VSRS Sodba in sklep X Ips 249/2008

1. Pritožba zoper zavrnilni del sodbe se zavrne ter se izpodbijana sodba v tem delu potrdi. 2. Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US) delno ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo Sodnega sveta RS z dne 7.2.2008, in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek, v preostalem pa je tožbo zavrnilo. Z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu, tožena stranka ni izbrala in ni predlagala tožnika v izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije na razpisano sodniško mesto Okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču ...

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da med strankama ni sporno, da se je tožnik prijavil na prosto delovno mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču ... ter, da tožnik izpolnjuje pogoje za imenovanje na mesto okrajnega sodnika. Glede kriterijev za izbiro kandidata za sodniško službo se je tožena stranka pravilno oprla na določila 28., 29. in 30. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 94/07). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožena stranka upoštevala le podatke o doseženih uspehih tožnika v času študija ter opravljenega pravniškega državnega izpita, ni pa upoštevala še ostalih podatkov, ki jih je tožnik navedel v svoji prijavi, za kar tudi ni navedla razlogov. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj meni, da mora imeti kandidat izjemne strokovne in osebne kvalitete ter ni navedla pravne podlage za svojo odločitev. Tožena stranka sicer ni dolžna izbrati kandidata, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Kandidat namreč nima zakonske niti ustavno varovane pravice do zasedbe takšnega položaja, vendar pa mora vsebina njene obrazložitve odražati ključne elemente obrazložitve, ki so določeni z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06). Sodišče pa ne more slediti stališču tožnika glede zatrjevane kršitve ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožnik ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi tožena stranka v postopkih izbire kandidatov uporabila druge kriterije, kot pa jih je uporabila za tožnika. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bil v neenakopravnem položaju z drugimi kandidati oziroma z izbrano kandidatko, kot tudi ne, da slednja ne bi izpolnjevala z zakonom določenih pogojev.

Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo v delu, v katerem je bilo njegovi tožbi ugodeno. Pravočasno vloženo revizijo utemeljuje s pogojema, določenima v 2. in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 (odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, odstop od ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča, zelo hude posledice za stranko). Revizijo vlaga na podlagi določbe 1. odstavka 85. člena ZUS-1 zaradi kršitve EKČP (6., 8. in 13. člen) ter Ustave RS (23., 25. in 49. člen). Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njegov tožbeni predlog glede ugotovitev kršitev ustavnih pravic. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo, da je zatrjeval, da je bil v neenakopravnem položaju z drugimi kandidati oziroma z izbrano kandidatko, saj na tem razpisu ni bil izbran nihče. Če bi sodišče natančno prebralo tožbo, bi ugotovilo, da je v predmetni zadevi uveljavljal, da mu je Sodni svet RS v zadevi razpisa na prosto mesto okrajnega sodnika v Ljubljani na 69. seji kršil pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS s tem, da mu ni sporočil podatkov, na podlagi katerih je ocenil njegovo strokovno znanje, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj in osebne kvalitete, saj se ni opredelil do njegovih navedb. Sodišče tako ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, nepravilno je uporabilo materialno pravo in pri tem zagrešilo kršitev postopka. Predlaga razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma, da Vrhovno sodišče samo odloči o predlogu glede ugotovitve kršitve ustavnih pravic.

Revizija ni dovoljena, pritožba pa ni utemeljena.

K 1. točki izreka:

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljena tožnikova pritožba zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožnikov tožbeni predlog glede ugotovitev kršitve ustavnih pravic. Ne gre namreč pritrditi pritožbenemu ugovoru, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo, da je tožnik zatrjeval, da je bil v neenakopravnem položaju z drugimi kandidati, saj je ugotovilo ravno nasprotno, da tožnik tega ne zatrjuje in tudi ne dokazuje. Prav to pa bi bilo potrebno glede na zatrjevano kršitev ustavnih pravic. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), namreč pomeni, da sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, ter da mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče zmotno omenjalo izbrano kandidatko, saj na razpisu, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, ni bil izbran nihče. Omenjena pomota pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da tožnik v tej zadevi ni izkazal, da bi mu bila kršena pravica iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe.

K 2. točki izreka:

Revizija je po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je možno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic in posameznikov ter organizacij proti odločitvam organov javne oblasti, čemur je upravni spor kot sodni postopek tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopno sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopil z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). Če pa se dokončna upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem tožene stranke. Takšne posledice v zvezi z odpravo dokončnega upravnega akta so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljena odločba tožene stranke de iure in de facto prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čimprej, v 30. dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu (v obravnavani zadevi toženi stranki) zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča tudi tožniku, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo (84. člen).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča.

V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.