52. člen ZPP

Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni. Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.

Četudi se spor nanaša na odškodninsko terjatev, ki je v zvezi z delovnim razmerjem, je za presojo pristojnosti ključno, da med tožnikom in prvim tožencem ni šlo za razmerje delavec - delodajalec. Zato tudi ne gre za (odškodninski) delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožničine (sicer dokaj skope) trditvene podlage izhaja, da je bilo škodno dejanje storjeno oziroma je škodljiva posledica nastala v A. v Prekmurju, tj. na območju Okrožnega sodišča v Murski Soboti, kjer naj bi toženci tožnici protipravno odvzeli premično premoženje in protipravno opravili primopredajo njene posesti. Pritožničino stališče, da je škodljiva posledica nastala na območju Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer ima tožnica sedež, ni utemeljeno.

Okrajno sodišče v Celju je štelo, da je podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, saj je bila po trditvah tožnice v izvršilnem postopku pred tem sodiščem kršena njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - torej naj bi bilo na območju tega sodišča storjeno škodno dejanje. Tožnica se nato zoper sklep o ugovoru krajevne pristojnosti ni pritožila, kar pomeni, da se z navedenim strinja. Zato je na podlagi prvega odstavka 52. člena ZPP podana izbirna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru. Ne glede na prej pojasnjeno, pa skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča ni primerno, da bi o odškodninski obveznosti Republike Slovenije zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja pristojnega sodišča odločalo slednje. Z odločanjem o zahtevku pri tem sodišču bi namreč lahko bilo ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije, kar predstavlja drug tehten razlog za prenos pristojnosti v smislu 67. člena ZPP.

Sodišče je odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je vložil prvi toženec. Ker sta toženca navadna (materialna) sospornika, se učinek njegovega ugovora ne razteza na drugo toženko. Tudi izpodbijana odločitev zanjo nima nobenih posledic. Če bi kot kraj, kjer je nastala škodljiva posledica (praviloma) razumeli kraj, kjer oškodovanec trpi poseg v svojo pravno varovano sfero, ne bi bilo nobene potrebe po določitvi izjeme, ki jo določa drugi odstavek 52. člena ZPP in jo utemeljujejo izjemno hude posledice za oškodovanca. Tudi kraj, kjer je nastala škodna posledica, je zato praviloma kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.

Zgolj dejstvo, da je bil tožnik s strani delodajalca napoten, da opravlja delo za družbo A. d. o. o., pri čemer je utrpel poškodbo, ob odsotnosti sklenitve posebne pogodbe o zaposlitvi in dogovora med delodajalcem in uporabnikom v smislu določil 59. do 63. člena ZDR-1 za pristojnost delovnega sodišča ne zadošča (prim. sklepe VSRS VIII R 15/2018, VIII R 3/2016, VIII R 4/2014). Za spor med tožnikom in družbo A. d. o. o. torej ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča na podlagi točke c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot tudi ne na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kot to zmotno meni pritožba, saj med tožnikom in družbo A. d. o. o. ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato tudi ne more biti podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje o direktni tožbi zoper zavarovalnico te družbe (prvo toženko).

Če je v zakonu določena izbirna (krajevna) pristojnost, je stvar tožnika, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bo vložil tožbo. V obravnavanem primeru gre za spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo, ki naj bi jo tožniku povzročila toženka. V 52. členu ZPP je določeno, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Tožnik je imel glede na 52. člen ZPP na voljo več potencialno krajevno pristojnih sodišč, vendar se je odločil, da bo tožbo vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je za odločanje v sporu krajevno pristojno na podlagi prvega odstavka 46. člena v zvezi z 48. členom ZPP.

Če sodišče konkludentno zavrne ugovor krajevne pristojnosti, mora razloge za tako odločitev v sodbi pojasniti. V kolikor svoje odločitve ne obrazloži in se samo sklicuje na določbo 22. člena ZPP je s tem podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 51. člena ZPP, ki govori o krajevni pristojnost glede na kraj izpolnitve obveznosti, saj je ta določba uporabljiva le v sporih z mednarodnim elementom. Kadar izda odločbo sodišče, ki ni krajevno pristojno, je s tem podana kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da natančna višina, s katere je padel tožnik, in natančen čas škodnega dogodka nista pomembna. Izvedensko mnenje medicinske stroke je potrdilo tožnikovo izpovedbo (in trditev), da je zatrjevane poškodbe utrpel zaradi padca z višine. Okoliščine, ki bi utemeljevale višji tožnikov prispevek k nastanku škode, bi morala zatrjevati in dokazati toženka. Posplošeno opozorilo, da ni bilo natančno ugotovljeno, kaj je povzročilo tožnikov padec, ne more privesti do razbremenitve njene odgovornosti. Ni podan toženkin pravni interes za izpodbijanje odločitve o tridesetdnevnem (in ne petnajstdnevnem) roku za pritožbo. V primeru, da bi bil pravilen krajši rok, bi bila namreč njena pritožba vložena prepozno.

V sodni praksi je zavzeto stališče, da za atrakcijo pristojnosti po 49. členu ZPP ni pogoj, da so toženci tudi enotni materialni sosporniki (196. člen ZPP), ampak zadošča, da gre za navadne materialne sospornike. V primeru več krajevno ločenih, vendar povezanih dejanj, ki vodijo do nastanka škode, je upošteven kraj najpomembnejšega dejanja ali kraj zadnjega dejanja.

Tretja tožena stranka ni tožnikov delodajalec, prav tako tudi ne zavarovalnica, zato ne gre za individualni delovni spor v pristojnosti delovnega sodišča kot specializiranega sodišča, ampak za spor, za katerega je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Tožnik je v tožbi navedel, da vlaga tožbo pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah na podlagi 52. člena ZPP in po oceni pritožbenega sodišča navedel zadostne okoliščine o tem, kje je nastala škodljiva posledica, na podlagi katerih je mogoče zaklučiti, da zatrjuje, da je škodljiva posledica nastala na njegovem domu v T. Glede na dejansko podlago tožbe je tako imel tožnik pravico vložiti tožbo pri izbranem sodišču, na območju katerega ima stalno prebivališče.

Podatki za identifikacijo dolžnika (tretji odstavek 17. člena ZFPPIPP) so namenjeni jasni določitvi osebe dolžnika, tako zaradi razlikovanja do drugih oseb kot tudi zaradi lažjega ugotavljanja, kaj vse spada v stečajno maso.

Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve. V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je ZMZPP. Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I.

Ker sta tako Republika Slovenija kot Republika Avstrija državi članici Evropske unije, je vprašanje mednarodne pristojnosti za odločanje v predmeti zadevi potrebno rešiti ob uporabi določb Uredbe, ki je kot nadrejena nacionalnim predpisom neposredno uporabljiva in zavezuje obe državi članici.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ugotovljena dejstva, ki utemeljujejo krajevno pristojnost sodišča. Četudi kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju uvršča srednje hude telesne poškodbe v posebno kategorijo pred hude telesne poškodbe, je ob zgoraj obrazloženem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj po drugem odstavku 52. člena ZPP. Tudi srednje hude telesne poškodbe so namreč hude telesne poškodbe po tej zakonski določbi. V tožbi zatrjevane poškodbe so po obrazloženem hude telesne poškodbe.

Poškodbe, ki jih je po tožbenih trditvah utrpel tožnik, se uvrščajo (tudi) med srednje hude primere. Zato je krajevno pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče.

Okrajno sodišče v Šentjurju, kateremu je bila zadeva odstopljena, se ne more sklicevati na izbirno pravico tožeče stranke. Po prvem odstavku 52. člena ZPP je namreč podana tudi njegova krajevna pristojnost (sodišče splošne krajevne pristojnosti), kateri bi se lahko uspešno upiralo samo, če bi bilo Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah ali katero drugo sodišče izključno krajevno pristojno.

Ker ni podana izključna krajevna pristojnosti Okrajnega sodišča v Sevnici, Okrožno sodišče v Celju ni imelo podlage, da bi se po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno. Ker je tožeča stranka z vložitvijo tožbe izbrala krajevno pristojnost z okrožja Okrožnega sodišča v Celju, je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče s tega območja, to pa je Okrajno sodišče v Celju.

Tožeča stranka se je sklicevala na odškodninsko odgovornost toženca kot bivšega direktorja družbe z omejeno odgovornostjo. Škoda naj bi nastala družbi, zato naj bi šlo za gospodarski spor v skladu s 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP. Za gospodarski spor bi šlo, če bi bila tožeča stranka družba. Za takšno situacijo ne gre, saj tožeča stranka ni navedena družba, pač pa fizična oseba, kateri je navedena družba s pogodbo odstopila svojo terjatev do tožene stranke. Stališče tožeče stranke, da gre za gospodarski spor je zmotno, saj predmetne zadeve ni mogoče uvrstiti med zadeve, ki so navedene v 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP. Ne gre za spor med družbo in člani organov upravljanja, kot skuša neutemeljeno prikazati tožeča stranka.