VSRS Sodba U 1538/93

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta Skupščine mesta z dne 27.10.1993.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnika razrešila dolžnosti svetovalca predstojnika in vodje Službe za ceste v Sekretariatu za komunalno gospodarstvo, promet in zveze mesta (1. točka izreka); razrešitev velja z dnem, ko je tožniku vročena odločba o razrešitvi (2. točka izreka); tožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje in citira 2. odstavek 23. člena zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93). Navaja, da je predlog za razrešitev tožnika dal dne 19.7.1993 sekretar Sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze kot tožnikov predstojnik. Ta je tožniku očital nepravilno in protizakonito ravnanje v zvezi: s financiranjem poteka del ceste in rekonstrukcijo križišča, preverjanjem možnosti gradnje javnih parkirnih mest in vodenjem posebne projektne skupine. Na zaslišanju dne 10.9.1993 (pravilno: 13.9.1993) je tožnik zavrnil kot neresnične vse navedbe in očitke, sklicujoč se na dokumentacijo, ki jo je predložil. Tožena stranka je glede na navedeni predlog tožnikovega predstojnika menila, da je naloga svetovalca predstojnika, kar je bil tožnik, ki hkrati vodi strokovno službo (za ceste), da organizira in vodi delo v službi, usklajuje, usmerja in nadzira delo ter odgovarja za pravilnost in zakonitost dela, za kar pa je potrebno tudi, da se usklajuje s predstojnikom in mu svetuje glede pomembnejših vprašanj z delovnega področja organizacijske enote (službe za ceste), ki jo vodi. Tožena stranka je v zvezi s tem ocenila, da je bil tožnikov odnos kot vodje navedene službe, ki je bil hkrati tudi svetovalec predstojnika, do predstojnika nesprejemljiv, kar je negativno vplivalo na delo te službe in imelo negativni učinek na razmerja v državni upravi v mestu. Tožena stranka je ocenila, da so v danem primeru podani razlogi za razrešitev tožnika iz 2. odstavka 23. člena citiranega zakona o delavcih v državnih organih in je zato utemeljen predlog le - tega za razrešitev tožnika dolžnosti svetovalca predstojnika in vodje službe za ceste. Navedla je tudi, da tožniku z razrešitvijo delovno razmerje ne bo prenehalo in bo v skladu z določbo 24. člena citiranega zakona o delavcih v državnih organih razporejen na drugo delovno mesto, ustrezno njegovi strokovni izobrazbi v okviru Sekretariata za komunalno gospodarstvo, promet in zveze mesta. Kot starejši delavec pa bo imel po mnenju tožene stranke v skladu z določbo 87. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 in 5/91) pravico do osebnega dohodka, kot če bi delal na prejšnjem delovnem mestu, če bo to zanj ugodnejše. Del izreka izpodbijane odločbe (3. točka) temelji na določbi 1. odstavka 17. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Tožnik v obširni tožbi daje dodatna pojasnila in nove dokaze ter v celoti izpodbija vse trditve tožene stranke kot neresnične in neutemeljene, z navedbo razlogov, ki jih je že navedel v svojem poročilu, ki ga je dal na zaslišanju dne 13.9.1993 in je sestavni del zapisnika o tem zaslišanju. Meni, da so razrešitveni razlogi njegovega predstojnika in tožene stranke povsem neutemeljeni, ker ne izhajajo iz dokazil, ki jih prilaga. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da je tožba neutemeljena. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Po določbah citiranega zakona o delavcih v državnih organih: višjega upravnega delavca (in upravnega delavca) razreši dolžnosti organ, pristojen za njegovo imenovanje (višje upravne delavce imenuje izvršni svet na predlog predstojnika - 1. odstavek 19. člena), če pisno zaprosi za razrešitev ali če je s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega ni primeren za opravljanje dolžnosti, na katero je bil imenovan (1. odstavek 23. člena). Predstojnik lahko predlaga razrešitev višjega upravnega delavca tudi, če oceni, da po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti (2. odstavek 23. člena). V postopku za razrešitev se višjemu upravnemu delavcu omogoči, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev (3. odstavek 23. člena).

Citirana določba 2. odstavka 23. člena navedenega zakona o delavcih v državnih organih pomeni, da lahko predstojnik predlaga razrešitev višjega upravnega delavca, utemeljenost njegove ocene o okoliščinah glede delovnih in strokovnih kvalitet takega delavca, zaradi česar ne bi bil več primeren za opravljanje dolžnosti, pa ugotavlja pristojni organ (v konkretnem primeru tožena stranka), ko odloča o njegovi razrešitvi. To pomeni, da je potrebno v upravnem postopku v skladu s pravili tega postopka (7., 8., 9. in 159. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) popolno ugotoviti dejansko stanje, in sicer glede na vsebino te zakonske določbe, to je, ali so te kvalitete pri tožniku dejansko dane, ali ne. Tožena stranka bi kot organ, ki je pristojen za imenovanje takega delavca (1. odstavek 23. člena, v zvezi s 1. odstavkom 19. člena citiranega zakona), morala to ugotoviti v postopku dokazovanja po navedenih določbah ZUP. Šele na podlagi v celoti izvedenega postopka je mogoče oceniti, ali je navedena negativna ocena, vsebovana v predlogu tožnikovega predstojnika za razrešitev tožnika, utemeljena, ali ne, saj je od tega odvisno, ali bo tožena stranka tožnika kot višjega upravnega delavca razrešila, ali ne.

Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožena stranka v celoti izvedla upravni postopek v nakazani smeri. Zlasti tudi obrazložitev izpodbijane odločbe nima vsebine, ki bi jo morala imeti glede na 2. odstavek 209. člena ZUP. Obširno sicer povzema navedbe tožnikovega predstojnika in mestnega sekretariata za finance, toda na tožnikove trditve odgovarja le z nasprotnimi trditvami. Pri tem se sklicuje na listine v upravnih spisih, ki sta jih predložila predstojnik in mestni sekretariat za finance. Nasprotne trditve tožnika zavrača, opirajoč se le na trditve predstojnika in mnenje mestnega sekretariata za finance z dne 22.9.1993, ki ga je poslala tožniku dne 28.9.1993 in se je tožnik o njem izjasnil dne 8.10.1993. Tožena stranka pa v zvezi s tem ne izpelje dokaznega sklepa.

Zgolj pavšalno sklicevanje na listine, brez navedbe, na katera z dokazi ugotovljena dejstva se opira dokazni sklep, da tožnik ni primeren za opravljanje delovnih in strokovnih nalog, ki sodijo v njegov delokrog, po oceni sodišča niso zanesljiva podlaga za dokazni sklep. Če tožnik nalog iz svojega delokroga ni opravljal, ali jih ni opravljal strokovno, ali pa jih je morda opravljal celo protizakonito, je treba dejstva in okoliščine v zvezi s tem izkazati z dokazi (159. člen ZUP) in jih v obrazložitvi odločbe tudi navesti (2. odstavek 209. člena ZUP). Če je bilo v ravnanju tožnika kaj nezakonitega, bi bilo potrebno navesti tudi predpis, s katerim je bilo očitano dejanje (opustitev ali ravnanje) v nasprotju in v zvezi s tem, ali je bilo v nasprotju s pravili finančne ali druge stroke. Iz izpodbijane odločbe, ki se sklicuje tudi na mnenje mestnega sekretariata za finance, prav tako ni razvidno, kakšen pomen ima navedeno mnenje v dokaznem postopku. Če je bil navedeni sekretariat udeležen v upravnem postopku kot strokovna služba v smislu izvedenstva (191. člen ZUP), bi v primeru dokazovanja določenih dejstev z izvedencem bilo potrebno na obravnavi izvesti dokaze z izvedencem (2. točka 1. odstavka 149. člena, 190. in 192. člen ZUP). Ker torej pravila postopka po presoji sodišča niso bila dovolj upoštevana, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).