VSRS Sodba X Ips 1762/2006

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 2. 2006. S to odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila odločbo Upravne enote Žalec z dne 20. 3. 2003 ter izdala sklep, s katerim je zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo tožene stranke z dne 14. 8. 2001, in za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z delno odločbo z dne 28. 5. 2001 in sklepom z dne 21. 3. 2001.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da po tožniku zatrjevana nepravilna uporaba predpisa, ki se nanaša na napačen izračun vrednosti podržavljenega premoženja, ne more biti obnovitveni razlog po določbah 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Po mnenju sodišča prve stopnje pa je tudi zakonita odločitev tožene stranke, da je obnova postopka dopustna le, če je postopek končan z dokončno odločbo v postopku, medtem ko postopka, ki je bil končan s procesnim sklepom Upravne enote Žalec z dne 21. 3. 2001, ni mogoče obnoviti.

3Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo), v kateri v celoti ponavlja tožbeni navedbi zvezi z njegovim predlogom za obnovo denacionalizacijskega postopka glede izračuna odškodnine za parc. št... k.o....

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 - za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnikova zahteva za obnovo postopka, glede na konkretne določbe 260. člena ZUP, ki v 1. točki prvega odstavka dopušča obnovo postopka le, če stranka izve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, neutemeljena. Tudi revizijsko sodišče meni, da po tožniku zatrjevana nepravilna uporaba predpisa, ki se nanaša na napačen izračun podržavljenega premoženja, ne more biti obnovitveni razlog po določbah 260. člena ZUP. Tožnik se v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo sicer sklicuje na dokument z dne 18. 12. 1974, ki se nanaša na izplačilo odškodnine, na podlagi katerega je bila izdana odločba Skupščine občine C. z dne 28. 1. 1975. Zato tudi revizijsko sodišče meni, da se tožbena novota, ne glede na to, ali jo je tožnik mogel navesti že v pritožbenem upravnem postopku (tretji odstavek 14. člena ZUS), nanaša na obnovitveni postopek, o katerem sodišče v upravnem sporu ne odloča, ampak odloča o predlogu za obnovo postopka tisti organ, ki je izdal odločbo (drugi odstavek 266. člena ZUP). Ker je torej tožnik zahteval obnovo postopka iz razloga, ki ni določen kot obnovitveni razlog v 260. členu ZUP (nepravilna uporaba materialnega predpisa v času upravnega odločanja) in ker je v tožbi navedel tožbeno novoto, glede katere lahko odloča le organ, ki je dokončno odločbo izdal, je bila, tudi po mnenju revizijskega sodišča, odločitev tožene stranke o zavrženju predloga za obnovo postopka (ni verjetno izkazana okoliščina, na katero opira predlog - drugi odstavek 267. člena ZUP) pravilna in zakonita.

9Tudi po mnenju revizijskega sodišča je zakonita odločitev tožene stranke, da je obnova postopka dopustna le, če je postopek končan z dokončno odločbo, medtem ko postopka, ki je bil končan s procesnim sklepom Upravne enote Žalec z dne 21. 3. 2001 (predlog se kot prepozen zavrže), ni mogoče obnoviti.

10Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.