VSRS Sodba in sklep I Ips 27/2004, I Ips 70/2004 in I Ips 89/2004

I. Zahtevi zagovornikov obsojenih F.K. in R.V. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Zahtevi odvetnice P.C. in odvetnice E.K. za varstvo zakonitosti se zavržeta.

III. Obsojena F.K. in R.V. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.

1.

Obsojeni L.B., F.K., R.V. in D.D. so bili v postopku z ostalimi soobsojenci, ki zahtev za varstvo zakonitosti niso vložili, spoznani za krive nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. L.B. je bila izrečena kazen tri leta zapora, F.K. kazen eno leto in šest mesecev zapora, R.V. kazen eno leto zapora in D.D. kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Zahteve za varstvo zakonitosti so vložili zagovornik obsojenega F.K. dne 9.3.2004, zagovornica obsojenega R.V. dne 4.2.2004, odvetnica P.C. za obsojenega L.B. dne 19.2.2004 in odvetnica E.K. za obsojenega D.D. dne 12.3.2004.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti odvetnice P.C. in odvetnice E.K. iz razloga, ki bo naveden v nadaljevanju odločbe, zavrglo in se z njunimi razlogi ni ukvarjalo, zato njune vsebine v sodbi ne povzema.

Zagovornik obsojenega F.K. je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje naj bi pritožbo v tej smeri zavrnilo neobrazloženo in s pavšalnim sklicevanjem na sprejemljivost razlogov v sodbi sodišča prve stopnje. Našteva pritožbene navedbe, na katere naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo. Navedba sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje za izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov v obrazložitvi navedlo sicer skromne, vendar še zadostne razloge, je pomanjkljiva, ker je ni mogoče pravno preizkusiti. Sodišče druge stopnje je odgovornost obsojenega F.K. utemeljilo s sklicevanjem na splošno razlago pojmov sostorilstva in kriminalne združbe, ne da bi pri tem ugotavljalo in ocenjevalo specifične okoliščine konkretnega primera, da bi bila omogočena presoja pravne pravilnosti. Nadalje uveljavlja ta vložnik kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 372. člena ZKP. Pomanjkljiva je obrazložitev sodišča druge stopnje, da ima opis vse zakonske znake kaznivega dejanja. Opis dejanja obsojenega F.K. je nesklepčen in v njem ni jasno izražen očitek glede subjektivnega elementa sostorilstva, opisano dejanje ne ustreza zakonski kvalifikaciji. Po vrsti in višini je nezakonita in pretirana tudi izrečena kazenska sankcija, saj bi bil obsojenec lahko obsojen le za kaznivo dejanje po drugem odstavku 311. člena KZ, za kar bi mu sodišče lahko izreklo pogojno obsodbo. Obrazložitvi obeh sodb sta pomanjkljivi, zaradi česar sta bili obsojencu kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave.

2.

Vrhovna državna tožilka B.B. je dne 19.2.2004 odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega R.V., dne 19.3.2004 na zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega L.B. in zagovornika obsojenega F.K., dne 8.4.2004 pa je vrhovni državni tožilec-svetnik M.V. odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega D.D.. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega R.V. je vrhovna državna tožilka podala mnenje, da ta ni utemeljena. Meni, da zaradi napačne letnice rojstva in odsotnosti matične številke ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornica ni pojasnila, za kakšno nasprotje naj bi šlo med datumi v izreku in razlogih. Kršitev kazenskega zakona ni podana, saj iz odločitev sodišča ni razvidno, da bi šlo za nadaljevano kaznivo dejanje, poleg tega pa po navedbah zagovornice sodba Okrožnega sodišča na Ptuju še ni pravnomočna. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega F.K. je navedla, da se v večjem delu ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne držijo pa očitki, da izrek sodbe ne bi imel vseh znakov kaznivega dejanja. V drugem odstavku na četrti strani sodbe je dovolj jasno opisana razdelitev vlog. Pri konkretnih dejanjih so poleg elementa združbe opisani tudi drugi potrebni znaki kaznivega dejanja. Sodba sodišča druge stopnje ima zadovoljive razloge o odločilnih dejstvih.

Na to mnenje, ki ga je Vrhovno sodišče strankam postopka vročilo, je podal dne 2.4.2007 odgovor zagovornik obsojenega F.K., ki je mnenje označil za splošno in brez konkretnih nosilnih razlogov o zatrjevani neutemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je določna. Res je, da ponavlja tudi očitke, ki se nanašajo na v pritožbi izpodbijano dejansko stanje, vendar zato, ker nanje pritožbeno sodišče ni odgovorilo.

Zahtevi odvetnice P.C. in odvetnice E.K. sta nedovoljeni, zahtevi zagovornice obsojenega R.V. in zagovornika obsojenega F.K. pa nista utemeljeni.

3.

Odvetnica E.K. se je v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevala na "pooblastilo - odredbo - v spisu", s katerim jo je predsednica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu na podlagi določbe četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 70. člena ZKP obsojenemu D.D. postavila za zagovornico po uradni dolžnosti. Po določbi četrtega odstavka 70. člena ZKP postavi predsednik sodišča v primerih obvezne obrambe zagovornika, če si ga obdolženec ne vzame sam, po uradni dolžnosti za nadaljnji potek postopka do pravnomočnosti sodbe. Pooblastilo za zagovarjanje po uradni dolžnosti torej ne velja tudi za vložitev izrednega pravnega sredstva, zato je Vrhovno sodišče vložnico zahteve pozvalo, naj obsojenčevo pooblastilo za vložitev zahteve predloži, če ga je v času vložitve zahteve imela. Vložnica tega v postavljenem roku ni storila, zato je bilo potrebno njeno zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavreči.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da odvetnica P.C. ne opravlja več odvetniške službe in pri Odvetniški zbornici pridobilo podatek, da je prevzemnik zadev, ki jih je obravnavala, S.V., odvetnik v Mariboru. Vrhovno sodišče ga je zato pozvalo, naj sporoči ali poseduje pooblastilo, s katerim je obsojeni L.B. odvetnico P.C. pooblastil za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ta odvetnik je Vrhovnemu sodišču sporočil, da v spisu ni pooblastila za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato je bilo potrebno zahtevo odvetnice P.C. za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavreči.

4.

Zagovornica obsojenega R.V. nima prav, ko uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zatrjuje, da naj bi sodišče ne moglo samo popraviti podatka o obsojenčevem rojstnem datumu. Podatek o obsojenčevem rojstnem datumu za obstoj kaznivega dejanja in identifikacijo storilca v obravnavani zadevi ni bil bistven in ne predstavlja odločilnega dejstva. Sodišča zahtevana identiteta med obtožbo in sodbo ne veže v tolikšni meri, da v sodbi ne bi moglo samo popraviti podatkov, ki so v obtožbi pomotoma napisani. Pritožnica ob uveljavljanju kršitve niti ne zatrjuje, da bi bila obsojenčeva identiteta vprašljiva, zaradi česar je potrebno ta ugovor iz zahteve za varstvo zakonitosti zavrniti. Po drugi strani je res, da bi moralo sodišče glede na zakonsko besedilo tretjega odstavka 364. člena v zvezi s prvim odstavkom 227. člena ZKP v uvodu sodbe navesti tudi obsojenčevo matično številko (tudi to je podatek, ki služi ugotavljanju obsojenčeve identitete), in je z opustitvijo te navedbe navedeno določbo kršilo. Ob tem pa je potrebno ugotoviti, da navedena opustitev ne more predstavljati relativne bistvene kršitve določb ZKP, saj na zakonitost sodbe ni mogla imeti nikakršnega vpliva, česar ne zatrjuje niti sama vložnica. Glede na to, da je sodišče napako obtožbe sprva ponovilo v sodbi, je bilo povsem umestno in zakonito ravnanje sodišča, ko je to napako popravilo s popravnim sklepom.

Vložnica zahteve nadalje zatrjuje, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, pri čemer ne obrazloži, v čem naj bi se zatrjevana nerazumljivost odražala. S tem, ko v tem delu vloge obrazlaga, da bi morali sodišči obrazložiti in navesti dejstva in dokaze, da je bil obsojenec član združbe za izvrševanje kaznivih dejanj in da sodišči takšnih razlogov nimata, pa vložnica tudi v tem delu uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje na straneh 15-17 in glede obsojenega R.V., še posebej na straneh 24 in 25 vsebuje vse potrebne razloge, s katerimi je dokazano, da je ta obsojenec, skupaj s soobsojenci, iz koristoljubnosti deloval v združbi za izvrševanje kaznivih dejanj, v kateri je bila njegova vloga vnaprej določena. Razlogi niso pavšalni, kot to zatrjuje vložnica zahteve, saj sodba zaključke med drugim izvaja iz vsebine posnetih telefonskih pogovorov, načina komunikacije med obsojenci in zaseženih predmetov. Sodišče je tudi ocenilo obsojenčev zagovor in navedlo ustrezne zaključke, s katerimi ga je izpodbilo in tudi s tem obrazložilo odločilna dejstva iz izreka sodbe. Obširne razloge glede dejstva, da so obsojenci delovali v združbi za izvrševanje kaznivih dejanj, vsebuje tudi sodba sodišča druge stopnje.

Obsojeni R.V. naj bi bil pred Okrožnim sodiščem na Ptuju spoznan za krivega istovrstnega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v časovnem obdobju, ki se pokriva z obdobjem, v katerem je storil dejanje po izpodbijani sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, glavni organizator pa naj bi bil v obeh primerih M.X. S tem naj bi bil kršen zakon, saj naj bi izvršitvena dejanja po obeh sodbah predstavljala eno nadaljevano kaznivo dejanje. Vložnica zato meni, da bi sodišče moralo kazenski postopek zoper obsojenega R.V. izločiti in ga odstopiti v reševanje Okrožnemu sodišču na Ptuju. Ne da bi se Vrhovno sodišče v konkretna dejstva v zvezi s kazenskim postopkom pred Okrožnim sodiščem na Ptuju spuščalo, ugotavlja, da že iz samih vložničinih navedb izhaja, da postopek pred Okrožnim sodiščem na Ptuju v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti še ni bil pravnomočno zaključen. Če bi bil obsojenec res dvakrat obsojen za isto dejanje, bi to predstavljalo kršitev zakona, vendar bi moral obsojenec to izpodbijati v tistem postopku, v katerem bi bil ponovno spoznan za krivega istega kaznivega dejanja, izpodbijana sodba pa zaradi navedenega ne more biti nezakonita. Sodba Okrožnega sodišča na Ptuju v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu še ni bila pravnomočna, zato je potrebno navedeni ugovor zavrniti.

5.

Zagovornik obsojenega F.K. trdi, da naj bi obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ne vsebovala nobenih konkretnih dejstev in okoliščin oz. razlogov, da je obsojenec deloval v sostorilstvu kot član združbe in s tem uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje razloge glede posameznih izvršitvenih dejanj, ki sta v izreku sodbe navedeni pod točkama V in VI na straneh 23-30 in na straneh 30-32. V navedenih delih sodbe je sodišče ocenilo zagovore obtožencev in dokaze ter napravilo zaključek, da sta bili posamezni izvršitveni dejanji storjeni, ob tem pa ugotovilo, kakšne so bile vloge posameznih obsojencev. Zagovornik meni, da bi moralo sodišče kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojeni F.K., kvalificirati po drugem odstavku 311. člena KZ in da naj bi očitek glede subjektivnega elementa sostorilstva v opisu dejanja obsojenega F.K. ne bil jasno izražen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje za tega obsojenca ugotavlja vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ in je iz njega razvidno, da je bil njegov prispevek odločilen. Za takšno kvalifikacijo vsebuje tudi ustrezne razloge, ki jih med drugim navaja na straneh 15-17. Ne drži vložnikova navedba, da naj bi razlogi za obsojenega K. ne bili konkretni, saj sodba v tem delu (ki ga je seveda potrebno razlagati ob upoštevanju drugih delov obrazložitve sodbe in ne zgolj samega zase) vsebuje vse potrebne razloge glede bistvenih okoliščin, ki so podlaga za sklep, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v združbi za izvrševanje kaznivih dejanj. Sklep, da so obsojenci delovali v združbi, je oprt na dokaze (uporabljene prikrite metode, številni zaseženi telefonski aparati in SIM kartice, način komunikacije med soobsojenci,...), iz katerih je sodišče ob oceni posameznih zagovorov napravilo ustrezne dokazne sklepe. Glede na to, da je obsojeni K. zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ neposredno izvrševal, ne more biti dvoma v to, da ga je sodišče utemeljeno spoznalo za sostorilca pri kaznivem dejanju. Ob tem je sodišče v nasprotju z zagovornikovim zatrjevanjem za takšno ugotovitev navedlo ustrezne razloge, ko je na podlagi izvedenih dokazov napravilo sklep o vlogi posameznih obsojencev. Iz vsebine njihovih vlog jasno izhaja, da so bili prispevki posameznih obsojencev pri kaznivem dejanju odločilni in je zato na mestu zaključek, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno v sostorilstvu.

Vložnikova navedba, da naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo na njegove številne pritožbene navedbe, ne drži. Ob tem ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ni bilo potrebe, da bi enake zaključke ponavljalo še sodišče druge stopnje. To sodišče je zato na pritožbo zadovoljivo odgovorilo s tem, da je ugotovilo, da so vsa dejstva, opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, sprejemljivo obrazložena, ko je obravnavalo posebej pritožbo zagovornika obsojenega F.K., pa je izrecno navedlo, da ima opis kaznivega dejanja v izreku sodbe vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ter da so razlogi glede obstoja združbe navedeni na straneh 15-17 sodbe sodišča prve stopnje. Takšna navedba ima po svoji vsebini enako težo, kot če bi sodišče druge stopnje razloge iz sodbe sodišča prve stopnje, na katere se je sklicevalo, dobesedno povzelo. Zato ni mogoče trditi, da sodba sodišča druge stopnje o pritožbenih navedbah, ki ravno te razloge izpodbija, nima razlogov. Ob tem je sodišče druge stopnje še samo obširno pojasnilo vsebino pojmov sostorilstva in združbe in tudi s tem enotno (in sprejemljivo) odgovorilo na navedbe pritožnikov, ki so navedeni dejstvi v pritožbah povečini izpodbijali, zato sodišču ni mogoče utemeljeno očitati, da pritožbenih navedb v tej smeri ni ocenilo. Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja tudi, da je sodišče opravilo ponovno presojo glede ugotovljenega dejanskega stanja in ugotovilo, da pritožbenih navedb, ki si prizadevajo za drugačno presojo izvedenih dokazov, ni mogoče sprejeti. S tem je odgovorilo tudi na vložnikove pritožbene navedbe, ki so izpodbijale ugotovljeno dejansko stanje.

Vložniku ni mogoče pritrditi ko trdi, da je pomanjkljiva navedba drugostopnega sodišča v zvezi z njegovo pritožbo v smeri odvzema mobilnega telefona s karticami in 750 evrov in s tem uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev je podana tudi, kadar v sodbi razlogi o odločilnih dejstvih (za sodbo sodišča druge stopnje smiselno - o pritožbenih navedbah) niso navedeni ali so nejasni, kar sodbi sodišča druge stopnje očita vložnik. Navedeno ne drži, saj vsebuje sodba sodišča druge stopnje tudi o tej zagovornikovi pritožbeni navedbi razloge, ko ugotavlja (kot trdi tudi sam vložnik zahteve), "da je sodišče prve stopnje za varnostni ukrep odvzema predmetov navedlo sicer skromne, vendar še zadostne razloge". Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče za odvzem gotovine obsojenemu F.K. uporabilo napačno podlago, saj gotovina v tem primeru ni predstavljala predmeta, ki je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali je s kaznivim dejanjem nastal (1. odstavek 69. člena KZ), temveč bi šlo lahko zgolj za protipravno premoženjsko korist, ki bi jo bilo mogoče obsojencu odvzeti na drugi podlagi (95. člen KZ). Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Kršitve kazenskega zakona v zvezi z odvzemom gotovine obsojenemu F.K. njegov zagovornik v zahtevi ni uveljavljal.

Prav tako ni mogoče ugoditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti kolikor ta navaja, da je nezakonita in pretirana obsojencu izrečena kazen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojenemu F.K. izrečena kazen v mejah predpisane kazni za kaznivo dejanje, za katero je bil spoznan za krivega in tako kršitev zakona po 5. točki 372. člena ZKP ni podana. Zoper odločbo o kazni pa, kolikor se z njo izpodbija le odmera, to je vrsta ali višina izrečene kazni, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

5.

Obsojena F.K. in R.V. po podatkih spisa nimata dohodkov ali premoženja, zato ju je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je povprečnine.