27. člen ZPP

Ker je bilo v konkretnem primeru v zavarovalni pogodbi izrecno dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, premija pa je bila plačana 15. 3. 2010, je obveznost zavarovalnice nastopila šele 16. 3. 2010.

za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je odločilen zgolj odgovor na vprašanje, ali so bili v vsebini razmerja med pravdnima strankama po svojih zunanjih znakih podani elementi delovnega razmerja v smislu drugega odstavka 1. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR), in ne, ali je med njima obstajalo delovno razmerje tudi v formalnem smislu, in torej tudi ne, ali je toženec izpolnjeval vse zakonske pogoje za opravljanje svoje dejavnosti in za zaposlovanje delavcev.

Pristojnost slovenskega sodišča pa izhaja tudi iz določbe 27. člena v zvezi s tretjim odstavkom 58. člena v času vložitve tožbe veljavnega ZPP/77. Po določbi 27. člena ZPP/77 je v primeru, če v zveznem zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča RS za določeno vrsto sporov, slovensko sodišče pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb zakona o krajevni pristojnosti sodišča RS. Kot že rečeno, ZUKZ ne vsebuje posebnih določb o pristojnosti slovenskega sodišča za reševanje sporov, kot je predmetni. Zato je potrebno uporabiti določbe ZPP/77, ki urejajo krajevno pristojnost sodišča. Ker po navedenih določbah zoper toženo stranko v Republiki Sloveniji ni splošne pristojnosti, se lahko za obveznosti, ki jih je treba izpolniti v Republiki Sloveniji, po določbi tretjega odstavka 58.člena ZPP/77 tožba vloži pri tistem sodišču, na katerega območju je treba izpolniti to obveznost. Določba torej veže pristojnost sodišča Republike Slovenije na navezno okoliščino kraja izpolnitve obveznosti (tako tudi določba 56.člena sedaj veljavnega Zakona o medna

Če je tožnik tuj državljan, prvotožena stranka pa tuja pravna oseba, ki v R Sloveniji nima ne sedeža ne podružnice, gre v individualnem delovnem sporu za spor z mednarodnim elementom. Sodišče R Slovenije ni pristojno za reševanje individualnega delovnega spora (odškodnina zaradi nesreče pri delu), ker se delo ni opravljalo v R Sloveniji, delodajalec tožnika je bila tuja pravna oseba, brez podružnice v R Sloveniji, sporazum o pristojnosti sodišča R Slovenije pa ni bil možen. Iz sprejetih mednarodnih konvencij, ki veljajo v R Sloveniji, ne izhaja pristojnost slovenskega sodišča za reševanje tovrstnih sporov.

Kadar je v odškodninskem sporu vsaj ena izmed pravdnih strank državljan(ka) RS ali pravna oseba s sedežem v RS, lahko pristojnost slovenskega sodišča temelji tudi na privolitvi tožene stranke. Šteje se, da je tožena stranka privolila v pristojnost slovenskega sodišča, če je vložila odgovor na tožbo in se v njem spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjala pristojnosti.

Tožnik, ki ni slovenski državljan, je od delodajalca, ki je tuja pravna oseba in v Sloveniji nima podružnice, zahteval odškodnino zaradi nesreče pri delu, ki se je opravljalo v tujini in kjer se je nesreča zgodila. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, bi moralo sodišče ob vložitvi tožbe presoditi, ali je skladno z 27. členom ZPP/77 in Zakonom o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih podana stvarna pristojnost slovenskega sodišča ter katero materialno pravo je potrebno uporabiti za rešitev spora. V kolikor bi ugotovilo, da je za razsojo v tej zadevi stvarno pristojno, bi moralo nadalje ugotoviti, katero pravo bo moralo uporabiti. Iz kolektivne pogodbe delodajalca je razviden le dogovor o pristojnosti sodišča, ki pa ni mogoč, dogovora o uporabi materialnega prava pa kolektivna pogodba ne vsebuje.

Ker kolizijski zakon izrecno ne določa mednarodne pristojnosti v sporih iz delovnih razmerij, je mednarodna pristojnost sodišča Republike Slovenije skladno z 27. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se je pri takratnih sodiščih združenega dela uporabljal smiselno na podlagi 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84), podana tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. ZPP/77 v 65. členu določa, da je v sporu iz delovnega razmerja, poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko (stalno prebivališče oz. sedež tožene stranke), pristojno tudi sodišče, na katerega območju bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na katerega območju je bilo sklenjeno delovno razmerje. Delodajalec je namreč zavezan za plačilo regresa za letni dopust in je na njem dokazno breme, da dokaže, da je to svojo obveznost izpolnil.

Vprašanje izključne pristojnosti ni materialno, temveč procesnopravno vprašanje. Po 2. odstavku 61. člena ZUKZ je slovensko sodišče izključno pristojno, če je toženec slovenski državljan in ima tudi stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če sta oba pogoja izpolnjena, litispendenca pred tujim sodiščem na potek pravde pred slovenskim sodiščem ne vpliva. Sodišči sta po ugotovitvi obstoja listispendence tožbo zavrgli na podlagi 3. odstavka 194. člena ZPP/77. S tem sta kršili 27. člen ZPP/77, ki odkazuje na uporabo 80. člena ZMZP kot specialni predpis. V 80. členu ZMZP pa je določeno, da sodišče v primeru litispendence na zahtevo stranke postopek prekine, ne pa tožbo zavrže.

V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ, ali, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 53. člena ZUKZ). Šteje se, da je škoda nastala na območju RS, če je tu prišlo do poškodbe telesa, ne pa če tožnik na tem območju (kjer ima prebivališče) le trpi duševne bolečine.

Po določilu 1. odst. 104. čl. ZPP morajo stranke podajati vloge sodišču v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, torej v slovenščini. Določila 2. in 3. odst. cit. člena, ki določajo enakopravno rabo drugih jezikov jugoslovanskih narodov in narodnosti se ne uporabljajo več, ker nasprotujejo pravnemu redu v Republiki Sloveniji (glej 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 1/91-I) in ker je po 11. čl. Ustave RS uradni jezik v Sloveniji slovenščina (oziroma na območju manjšin tudi italijanščina in madžarščina). Zaradi navedenega je bila vloga tožene stranke - ugovor, sestavljen v hrvaškem jeziku, kar je glede na prej navedeno tuj jezik, nerazumljiva (primerjaj 106. in 109. čl. ZPP). Zato bi moralo prvostopno sodišče, ki je po uradni dolžnosti dolžno paziti, da so vloge strank v slovenščini ali s slovenskim prevodom, izvesti postopek po določilih 109. čl. ZPP. Ker je tako obravnavanje zaenkrat nerazumljive vloge opustilo, izpodbijano odločitev pa na trditve v tujem jeziku oprlo, je podana opustitev postopanja z nerazumljivo vlogo, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na to, da se je

Če v bančni garanciji s klavzulo "na prvi pisni poziv" ni naveden čas njene veljavnosti, garancija ne ugasne v trenutku zapadlosti z njo zavarovanega dolga, ampak upravičenec lahko zahteva njeno izpolnitev od takrat dalje vse do izteka zastaralnega roka. Če pred vložitvijo tožbe upravičenec ni pisno pozval banke na plačilo, se za tak poziv šteje tožba. Kadar ima posojilodajalec sedež v Republiki Sloveniji, je za gospodarski spor na vrnitev posojila in solidarno na plačilo po bančni garanciji, s katero je bila zavarovana terjatev na vrnitev posojila, glavni dolžnik in garancijska banka pa imata sedeža v tujini, pristojno slovensko sodišče.

Pravilno razumevanje določbe 1.odstavka 53. člena ZUKZ je tisto razumevanje, ki kot kraj nastanka škode pojmuje kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje - to pa je v primeru prometne nesreče kraj te prometne nesreče. Pravkar povedano velja tudi v primeru, ko so končne posledice telesnih poškodb nastopile drugje - naprimer smrt zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki ni nastopila v isti državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Tak odgovor je treba dati tako glede nepremoženjske škode (bližnjih svojcev) po 1. odstavku 201.člena ZOR zaradi smrti osebe, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, kakor glede premoženjske škode drugih (pogrebni in podobni stroški). Tako v enem kakor v drugem primeru je izhodišče razlage kraja nastanka škode (na ozemlju Slovenije ali drugje) po 1. odstavku 53. člena ZUKZ (prvotni) neposredni oškodovanec, tj. oseba, ki je bila v prometni nesreči telesno poškodovana. Pri tem izhodišču je glede vse škode, ki je nastala zaradi smrti osebe, poškodovane v prometni nesreči, treba šteti kraj prometne nesreče kot kraj nastanka škode. Prebivališča oškodovancev iz 1. odstavka 201. člena ZOR, kot tožnikov v pravdi, pa ni mogoče vz

Zakon, v katerem je mednarodna pristojnost za spore o nepogodbeni odškodninski odgovornosti posebej urejena, je prav ZUKZ. Ker gre za specialni predpis, ni odločilno, kdaj in kako so bile določbe ZPP o krajevni pristojnosti za te spore spremenjene ali dopolnjene. Za odločanje o tem, katero sodišče je pristojno, je odločilen čas začetka pravdnega postopka in ne čas škodnega dogodka. Gre za splošno sprejeto načelo procesnega prava (primerjaj 15. člen ZPP), ki velja tudi v mednarodnem zasebnem pravu in je urejeno v 81. členu ZUKZ. Gre za kraj (državo) kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo tožnika (na območju Republike Hrvaške), in ne kraj (državo), kjer tožnik trpi duševne bolečine (na območju Republike Slovenije).

V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v 2. odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.

Slovensko sodišče je pristojno odločati v odškodninskih sporih z mednarodnim elementom, če je škodljiva posledica nastala ali nastaja na območju R Slovenije. Izražati dvom o kakšnem dejstvu (n. pr. o vzroku za invalidsko upokojitev) ne pomeni navesti dejstvo in zato izražanje dvoma ne more biti razlog za razveljavitev sodbe zaradi navajanja novot.

Mednarodne pristojnosti sodišča v RS za odločanje v sporu iz pogodbene škode ni mogoče temeljiti na določbah 53. čl. ZUKZ, niti ne 52. čl. ZPP.

Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 25.6.1991 je Republika Slovenija postala samostojna država. S tem dnem sta tožeča in tožena stranka postali subjekta različnih državnih pripadnosti. Vprašanja, sodišče katere države je pristojno odločati v sporu med njima, zato ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma iz 70. člena ZPP. S sporazumom iz omenjenega zakonskega določila se lahko stranki spora dogovorita samo, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, ki pa ima svoj sedež v isti državi, v kateri ga ima tudi sodišče, ki bi sicer bilo krajevno pristojno za sojenje, če ne bi bilo omenjenega sporazuma.

Sporazum o krajevni pristojnosti, sklenjen med pravdnima strankama, od katerih ima ena sedež v Republiki Sloveniji, druga pa v eni od bivših jugoslovanskih republik, pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, ne predstavlja sporazuma o pristojnosti slovenskih sodišč v smislu 2. odst. 49. člena ZUKZ. Če v ZUKZ ni izrecne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča za določeno vrsto spora, je slovensko sodišče lahko pristojno, če njegova pristojnost izvira iz določb ZPP o krajevni pristojnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ZUKZ ni naveznih okoliščin za pristojnost slovenskega sodišča v konkretnem sporu, ni pa ugotavljalo, ali ni morda po določbah ZPP o krajevni pristojnosti podana pristojnost slovenskega sodišča.

1. Na podlagi sporazuma iz 70. čl. ZPP o krajevni pristojnosti sodišča ni mogoče določiti mednarodne pristojnosti sodišča. 2. Mednarodna pristojnost sodišča RS se določi na podlagi mednarodne pogodbe, če te ni, na podlagi zakona RS (ZMZP), če pa v njem ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča RS za določeno vrsto sporov, pa po določbah zakona o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča. 3. V okoliščinah iz 2. tč. 1. odst. 213. čl. ZPP zakon sodišče upravičuje, da prekine postopek, k temu ga pa ne zavezuje. 4. V vročitev vloge o delnem umiku tožbe toženi stranki šele po zaključku gl. obr. ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če je vloga prišla na sodišče predno se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari.