vložniku, da opisano ravnanje storilca ne predstavlja prekrška.

4Vrhovni državni tožilec nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 166. člena ZP-1, saj v ponovljenem postopku ni opravilo vseh procesnih dejanj in pretreslo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju vložnika gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Pri tem ne pojasni, na kakšen način naj bi uveljavljana kršitev vplivala na zakonitost sodbe, prav tako ne, katerih procesnih dejanj, ki jih je naložilo višje sodišče, sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku naj ne bi opravilo. Iz obrazložitve zahteve izhaja le, da naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bi odpravilo pomanjkljivosti razveljavljene sodbe, iz katere ni bilo razvidno, zakaj bi moral voznik prehitevanega vozila zmanjšati hitrost in se pomakniti v desno.

Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 6.1.2006 po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 4.11.2005, ker je ugotovilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj iz izreka prvostopne sodbe ni bilo razvidno, zakaj bi moral voznik prehitevanega vozila zmanjšati hitrost in se pomakniti k desnemu robu vozišča, iz celotne sodbe pa tudi ni razvidno, na kakšni bočni razdalji je oškodovanec prehiteval obdolženčevo vozilo in ni razvidno, koliko je obdolženec zavil v levo v zvezi z vožnjo v okviru svoje polovice vozišča. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da v novem postopku ponovno zasliši oškodovanca in opravi soočenje z obdolžencem ter po potrebi zasliši tudi izvedenca. Po dopolnjenem postopku naj zadevo ponovno oceni tudi glede vprašanja ali gre v obravnavanem primeru za obdolženčevo vožnjo, ki ni v skladu s cestnoprometnimi predpisi, kot se mu očita.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opravilo vsa procesna dejanja, na katera je opozorilo višje sodišče, ter v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o odločilnih dejstvih, in pri tem posebej pojasnilo, zakaj sklepa, da obdolženčeva vožnja ni bila v skladu z zahtevo iz četrtega odstavka 37. člena ZVCP-1, saj se obdolženec ni umaknil v desno, ampak je v trenutku, ko ga je prehitevalo drugo vozilo, celo zavil v levo, s čimer je storil očitani mu prekršek.

5Po določbi prvega odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je navedeno zakonsko določbo že večkrat v okviru kazenskega postopka razlagalo tako, da mora vložnik v zahtevi zatrjevane kršitve določno obrazložiti, sicer je ni mogoče preizkusiti.

Vložnik v zahtevi opozarja na pravice, ki izhajajo iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, vendar ne pojasni, v čem naj bi bile v obravnavanem primeru kršitve teh ustavnih pravic. Prav tako ne pojasni, katero kršitev uveljavlja z navedbo, da višje sodišče ni navedlo razlogov o tem, zakaj je odstopilo od stališča, ki ga je sprejelo v prvem postopku. Vrhovno sodišče teh posplošenih navedb zahteve ni moglo preizkusiti.

Kolikor pa vložnik z zgornjimi navedbami uveljavlja, da je višje sodišče obdolžencu kršilo pravico iz 22. člena Ustave s tem, ko ni navedlo razlogov, zakaj je v ponovljenem postopku odločilo drugače kot v prvem postopku, je potrebno pojasniti, da je sodišče dolžno v obrazložitvi sodbe navesti razloge za odločitev, sprejeto v tej sodbi, in ne razlogov za predhodne odločitve v isti zadevi. Enako varstvo pravic (22. člen Ustave) pomeni, da sodišče stranko v postopku obravnava enakopravno tako, da v njeni zadevi ne odloči drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih zadevah. Vložnik ne zatrjuje, da je sodišče v obravnavanem primeru odstopilo od sodne prakse ali odločilo drugače kot v drugih vsebinsko podobnih ali istih zadevah.

6Ker niso podane kršitve, na katere se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.