VSM Sklep V Cp 311/2026

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci postopka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka). Zapustnikovo vnukinjo, mld. A. A. in zapustnikovo hčer, B. B., je napotilo na pravdo, da vložita tožbo zoper ostale dediče z ustrezno oblikovanim zahtevkom na ugotovitev, da je bila prava oporočna volja zapustnika v lastnoročni oporoki z dne 21. 12. 2017, da je vnukinja, mld. A. A., dedič celotne zapuščine (II. točka izreka). Odločilo je, da sta udeleženki dolžni vložiti tožbo v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa in sodišču predložiti dokazilo o vložitvi tožbe (III. točka izreka). Prekinitev postopka bo trajala dokler pravda ne bo pravnomočno končana oziroma do preteka roka, ki je določen za vložitev tožbe, v kolikor tožba ne bo vložena (IV. točka izreka).

2Zoper izpodbijani sklep se pritožujeta B. B. in mld. A. A.

B. B. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Navaja, da je zapustnik pustil v uporabo premičnine in nepremičnine C. C. do njene smrti, medtem, ko dediščina pripada vnukinji mld. A. A. Za vnukinjo je izrecno zapisal, da ima v njegovem življenju poseben prostor, in da je najbolj pošteno, če pusti premičnine in nepremičnine v uporabo svoji zunajzakonski partnerici z "nepravico" odtujitve premičnin in nepremičnin do njene smrti. Po njeni smrti pa vso premoženje pripada vnukinji mld. A. A., predvsem iz razloga, ker je mnoga leta trpela. Zapis oporoke tako ne pušča nobenega dvoma, da je oporočna dedinja vsega zapustnikovega premoženja vnukinja, mld. A. A., saj je zapustnik v oporoki vsebinsko in besedno ločil pravico uporabe od določitve oporočne dedinje in namena dedovanja celotne zapuščine. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo določilo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se smiselno uporablja tudi pri enostranskih pravnih poslih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zapustnik naložil zunajzakonski partnerki, da ne sme odtujiti nepremičnin in premičnin, do svoje smrti in posledično sklepanje o namenu, da je dedinja celotne zapuščine njegova partnerka, je po mnenju pritožbe protispisno, ker je vso premoženje dal vnukinji in je zapis o "nepravici" odtujitve in obremenitve razumeti kot obveznost oporočne dedinje, torej vnukinje. Namen tega določila je namreč v omejitvi razpolaganja oporočne dedinje mld. A. A., ki premičnin in nepremičnin ne sme odtujiti za časa življenja C. C. Namen zapustnika je bil, da C. C. uživa nepremičnine in premičnine na naslovu (naslov 1) do njene smrti. Ta del zapisa tako predstavlja volilo. Glede razlage oporoke je zakon jasen, določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Ne gre pa za to, da bi zapustnik določil dediča dediču, pač pa je oporočnega dediča omejil pri razpolaganju za časa življenja C. C. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Mld. A. A. se pritožuje po svojem kolizijskem skrbniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poslednja volja pokojnega D. D. v sklepnem delu glasi, da pusti vse nepremičnine in premičnine v uporabo izvenzakonski partnerki, C. C., po njeni smrti pa naj vse premoženje pripade vnukinji A. A. Voljo zapustnika je potrebno razlagati kakor glasi, in sicer, da je vnukinja A. A. edina oporočna dedinja celotnega premoženja, ki je lastninsko pravico na premoženju pridobila takoj, s trenutkom zapustnikove smrti. Vendar pa je njena lastninska pravica obremenjena z volilom izvenzakonski partnerki C. C., ki je volilojemnica. Zapustnik je v njeno korist z oporoko ustanovil volilo, katerega vsebina je ustanovitev osebne služnosti dosmrtnega užitka na premoženju, ki ga deduje vnukinja. To pomeni, da ima C. C. pravico premoženje uporabljati in upravljati do svoje smrti. Zapustnik z oporoko ni določil za oporočno dedinjo, C. C. Iz oporoke je razbrati konsistenten miselni tok zapustnika, ki se zaključi z zapustnikovo tehtno odločitvijo in njegovim premišljenim zapisom o oporočnem razpolaganju v korist vnukinje, mld. A. A. in pravici izvenzakonske partnerke do uporabe premičnin in nepremičnin. Zapustnik z oporoko ni določil dveh zaporednih dedičev, temveč je določil enega dediča (A. A.) in enega volilojemnika (izvenzakonsko partnerko C. C.). Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o napotitvi mld. A. A. na pravdo dejansko stanje napačno ugotovilo, ker ni upoštevalo celotne vsebine oporoke, temveč je tolmačilo omejen pasus izven konteksta iskrene naklonjenosti zapustnika do vnukinje mld. A. A. Zato je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 213. člena ZD, ki določa, da sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, ni pa uporabilo navodila iz določila prvega odstavka 84. člena ZD, po katerem je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Pravi oporočiteljev namen pa je bil določiti vnukinjo, mld. A. A., kot oporočno dedinjo vsega njegovega premoženja. Napotilo iz drugega odstavka 84. člena ZD, torej razlaga v korist zakonitega dediča ali v korist tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost, je v razmerju do oporočiteljevega pravega namena iz prvega odstavka navedenega člena subsidiarne narave in pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu. V obravnavani zadevi po mnenju pritožbe dvoma v oporočiteljevo pravo voljo ni. Sodišče na pravdo napoti tisto stranko katere pravico šteje za manj verjetno. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da na pravdo napoti izvenzakonsko partnerko, C. C., oziroma podredno, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnica je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo mld. A. A. je odgovorila B. B. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni ter na pod pravde napoti C. C. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Na pritožbi mld. A. A. in B. B. pa je odgovorila C. C. Predlaga, da sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

5E. E. na pritožbo ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

9Sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa ter pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitve pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

11V obravnavani zadevi ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Ta procesna kršitev tudi ni podana, kadar sodišče prve stopnje zavestno neko dejstvo ne umesti med odločilna dejstva ali to sicer stori, pa se izkaže za napačno, saj gre v teh primerih za kršitev pravilne uporabe materialnega prava.

12Podana tudi ni očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri kateri gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretno, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. T. i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstna kršitev konstituira zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu.¹ Pritožba mld. A. A. neutemeljeno zatrjuje, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se jo napoti na pravdo.

13Po določbi prvega odstavka 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen. V obravnavani zadevi je sporna vsebina oporoke, ki jo je sodišče razglasilo 6.7.2023, v delu, ki se nanaša na vprašanje kdo po oporoki deduje zapustnikovo nepremično in premično premoženje. To, da so med udeleženci sporna dejstva o tem kdo deduje zapustnikovo premoženje nenazadnje izhaja tudi iz obeh pritožb zoper izpodbijani sklep in odgovorov na pritožbo. Zaradi nepravdne narave zapuščinskega postopka in zanj specifičnega načela napotitve strank na rešitev predhodnih vprašanj v pravdi, zapuščinsko sodišče v primeru, ko so sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, ne more predhodnega vprašanja rešiti samo². Zato v obravnavani zadevi, upoštevaje zatrjevanja udeležencev glede vsebine oporoke, ki se nanaša na pravo voljo oporočitelja o tem kdo deduje njegovo nepremično in premično premoženje, sodišče prve stopnje ni moglo samo odločiti o predhodnem vprašanju.

14Mld. A. A. in njena mama, B. B., trdita, da je bila prava zapustnikova volja in namen, da po njem deduje vnukinja, torej mld. A. A., ki ni zakonita dedinja. Medtem, ko zapustnikova zunajzakonska partnerka, C. C., zatrjuje, da iz oporoke izhaja, da je bila prava volja zapustnika, da svoje nepremično in premično premoženje zapušča njej. Zato so pritožbena zatrjevanja, da je bila prava volja zapustnika jasna in nedvoumna, neutemeljena.

15Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sporni del zapustnikove oporoke, ki v dobesednem prepisu glasi:" V življenju kakršnem koli je že bilo sem se moral odločiti kako bom uredil svojo zapuščino, in rekel sem si da je najbolj pošteno če pustim vse premičnine in nepremičnine, v uporabo moji izvenzakonski partnerici C. C. rojeni .... Z nepravico odtujitve, premičnine in nepremičnin do njene smrti. Po njeni smrti pa vso premoženje pripada vnukinji A. A. rojeni .... Predvsem iz razloga da je mnogo trpela, bila mi je draga in upam da ji bo to skromno premoženje v življenju kaj koristilo in si želim da nikoli ne bi pozabila njenega ljubečega dedija. To bi bila moja zadnja želja naj bo uresničena, točno tako kot je zapisano."

16Splošno pravilo iz prvega ostavka 213. člena ZD je, da sodišče na pravdo napoti tisto stranko (udeleženca) katere pravico šteje za manj verjetno. Zakon o dedovanju ne določa kriterijev za oceno verjetnosti. Pri odločitvi o tem katerega udeleženca se napoti na pravdo velja standard verjetnosti dejstev. Sklep o napotitvi na pravdo ni meritorna odločitev o sporni pravici. Za meritorno odločitev pomembna dejstva se bodo, skladno z višjimi procesnimi jamstvi, določenimi v ZPP, dokončno ugotavljala šele v pravdi. Zapuščinsko sodišče ne izvaja dokazov. Na podlagi podatkov in dokazil, s katerimi razpolaga, oceni, ali je tisti, na katerem je bilo materialno trditveno in dokazno breme, izkazal za verjeten obstoj dejstev, ki jih je zatrjeval in ali ta dejstva utemeljujejo njegovo zahtevo³. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZD se je treba, če nastane dvom, držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost.

17Glede na okoliščine obravnavanega primera, ko prava volja zapustnika ni jasna in nedvoumna, je sodišče prve stopnje pravilno, po določbi drugega odstavka 84. člena ZD, napotilo mld. A. A. in B. B., da v pravdnem postopku dokažeta, da je bila prava oporočna volja zapustnika, v lastnoročni oporoki z dne 21.12.2017, da je vnukinja, mld. A. A., dedič celotne zapuščine.

18Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

19B. B. in mld. A. A. s pritožbama nista uspeli zato krijeta sami svoje stroške postopka. B. B. je vložila tudi odgovor na pritožbo, priglasila je stroške, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato ta vloga ni bila potrebna (155. člen ZPP) in posledično B. B. sama krije svoje stroške (163. člen ZPP). C. C. pa ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo.

¹ VSRS sodba II Ips 54/2015 z dne 19. 3. 2015.
² Ana Božič Penko v: mag. Matej Čujovič, red. prof. dr. Suzana Kraljić (ur.), Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor 2025, str. 768.
³ Ana Božič Penko v: mag. Matej Čujovič, red. prof. dr. Suzana Kraljić (ur.), Zakon o dedovanju s komentarjem, Založba WD, Maribor 2025, str. 789-791.