191. člen ZUP

Kakršen koli dogovor javne uslužbenke in predsednika sveta prve tožeče stranke o višji osnovni plači od tiste, določene v veljavnih predpisih, v sistemu ZSPJS ni pravno dopusten. Toženka, ki je bila kot direktorica javnega zavoda po drugem odstavku 31. člena ZZ odgovorna za poslovanje in zakonitost dela zavoda, je z določitvijo višjega plačnega razreda od predpisanega v svoji pogodbi o zaposlitvi nedvomno ravnala v nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena ZSPJS. Da direktor odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju z navedeno določbo, izhaja tudi iz enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Ni se mogoče strinjati s stališčem, da ureditveni načrt z določitvijo območja kot območja individualnih stanovanjskih hiš ne določa tudi prostorskih pogojev, v skladu s katerimi mora biti načrtovani poseg. To stališče bi pomenilo, da sta v predpisu določena funkcija območja in izraba prostora sami sebi namen. Zato je dovoljena le tista gradnja, ki je v skladu z vsemi prostorskimi pogoji – ne le s funkcionalnimi in oblikovalskimi rešitvami, ampak tudi v skladu z določeno namensko rabo površin, razen kolikor prostorski izvedbeni načrt pri posamezni namenski rabi izrecno dopušča odstopanja. Sodišče se strinja z razlogi upravnega organa druge stopnje, da devetstanovanjski objekt, ki bi nastal z načrtovano gradnjo, ni več individualna stanovanjska hiša. Turističnih sob ni mogoče obravnavati kot stanovanj, saj je stanovanje po 2. odstavku 4. člena SZ-1 skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota. S tem ko je pritožbeni organ ob enako ugotovljenem dejanskem stanju kot na prvi stopnji drugače razlagal materialno pravo in na tako razlago oprl svojo odločitev, je ravnal v skladu z določbo 3. odstavka 248. člena ZUP. Ker z razlago v tem delu

Mnenje posebne zdravniške komisije je izvedeniško mnenje, ki mora biti obrazloženo (191. člen ZUP/86). Če mnenje ni obrazloženo, ne more biti podlage za ugotovitev o zdravstveni nezmožnosti voznika za vožnjo in za odvzem vozniškega dovoljenja.

Stanovanjski inšpektor lahko zaradi varstva javnega interesa naloži lastniku odpravo samo tistih pomanjkljivosti stanovanja, ki onemogočajo varno uporabo stanovanja oziroma skupnih naprav.

Nepopolni izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje (ki se ne opredeli do potrdila lečečega zdravnika in tudi ne do izvida zdravnika specialista) ne more biti podlaga za zavrnitev tožnikovega zahtevka.

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).

Pri denacionalizaciji po 29. točki 3. člena ZDen, po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za podržavljeno zemljišče (po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča) niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, so za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo med drugim pomembne okoliščine, ali sedanje vrednosti ob podržavljenju danih odškodnin presegajo 30% vrednosti podržavljenega premoženja (1. odst. 72. čl. ZDen), morebitno povečano vrednost v skladu s 25. členom ZDen ter ali se v času vračanja nahajajo v kompleksu kmetijskih zemljišč (27. člen ZDen). Kadar je odpravljena odločba upravnega organa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem zadeva vrnjena v ponoven postopek, ima stranka možnost sodelovati pri odločitvi izvedenca in ugovarjati navedbam prizadetih strank ter uveljavljati svoje zahteve.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

V obrazložitvi sklepa o stroških organ prve stopnje ni razložil, zakaj je organ ugotavljanje vrednosti premoženja z izvedencem sploh odredil (2. odst. 209. čl. ZUP), zaradi česar ni bilo mogoče preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa in so bila s tem bistveno kršena pravila postopka. Po 113. členu ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, ki je ves postopek povzročil in to praviloma. To pomeni, da te in drugih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč v korelaciji s procesnimi dejanji organa in strank. Povračila oz. nagrade izvedencem gredo po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme, pri čemer imajo prednost cenejša dokazna sredstva pred dražjimi ob enakih rezultatih.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Če izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje nista popolna oz. če mnenje ni zadosti obrazloženo, mora Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pred izdajo odločbe zahtevati dopolnitev izvida oz. mnenja. Tudi za dokazovanje v postopku za izdajo odločbe po 1. odstavku 83. člena ZZVZZ namreč ustrezno veljajo določbe 183. do 192. člena zakona o splošnem upravnem postopku.