VSRS Sodba VIII Ips 232/2000

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonite razveljavilo sklepe tožene stranke, s katerimi je bil odpravljen sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu z dne 22.10.1996, sklep o njegovi razporeditvi z dne 26.11.1996 in sklep nadzornega sveta z dne 23.12.1996, sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR z dne 7.2.1997, v zvezi s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 12.3.1997. Sodišče je presodilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage za spremembo pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu pomočnika direktorja, brez tožnikovega soglasja. V posledici te odločitve je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 23.1.1997 kot trajno presežnemu delavcu, zato mu je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino v znesku 2.121.271,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1997 dalje do plačila in izplačati razliko v plači v znesku 772.297,97 SIT s pripadki. S popravnim sklepom z dne 29.6.1998 je toženo stranko tudi zavezalo, da je na prisojene zneske plače dolžna plačati ustrezne prispevke in dajatve.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je poudarilo, da je na temelju napotilne norme iz 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 20/98 - ZDSS) ob izpolnjenih predpostavkah predpisanih v 421. členu ZPP (1977) podana pravna možnost obnove v postopku pred delodajalcem izdane pravnomočne odločitve. Ker obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena ZPP (1977) v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZPP (1977) v predmetni zadevi ni bil podan, po presoji drugostopnega sodišča niso bile izpolnjene osnovne predpostavke za obnovo postopka na predlog delodajalca.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v nasprotju sami s seboj, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je kot obnovitveni razlog preizkušalo le obstoj novih dejstev in dokazov, torej razlog po 9. točki 421. člena ZPP (1977), čeprav je bil po stališču revizije podan obnovitveni razlog iz 5. točke 421. člena ZPP (1977). Prvotni program razreševanja trajnih presežkov delavcev I. C. I. se je v delu, ki se je nanašal na delovno mesto tožnika, opiral na neresnično vsebino. Izpodbijana sodba je v nasprotju s temeljnim načelom pravičnosti, to je ohranitvi zaposlitve delavca. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da se obe sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 -v nadaljevanjU: ZPP, ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določenih predpisov pravdnega postopka iz 2.

odstavka 354. člena ZPP (1. točka 1. odstavka 385. člena), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Ker je bil predmet tega postopka preizkus zakonitosti obnove postopka, izvedenega pri toženi stranki, o katerem se je odločalo zgolj na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku, je izpodbijana odločba procesnopravne narave. To pa pomeni, da sodišče pri odločanju ni moglo uporabljati in uporabiti določb materialnih predpisov in zato ni moglo storiti v reviziji očitane kršitve materialnega prava. Revizija v tej smeri zato ni utemeljena.

Tudi očitki kršitev procesnega prava ne držijo. Sklicevanje na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz pravne dopustnosti obnovitvenega postopka pri toženi stranki in preizkušalo obstoj najbolj razširjenega obnovitvenega razloga iz 9. točke 421. člena ZPP, saj tožena stranka izpodbijanih sklepov ni utemeljila na nobeni pravni podlagi. To je storila šele v revizijskem postopku s svojo trditvijo, da je prišlo do obnove postopka v obravnavanem primeru zaradi neresnične vsebine dela programa za razreševanje trajnih presežkov. Zato je izpodbijano sodbo glede na pravno stališče, ki ga je sprejelo pritožbeno sodišče, mogoče preizkusiti. Uveljavljene kršitve torej ni.

Z zatrjevanjem o obstoju drugega obnovitvenega razloga, kot ga je preizkušalo sodišče druge stopnje in ki ga vidi revizija v neresnični vsebini prvotno sprejetega programa o razreševanju presežnih delavcev tožene stranke, pa navaja revident nova dejstva. Po določilu 387. člena ZPP se v reviziji navajana nova dejstva in predlogi za izvedbo novih dokazov ne upoštevajo, razen če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Pravilna je pravna presoja sodišča druge stopnje, da je postopek, pravnomočno končan pri delodajalcu, možno obnoviti v smislu določb 103. člena ZDR, 14. člena ZDSS v zvezi z določbami iz XXVI. poglavja razdelek 5 ZPP, v kolikor pravila obnovitvenega postopka niso urejena z avtonomnim aktom delodajalca.

Obnova postopka je izredno, nesuspenzivno, praviloma nedevolutivno pravno sredstvo, s katerim stranke postopka, zaradi v zakonu taksativno naštetih obnovitvenih razlogov, zahtevajo ponovno odločanje o pravnomočno končani zadevi. Odločbe, ki je postala dokončna in pravnomočna v internem postopku, namreč ni mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Razveljavitev ali spremembo takšne - negativne ali pozitivne - odločbe je zato mogoče doseči z obnovo postopka kot izrednim pravnim sredstvom. Obnova postopka je usmerjena na izdajo nove ali drugačne odločbe v stvari, ki je bila predmet končanega postopka pri delodajalcu.

Po določilu 1. odstavka 421. člena ZPP se postopek, ki je bil pravnomočno končan, obnovi le na predlog strank. Stranka v smislu tega določila pa je lahko le delavec, ki ima na podlagi 1. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) pravico pri pristojnih organih v organizaciji oziroma delodajalcu vložiti zahteve za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih ti organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Organ odločanja delodajalca (organ prve ali druge stopnje), ki je izdal odločbo, s katero je bil prejšnji postopek končan, torej ni subjekt obveznosti in zahtevka. Zato nima lastnosti in pravnega položaja stranke v obnovitvenem postopku v smislu 1.

odstavka 421. člena ZPP.

Obnovitveni postopek, ki ga je v obravnavanem primeru uradoma uvedel direktor tožene stranke, torej organ, ki je v prejšnjem postopku izdal pravnomočno odločbo o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu, je bil tudi po presoji revizijskega sodišča nezakonit, saj za njegovo izvedbo ni bila dana zakonita podlaga.

Pravnomočno odločbo izdano tožniku na podlagi 12. alinee 100. člena ZDR, bi bilo mogoče zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljaviti ali spremeniti - kot sta pravilno presodili obe sodišči - samo s privolitvijo tožnika.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določila 393. člena ZPP zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).