VSRS Sodba III Ips 16/97

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje".

Tožeča stranka je menila, da tožena stranka ni ravnala po sklepu sodišča o izvršbi, zaradi česar tožeča stranka ni prišla do poplačila celotne terjatve. Plačilo razlike 4.339,20 SIT, opredeljene kot škodo, je zahtevala s tožbo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je proti sodbi sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 1. odst. 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1. odst. 17. člena ZOR in 2.

odst. 18. člena ZOR ter 1. in 2. odst. 199. člena Zakona o izvršilnem postopku v zvezi s 4. in 42. členom ZIP. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga tožena stranka njeno zavrnitev, njene razloge, s katerimi zavrača utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti pa tožeča stranka v repliki na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti označuje kot netočne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri odločanju o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti veže to sodišče dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev pritožbenega sodišča, ki jo vrhovni državni tožilec izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti (primerjaj: 2. odst. 404. člena ZPP in 2. odst. 408.

člena ZPP v zvezi z 2. odst. 395. člena ZPP). Opozarjanja tožene stranke v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na določena dejstva, ki jih niti sodišče druge stopnje niti sodišče prve stopnje nista ugotovili, to sodišče zato ne more upoštevati.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožena stranka pri izvrševanju sklepa o izvršbi ni obračunala zamudnih obresti po obrestni meri iz sklepa o izvršbi, ampak po nižji. Zato terjatev tožeče stranke ni bila v celoti poravnana. Ker je dobila manj, kot je bila upravičena, ji je škoda nastala.

Ob teh ugotovljenih dejstvih tožena stranka po 1. odst. 172. člena ZOR odgovarja za škodo, ki je v zvezi z opravljanjem dela njenih ljudi nastala tožeči stranki.

Uporaba 1. odst. 172. člena ZOR ne izključuje uporabe 1. odst. 154. člena ZOR. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti po 1. odst. 172. člena ZOR je tudi pomembno vprašanje krivde iz 1. odst. 154. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je menilo, da te na strani tožene stranke ni zato, ker bi morala tožeča stranka v izvršilnem postopku zahtevati pravilno izvršitev sklepa o izvršbi - njegovo izvršitev v celoti, tega pa ni storila.

S sklepom o izvršbi je sodišče tako, kot to določa 199. člen ZIP, naložilo tožeči stranki, kako mora izvesti izvršbo. Ta bi morala ravnati po sklepu o izvršbi. Ni predpisa (niti ga ni bilo), ki bi jo upravičeval ravnati drugače. Zakon pa tudi ni predvidel (ponovnih) pozivov sodišča organizaciji, ki vodi dolžnikove račune, da mora izvršiti sklep o izvršbi tako, kot se glasi, če tega ni storila. To mora storiti že brez njih.

ZIP v členih 194 do 204, v katerih ureja izvršbo na sredstva na dolžnikovem računu, ni uredil situacije, kakršna je nastala s tem, da tožena stranka ni izvršila sklepa o izvršbi tako, kot se je glasil. Primerljivo situacijo pa je uredil v 124. členu ZIP. Zato pride tudi v primeru, kot je obravnavani, analogno v poštev uporaba 1. do 3. odst. 124. člena ZIP. Zato ima pritožbeno sodišče načelno prav, da mora upnik, če organizacija, ki vodi dolžnikove račune, ne ravna po sklepu o izvršbi, ukrepati v izvršilnem postopku, vendar tako, kot to določajo omenjeni zakonski predpisi, ne pa kako drugače.

Tožeča stranka ni ravnala tako, kot določa 1. odst. 124. člena ZIP, ampak je vložila tožbo. Te okoliščine pa ni mogoče šteti njej v škodo v smislu stališča pritožbenega sodišča. Izvršilni postopek je namreč postopek, ki je podoben nepravdnemu postopku. Zato se v primeru, če upnik zahtevek iz 1. odst. 124. člena ZIP, prav za takšen zahtevek pa gre v obravnavanem primeru, še pred koncem izvršilnega postopka uveljavlja s tožbo, uporabi določba 1. odst. 19. člena ZPP (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS štev. II/83, str. 29). Če pa sodišče ni ravnalo po 1. odst. 19. člena ZPP, pa to na veljavnost odločbe, izdane v pravdnem postopku, ne vpliva (2. odst. 19. člena ZPP).

Glede na zgoraj povedano okoliščina (nepravilno izbrana pot uveljavljanja zahtevka), ki je vodila pritožbeno sodišče k spremembi sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitvi tožbenega zahtevka, ni podana. Ob pravilni uporabi 1. odst. 172. člena ZOR, ko ni zgrešenega načina uveljavljanja upravičenja tožeče stranke, ki bi lahko pomenil ekskulpacijo tožene stranke, tožena stranka odgovarja tožeči stranki za znesek, katerega plačilo zahteva ta od nje. Zato je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe (2. odst. 408. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 395. člena ZPP).