VSRS Sklep Kp 9/2004

Zahtevi zagovornika obdolženega J.P. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 9.1.2004 je bil obdolženi J.P. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 21. členom KZ oproščen obtožbe, da naj bi storil nadaljevano kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanja okolja in prostora po 1. odstavku 133. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Zoper oprostilno sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Kranju P.K., ki je v pritožbi uveljavila zmotno ugotovitev dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženega J.P. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja obremenjevanja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1.

odstavku 211. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 333. člena KZ določilo kazen treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ pa kazen dveh mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let z nadaljnjim pogojem, da obdolženec v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe plača Republiki Sloveniji znesek 195.000,00 SIT. Na podlagi drugostopenjske sodbe je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 52.500,00 SIT, kar predstavlja stroške izvedenca in povprečnino 60.000,00 SIT. Poleg tega je obdolženec dolžan plačati Republiki Sloveniji znesek 28.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1999, znesek 20.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2000 dalje do plačila, znesek 24.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 22.3.2000 dalje do plačila, znesek 20.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2000 dalje do plačila, znesek 35.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2000 dalje do plačila in znesek 68.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2000 dalje do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Poleg tega je bil obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obdolženčev zagovornik je dne 29.10.2004 vložil pritožbo zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Uveljavil je bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponoven postopek. V pritožbi je uveljavil kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, saj ob samem zaslišanju obdolženec ni bil nikoli vprašan, zakaj v računih ni navedeno, da gre za prodajo gramoza, sodišče druge stopnje pa je obdolženčevo zavedanje o protipravnosti ravnanja oprlo prav na račune, v katerih naj ne bi bilo navedeno, da gre za prodajo gramoza. Glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 333. člena KZ zagovornik v pritožbi poudarja, da je bila poškodba okolja povzročena že pred 24.4.1999, v obdobju med 24.4.1999 in 25.5.2000 pa je bil peskokop le nekoliko poglobljen, tako da je bilo okolje poškodovano že veliko pred tem. Parcela torej ni bila travnik in gozd, kajti katastrska kultura ni enaka kulturi v naravi, zato je bil takšen zaključek sodišča zmoten. Poškodba okolja, kot jo ugotavljata sodišče in izvedenka, torej ni nastala, ravnanje, ki bi eventualno lahko bilo kaznivo, pa je že zastaralo. Prav tako očitek obdolžencu, da naj bi kopal in odvažal gramoz brez opravljene presoje vpliva na okolje, ni podan, saj glede na določbo točke c4 3. člena Uredbe o vrstah posegov v prostor, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje, presoja vplivov na okolje velja le za gramoznice z odprtimi površinami 0,1 ha ali več. Ne v izreku izpodbijane sodbe, ne v obrazložitvi ni podatkov o tem, da je za konkreten poseg sploh bila potrebna presoja vplivov na okolje, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženec z očitanim posegom po mnenju zagovornika tudi ni presegel okvira dovoljenih posegov v okolje, saj to velja le za posege, za katere ni mogoče pridobiti ustreznih dovoljenj. Izrek sodbe pod točko 1 je tudi sam s seboj v nasprotju, saj se obdolžencu očita, da je protipravno kopal in odvažal gramoz v K. dne 22.9.1998, v nadaljevanju izreka pa se mu očita, da naj bi isto počel v času od 24.4.1999 do 25.5.2000. Tudi v tem primeru naj bi šlo za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, poleg tega pa je dejanje dne 22.9.1999 že zastaralo. Po mnenju zagovornika je sodišče tudi glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 211. člena KZ napačno ugotovilo višino ugotovljene škode. Škoda ni enaka ceni, ki naj bi jo za gramoz plačali obdolženčevi odjemalci. Zakon o rudarstvu za izkoriščanje mineralnih surovin predpisuje koncesijo v obliki rudarske pravice, tako da je država lahko oškodovana le za koncesnino, saj je obdolženec kopal na lastni zemlji. Sodišče je v tem pogledu dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno ter ni izvedlo popolnega postopka, saj bi moralo upoštevati tudi ugovore obdolženca iz pravde, ki teče med njim in Republiko Slovenijo.

V pismenem odgovoru na pritožbo z dne 5.1.2005 je vrhovna državna tožilka, specialistka A.M., predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Meni sicer, da stališče pritožbe glede pravne zmote ni utemeljeno, obramba obdolženca pa tudi ni bila kršena, saj je obramba predložila račune, s katerimi je obdolženec želel dokazati svoje zakonito ravnanje, vendar je sodišče ta dokaz tolmačilo drugače in našlo v njem za obdolženca obremenjujoča dejstva. Po mnenju vrhovne državne tožilke je pravilno ugotovljena tudi višina premoženjskopravnega zahtevka, saj je sodišče za podlago vzelo ceno gramoza, ki so jo plačali obdolženčevi kupci in je ta cena v korist obdolženca, saj je nižja od cene, ki jo je navedla družba G. d.o.o. (600 oziroma 780 SIT za m3). Po mnenju vrhovne državne tožilke pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede časovnega obdobja, ko je obdolženec začel z izkopavanjem v primerjavi s konkretno količino 450 m3 odpeljanega gramoza, kar postavlja vprašanje, ali pomeni takšno izkoriščanje posledično poškodbo okolja. Poleg tega je inšpektor obdolžencu že naložil, da zemljišče sanira, kar pomeni, da prostor le ni uničen, ampak se ga da obnoviti. Postavlja se vprašanje, kdaj je obdolženec z izkopavanjem presegel tisto mejo, ki je povzročila, da okolje ni bilo več sposobno regeneracije in presegel okvire dovoljenih posegov v okolje. Pomembno je tudi vprašanje, ali bi, če bi seveda zanj zaprosil, obdolženec dobil dovoljenje in za kolikšen obseg izkopavanja. Izrek je nekoliko tudi sam v nasprotju, saj uvodoma govori o poškodbi okolja, v nadaljevanju pa o uničenju okolja. Mnenje izvedenke po trditvah vrhovne državne tožilke ne daje zadostne podlage za sklepanje, v kolikšnem obsegu je bilo okolje že degradirano v obdobju, ko je pregon že zastaral. Enako velja za pritožnikovo stališče glede potrebnosti presoje vplivanja obdolženčevega ravnanja na okolje. Po mnenju vrhovne državne tožilke bi bilo treba v ponovljenem postopku natančneje ugotoviti obseg izkopavanja v očitanem in preteklem časovnem obdobju, z zaslišanjem izvedenca in inšpektorjev za okolje pa ugotoviti, ali bi izdali dovoljenje za izkop in za kakšno količino oziroma ali bi v tem primeru mogli govoriti o degradaciji okolja.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je, zaslišan na seji senata dne 18.3.2005, izjavil, da se strinja s pismenim mnenjem vrhovne državne tožilke z dne 5.1.2005.

Pritožba obdolženčevega zagovornika je utemeljena.

Glede nadaljevanega kaznivega dejanja obremenjevanja okolja in prostora po 1. odstavku 333. člena KZ, opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, obdolženčev zagovornik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je izrek sodbe delno sam s seboj v nasprotju, poleg tega pa je dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja tudi nepopolno ugotovljeno. Iz izreka sodbe je namreč razvidno, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje s kopanjem in odvažanjem gramoza dne 22.9.1998 in v času od 24.4.1999 do 25.5.2000. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 5 izhaja, da je sodišče glede na modificiran tenor obtožnega predloga še samo skrčilo obseg kriminalne dejavnosti obdolženca na čas od 22.9.1998 do 25.5.2000, oziroma za čas dokazanih protipravnih prilastitev peska (kaznivo dejanje pod točko 2 izreka sodbe) od 24.4.1999 do 25.5.2000, ker je kazenski pregon delno že absolutno zastaral. Tako ostaja povsem nejasno, kaj je imelo sodišče v mislih s spremembo opisa dejanja v obtožnem predlogu, ko je v izreku sodbe in nejasno tudi v obrazložitvi sodbe izhajalo tudi iz storitve kaznivih dejanj 22.9.1998 oziroma glede na obrazložitev tudi v vsem obdobju od 22.9.1998 naprej. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 333. člena KZ je predpisana kazen zapora do dveh let, za takšno kaznivo dejanje pa je bil po 5. točki 1. odstavka 111. člena KZ predviden relativni zastaralni rok treh let od storitve kaznivega dejanja, torej absolutni zastaralni rok šestih let. Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-A, Uradni list RS, št. 23 z dne 8.4.1999) je bil za kazniva dejanja s predpisano kaznijo nad eno leto zapora določen relativni zastaralni rok petih let od storitve kaznivega dejanja oziroma desetletni absolutni zastaralni rok. Ta novela je bila uveljavljena 23.4.1999, zato obdobje nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 333. člena KZ, opisanem v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, predstavlja v obdobju od 22.9.1998 do 23.4.1999 dejanje, ki je bilo po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, že zastarano, ko je bila izrečena izpodbijana sodba.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na pritožbo tudi utemeljeno opozarja, da je že sam opis dejanja v izreku sodbe pod točko 1 delno sam s seboj v nasprotju, ker uvodoma govori o izkoriščanju naravne dobrine, kar naj bi imelo za posledico poškodbo okolja, nato pa kot posledico obdolženčevega ravnanja prav tako navaja povzročitev poškodbe okolja, ker naj bi bilo s posegom uničeno okolje. Tako v tenorju obtožnega predloga kot v izreku sodbe se torej pojavlja določeno nasprotje, saj ni jasno, ali je obdolžencu očitana povzročitev poškodbe okolja ali uničenje okolja. Ne glede na to nasprotje v izreku izpodbijane sodbe, ki ni ustrezno pojasnjeno niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa je temeljno vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga kot nepopolno uveljavlja v pritožbi obdolženčev zagovornik. Ne z izvedeniškim mnenjem in ne z ugotovljenim dejanskim stanjem namreč ni ugotovljena bistvena okoliščina glede izkoriščanja naravnih dobrin, ki naj bi povzročila (delno ali popolno) poškodbo okolja ali uničenje okolja. Takšno posledico bi moralo povzročiti izkoriščanje rudnin na zemljišču v K., parc. št. 231 k.o. S., z odkopom in odvozom gramoza v količini 450 m3 v času od 24.4.1999 do 25.5.2000. Iz tega izhaja, da bi moralo biti stanje pred 23.4.1999 takšno, da še ne bi predstavljalo delnega ali popolnega poškodovanja ali uničenje okolja in bi šele nadaljnji odkop 450 m3 gramoza predstavljal takšno posledico. Te okoliščine, ki je bistvena za oceno kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, sodišče ni ugotovilo. Iz spisnih podatkov in ugotovitev v sodbah sodišč prve in druge stopnje je razvidno, da je obdolženec začel z odkopom gramoza že v letu 1985. Iz spisnih podatkov je možno ugotoviti tudi približno količino odkopanega gramoza do 23.4.1999 oziroma devastacijo okolja pred začetkom kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu. Z dodatnim zaslišanjem obdolženca, dopolnjenim izvedeniškim mnenjem ter ponovnim zaslišanjem inšpektorice za okolje I.B. bo možno ugotoviti, ali ravnanje obdolženca od 24.4.1999 do 25.5.2000 dejansko pomeni poškodbo ali uničenje okolja. V tej zvezi bo možno v ponovljenem postopku pravno oceniti tudi, ali je podana skladnost o presoji vplivov na okolje na podlagi Uredbe o vrstah in posegov v prostor, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št.

66/96), upoštevajoč, da je bil odkop v obsegu 40 m x 36 m, kot izhaja iz spisnih podatkov (odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 30.5.2000, list. št. 18-20). Prav tako bo pomembno ugotoviti, ali bi obdolženec lahko dobil dovoljenje za izkoriščanje rudnin na svojem zemljišču in kolikšen obseg izkopavanja bi mu takšno dovoljenje lahko omogočilo. Upoštevati bo potrebno tudi odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, ki je obdolžencu naložil vzpostavitev prejšnjega stanja ter v tej zvezi oceniti, ali je bilo okolje res uničeno.

Glede nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211.

člena KZ, opisanega pod točko 2, obdolženčev zagovornik utemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede višine škode, ki naj bi nastala Republiki Sloveniji. Sodišče je za podlago vzelo konkretno tržno ceno, ki jo je obdolženec dosegel pri prodaji izkopanega gramoza posameznim kupcem. Tako dosežena tržna cena ni nujno enaka ceni, ki jo ima gramoz po odstranitvi humusa na samem terenu, torej v t.i. raščenem stanju. Z Uredbo o načinu plačila za rudarsko pravico (Uradni list RS, št. 43/2000) je določena cena m3 proda in m3 peska (v katalogu uredbe gramoz ni posebej naveden). Cena m3 proda v raščenem stanju je 150 točk, peska pa 175 točk, pri čemer je bila ena točka v času storjenega kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita, 1 SIT (1. odstavek 3. člena uredbe). K temu je potrebno prišteti tudi plačilo za pridobivalni prostor, ki znaša letno pri površinskem izkoriščanju na območju, na katerem se izvajajo rudarska dela, 20.000 točk/ha (1. točka 5. člena uredbe). Vrednost točke se spreminja, na kar je opozorjeno tudi v dopisu Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 24.11.2003 (list. št. 153). Na podlagi navedene uredbe je torej na predpisani način določena cena rudnin, ki se izkoriščajo, pri čemer pa je koncesnina, ki jo z dovoljenjem dobi posameznik, seveda nižja. V obravnavanem primeru znaša za prod 20 %, prav tako za pesek, tako da znaša za prod 30 točk, za pesek pa 35 točk. Pri tem je stališče obdolženčevega zagovornika sicer napačno, ko uveljavlja ceno koncesnine kot višino oškodovanja, kajti glede vrednosti pri kaznivem dejanju tatvine je potrebno vzeti 100 % ceno, ki je določena v navedeni uredbi. Takšen izračun vrednosti pa bi seveda predstavljal očitno nižjo vrednost, kot je izračunana v izreku izpodbijane sodbe pod točko 2. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ je bilo dokončano z odkopom gramoza, zato je potrebno upoštevati ceno, ki jo določa omenjena uredba.

Glede kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, navedenim v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, je podana še nadaljna netočnost, ki v pritožbi sicer ni uveljavljena. Obdolžencu se očita, da je vzel gramoz kot tujo premično stvar, ki je v lasti Republike Slovenije, pri čemer se sodišče sklicuje na Zakon o rudarstvu (Uradni list RS, št. 17/75, 24/89), v času storitve kaznivega dejanja pa je že veljal nov Zakon o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/99), ki je sicer prav tako v 1. odstavku 11. člena določal, da so mineralne surovine v lasti države.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil obdolženec oproščen obtožbe in mu izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega. Na podlagi 3.

točke 1. odstavka 398. člena ZKP je bilo zato Vrhovno sodišče pristojno, da odloča o pritožbi obdolženčevega zagovornika. Kot je bilo obrazloženo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena ZKP ter dejansko stanje nepopolno ugotovilo, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovilo tudi glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe in sicer glede vrednosti odvzetega gramoza. Skladno z določbo 1. odstavka 392. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP je zato sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odpraviti bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter popolno ugotoviti dejansko stanje glede obeh kaznivih dejanj, tako kot je bilo pri vsakem od posameznih kaznivih dejanj pojasnjeno.