VSRS Sklep II Ips 75/99

Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da ga je zaradi prehudih delovnih obremenitev in izčrpanosti ter neustreznih delovnih pogojev na ladji, ki je last prve tožene stranke, zadela možganska kap. Postal je invalid I. kategorije. Nastala mu je premoženjska in nepremoženjska škoda, za katero odgovarja prva tožena stranka, druga tožena stranka pa odgovarja zato, ker je prva tožena stranka pri njej imela zavarovano svojo odgovornost. Odškodninski zahtevek je tožnik postavil z zneskom 264.821 USD in predlagal, naj ga sodišče naloži v plačilo toženima strankama nerazdelno.

Sodišče prve stopnje je tako tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da sodišče v Republiki Sloveniji za odločanje o njej ni pristojno. Pritožbo tožeče stranke je nato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga njegovo razveljavitev ter razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v obravnavanje in sojenje sodišču prve stopnje. Slovensko sodišče je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom določena z zakonom. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča za določeno vrsto sporov, je to sodišče pristojno za sojenje v takšnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zakona (člen 27 ZPP). V določbi 52. člena ZPP pa je določena posebna krajevna pristojnost slovenskega sodišča za spore zaradi smrti ali hude telesne poškodbe po kraju tožnikovega bivališča. Ker je tožnik utrpel hudo poškodbo na tuji ladji in v tujini, pristojnost sodišča za sojenje pa je v tem primeru določena z zakonom o krajevni pristojnosti po njegovem domicilu, je za sojenje pristojno sodišče po kraju tožnikovega bivališča, torej sodišče prve stopnje.

Toženi stranki sta na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Navezna okoliščina, ki bi v tem odškodninskem sporu z mednarodnim elementom, domnevno utemeljevala pristojnost slovenskega sodišča, je le v tožnikovem stalnem bivališču na območju Republike Slovenije. Na njej gradi revizija s trditvijo, da je po drugem odstavku 52. člena ZPP v odškodninskem sporu - če je škoda nastala zaradi hude telesne poškodbe - pristojno tudi sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno bivališče. Vendar pa je sklicevanje na navedeno določbo ZPP v tem primeru zmotno. Že iz tožbenih navedb sledi, da se je škodni dogodek pripetil na tuji ladji v tujini in da je celo delovna pogodba bila sklenjena v tujini (pri čemer v tožbi ni zatrjevano, da bi ta pogodba sodno pristojnost kakorkoli predpisovala). Zato je za odločanje o tem, ali je slovensko sodišče pristojno za sojenje v tem odškodninskem sporu, treba uporabiti 53. člen Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ - Ur. list SFRJ, št. 43/82, ki se na podlagi določb Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije uporablja kot slovenski predpis). Nanj napotuje ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena v zakonu ali pa z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP). V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ, ali, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 53. člena ZUKZ). Sodišče druge stopnje je pristojnost slovenskega sodišča presojalo po tej določbi. Ugotovilo je, da tožena stranka nima prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji (46. člen ZUKZ), da tožena stranka ni privolila, da o zadevi odloča naše sodišče (50. člen ZUKZ) in da ne gre za osebe brez državljanstva (51. člen ZUKZ).

Glede na določbo 53. člena ZUKZ je torej pomembno le vprašanje, kje je škoda nastala. Ni dvoma, da je do poškodbe tožnikovega telesa prišlo na tuji ladji v tujih vodah, torej izven območja Republike Slovenije; v naši državi trpi le duševne bolečine zaradi posledic poškodbe. Šteje se, da je škoda nastala na območju RS, če je tu prišlo do poškodbe telesa, ne pa če tožnik na tem območju (kjer ima prebivališče) le trpi duševne bolečine. ZUKZ ne določa za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo tožnikovega prebivališča. V notranjepravnih razmerjih določba drugega odstavka 52. člena ZPP (izbirna pristojnost glede na bivališče tožnika) velja, v mednarodnih razmerjih pa ne. Prav ta določba je torej argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, kjer ta trajne posledice oziroma zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.

Izpodbijana odločitev je torej pravilno utemeljena z določbo 16.

člena ZPP. Ker ji tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je po določbah 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, toženi stranki pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem nista prispevali k odločitvi.