VSRS Sodba II Ips 150/2005

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 359.474.915 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 261.326.520 tolarjev od dneva vložitve tožbe in od zneska 98.148.395 tolarjev od 25.7.2002 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil pokojni J. K. s sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani pod opr. št. I Sod 536/45 dne 18.8.1945 obsojen zaradi kaznivega dejanja na šest mesecev odvzema svobode, izgubo državljanstva in zaplembo celotnega premoženja. To mu je bilo odvzeto in postavljeno pod začasno upravo, leta 1946 pa je bila tvrdka likvidirana. Pozneje je bila kazenska sodba razveljavljena in tožnica je kot njegova edina dedinja v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani prejela odškodnino za zaplenjeno premoženje. V tem postopku je zahtevala še odškodnino zaradi izgubljenega dobička zaradi likvidacije podjetja J. K. za čas od zaplembe premoženja do pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja in odtlej dalje, toda sodišče prve stopnje ni našlo pravne podlage, ki bi to omogočala, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi se je tožnica pritožila, a sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ker je ugotovilo tudi pravilno uporabo materialnega prava, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja zlasti revizijske razloge iz 3. točke 370. člena ZPP in predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali jo razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Po njenem je sodišče druge stopnje s potrditvijo prve sodbe zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s Protokoli. Republika Slovenija je s spreminjanjem ZIKS povzročila nedopustno stanje, ki predstavlja kršitev človekovih pravic in pravne varnosti državljanov. Z retrogradnim spreminjanjem predpisov je neupravičeno in nezakonito posegala v pravice posameznikov, porušila sistem odprave posledic neupravičenih obsodb in postavila upravičence v neenak položaj. Trdi, da Republika Slovenija ni bila sposobna povrniti škode zaradi neupravičenih obsodb takoj po vojni, saj ni omogočila vrnitve škode zaradi neupravičeno zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS in zaradi neupravičene obsodbe po 538. členu ZKP. Ti zahtevki se ne izključujejo, temveč se dopolnjujejo. Po ZIKS se zahteva zgolj vračilo neupravičeno zaplenjenega premoženja oziroma v primeru nezmožnosti vračila v naravi, izplačilo odškodnine za neupravičeno zaplenjeno premoženje; pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe pa je širša in obsega tudi nadomestilo za druge posledice takih obsodb - tudi izgubljeni dobiček. Tožnica je najprej zahtevala vrnitev neupravičeno zaplenjenega premoženja, za kar je prejela minimalno odškodnino po določilih ZDen, v tem postopku pa zahteva odškodnino zaradi neupravičene obsodbe. Zato ne drži trditev sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica vse svoje zahtevke že uveljavljala v nepravdnem postopku in tudi tožena stranka med postopkom ni nasprotovala utemeljenosti zahtevka. Šele kasnejše spremembe ZIKS so ji odvzele pravico do uveljavitve zahtevka zaradi neupravičene obsodbe. Na podlagi novele ZIKS-1A pa je bila ponovno dana materialnopravna podlaga tudi za povračilo izgubljenega dobička za določen čas in ima tožnica vsaj v tem obdobju pravico do povrnitve škode.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - Ur. p. b. - 69/05) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.Revizija ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da so sodniki pri opravljanju svoje funkcije vezani na Ustavo Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91 - I-69/04) in na zakone. Ker morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ter z Ustavo (8. in 153. člen URS), je omogočeno sodišču, ki meni, da je zakon, ki bi se moral uporabiti, protiustaven, da začne postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen v zvezi s 160. členom URS). V obravnavanem primeru tak postopek ni bil potreben, ker je Ustavno sodišče že presojalo vprašanje ustavnosti ZIKS z novelami (17/78 - 59/102) in je ugotovilo, da ni nasprotja in da so izpolnjeni pogoji za uveljavitev novel, zlasti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-G, Uradni list RS, št. 10/98).

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZIKS (ZIKS-G) je spremenil do tedaj veljavni 145. člen ZIKS tako, da je omogočil vrnitev premoženja ali dejanske vrednosti tega premoženja obsojenemu ali dedičem, toda v 145.a členu je določil, da se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 - I do 23/97 oziroma do 18/05). Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek, ki se nanaša na povrnitev izgubljenega dobička za obdobje od zaplembe premoženja, pa do dneva pravnomočne razveljavitve kazni zaplembe premoženja, ki je bila pred uveljavitvijo ZDen. ZDen namreč v drugem odstavku 72. člena izrecno določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja v času od podržavljenja do dneva uveljavitve ZDen 7.12.1991, ne priznavajo.

Tožnica v reviziji poudarja, da je bila ta prepoved delno spremenjena z novelo ZIKS-A (Uradni list RS, št. 59/02), ki je s spremembo 145.c člena naknadno omogočila odškodninske zahtevke zaradi nezmožnosti uporabe ali upravljanja premoženja ali drugih izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja dalje. Kljub temu njen tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, ker nepremičnin oziroma premoženja ni več, ker je bilo celotno podjetje J. K. likvidirano. Od prenehanja podjetja dalje torej ni odškodnine zato, ker ga ni bilo več mogoče upravljati in ker ni bilo dobička. Mogoča je le povrnitev vrednosti premoženja, bodisi po določbah ZIKS, bodisi po določbah 538. do 547. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Toda po 541. členu ZKP dediči lahko podedujejo samo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. Te pa ni bilo, ker ni bilo izgubljenega dobička od podjetja, ki je bilo likvidirano. Škoda zaradi same likvidacije podjetja pa je bila ovrednotena in prisojena že v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. Nz 31/93, v katerem se je povrnila dejanska vrednost premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe premoženja (145. člen ZIKS, pa tudi prvi odstavek 44. člena ZDen).

Tako se izkaže, da je tožnica že prejela odškodnino zaradi odvzetega premoženja in da ni pravne podlage za vrnitev izgubljenega dobička od premoženja, ki ga ni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).