VSL Sklep I Cp 1500/2025

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni v točki II in III tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, ki glasi:

"2. Toženki se v bodoče prepoveduje zaklepanje stanovanja, ki se nahaja v prvem nadstropju stavbe na naslovu A., ki leži na nepremičnini ID znak: katastrska občina X., parcela 285/14 ali kakršnokoli podobno ravnanje, ki omejuje tožnikov dostop do stanovanja ter kakršnokoli drugo poseganje v njegovo posest.

3. V primeru kršitve 2. točke izreka tega sklepa sodišče toženki naloži denarno kazen v višini 1.000 EUR, ki se bo na vsakokratni predlog tožnika izvršila po uradni dolžnosti. Hkrati bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo toženki izreklo novo, višjo denarno kazen, če toženka kljub izrečeni kazni ne bo spoštovala odločbe sodišča."

in v točki V. izreka tako, da se ta glasi:

"Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 839 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (točka IV izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280 EUR, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo tožene stranke.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti, tako da je (1) ugodilo prepovednemu delu zahtevka, s katerim se toženki v bodoče prepoveduje zaklepanje stanovanja, ki se nahaja v prvem nadstropju stavbe, ali kakršnokoli podobno ravnanje, ki omejuje tožnikov dostop do stanovanja ter kakršnokoli drugo poseganje v njegovo posest (točka II izreka), in (2) za primer kršitve II. točke izreka toženki naložilo denarno kazen v višini 1.000 EUR, ki se bo po vsakokratnem predlogu tožnika izvajala po uradni dolžnosti in bo sodišče hkrati izdajalo nov sklep s povišano denarno kaznijo, če toženka kljub izrečeni kazni ne bo spoštovala odločbe sodišč (točka III izreka). Restitucijski del zahtevka za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na način, da toženka odklene stanovanje v prvem nadstropju stavbe na naslovu A., ali izroči izvod ključev od stanovanja tožniku, je v točki I izreka zavrnilo. V točki IV je ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe III P 1294/2024 z dne 18. 11. 2024 in izdano začasno odredbo razveljavilo. O pravdnih stroških je odločilo v točki V izreka tako, da je toženka v celoti dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2Pritožbo vlagata obe stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ ter se zavzemata za ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev sklepa v izpodbijanih delih, vse s stroškovno posledico za nasprotno stranko.

3Tožeča stranka izpodbija sklep v točki IV. Primarno predlaga razveljavitev, podredno spremembo tako, da se ugovor toženke zoper sklep o izdaji začasne odredbe zavrne. Navaja, da sklep o glavni stvari še ni pravnomočen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko odločiti o ugovoru. Od razveljavitve do pravnomočnosti sklepa o glavni stvari bo nastala pravna praznina. V vmesnem obdobju toženki ne bo več prepovedano izvajanje motilnih ravnanj. S tem ji bodo slednja omogočena, to pa je nesprejemljivo, nasprotuje temeljnim načelom pravne varnosti in učinkovitosti sodnega varstva. Zaradi pravne varnosti je treba začasno odredbo ohraniti v veljavi. Sklep je obremenjen s procesnimi kršitvami, ker ni obrazložen.

4Toženka ni odgovorila na pritožbo tožeče stranke.

5Tožena stranka izpodbija sklep v točkah II, III, IV in V izreka. Primarno predlaga dopolnitev sklepa k točki IV, češ da je treba zavrniti tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Podredno tudi zoper točko IV vlaga pritožbo.

Uveljavlja procesne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb o pridobitvi posesti po 29. členu SPZ,² ker obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sklepa o izključni posesti in soposesti in ker o tem ni razlogov ter zaradi nasprotujočih si razlogov o pravnomočnosti oporoke očeta. Podani sta tudi kršitvi 7. in 8. člena ZPP, ki sta vplivali na pravilnost sodbe, ker o tožnikovi dejanski soposesti na stanovanju v prvem nadstropju ni bilo nobenih pravočasnih trditev in se je sodišče oprlo le na izpovedbo tožnika. Dokazna ocena njegove izpovedbe in izpovedb njegovih prič je zmotna in enostranska, izpovedbe toženke in njenih prič niso ocenjene.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo pri ugotovitvi, da je imel tožnik soposest na spornem stanovanju v prvem nadstropju. Oče pravdnih strank je z oporoko 10. 3. 2016, h kateri je pristopila tudi pokojna mati pravdnih strank, določil, da toženki pripada stanovanje v prvem nadstropju, mati je na stanovanju sprejela pravico dosmrtnega in brezplačnega stanovanja. Na podlagi oporoke tožnik kot dedič ni pridobil soposesti na stanovanju, kot izhaja iz komentarja SPZ k 35. členu (stran 210). Tožnik oporoke v zapuščinskem postopku po očetu ni izpodbijal. Roki so že zamujeni, oporoka je pravnomočna. Toženkino ravnanje, ko je 23. 9. 2024 zaklenila stanovanje v prvem nadstropju, ni bilo protipravno. Po mamini smrti je bila edina posestnica stanovanja. Upravičeno ga je zaklenila. Varovala je svojo zasebnost in nedotakljivost stanovanja. Sodišče jo je z izdano začasno odredbo prisililo, da odklene stanovanje. S tem je poseglo v njene ustavne pravice. Poseg je bil prekomeren in neupravičen. S ponovitvijo kršitve v odločbi o glavni stvari je sodišče anuliralo oporoko in toženki za vekomaj prepovedalo uporabo stanovanja. Toženka je od smrti pokojnega očeta (od 4. 6. 2021 naprej) skupaj z mamo stanovanje uporabljala kot svoje. V njem je imela svoje stvari. Skrbela je za čiščenje in urejanje stanovanja, za nakupe vseh gospodinjskih stvari, uporabljala je kuhinjo kot svojo. Imela je dejansko neposredno posest na stanovanju. Po oporoki očeta je postala tudi lastnica stanovanja in edina posestnica stanovanja v smislu 29. člena SPZ. Tožnik na stanovanju ni imel nobene dejanske in neposredne posesti. Dejstvo, da je bilo stanovanje odklenjeno, ne vodi do pridobitve posesti na stanovanju. Z obiski pokojne mame, tudi če ji je kaj prinesel, ji podaril fotelj - tabure - pručko, in v stanovanju kaj popravil, ni pridobil posesti ali soposesti. V stanovanju ni imel nobenih svojih stvari. Sodišče se je neutemeljeno naslonilo na njegovo izpovedbo. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo. Po sodni praksi je vsebina takšne posesti v tem, da posestnik rabi oziroma uživa stvar v skladu z njenim namenom, od uporabe stvari mora imeti posestnik določene koristi. Tožnik ni uporabljal stanovanja v skladu z njegovim namenom in od njega ni imel koristi. V izpovedbah prič in listinah ni bilo podlage za ugotovitev o njegovi soposesti. Dejansko stanje je ugotovljeno zmotno in nepopolno. Dejstvo, da ni bil soposestnik, je dokazano tudi z ugovorom prepozno vložene tožbe in s tožnikovo izpovedbo. Drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna.

Izrek o denarni kazni (točka III izreka) je v nasprotju s 34. členom SPZ. Točka IV izreka je napačna. Zavrniti je treba tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Ker tožnik ni imel posesti na spornem stanovanju, mu sodišče ne bi smelo nuditi zaščite v motenjski pravdi. Napačna je stroškovna odločitev. Toženka je uspela z ugovorom zoper začasno odredbo in bi bilo treba tožniku naložiti v plačilo vsaj njene stroške v zvezi z začasno odredbo.

6Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi sklep v izpodbijanih delih. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

7Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8Tožnik je zahteval posestno varstvo, ker je toženka zaklenila stanovanje v srednji etaži stanovanjske hiše in mu onemogočila zatrjevano soposest stanovanja. Pod pretnjo denarnega kaznovanja je postavil restitucijski zahtevek (da toženka odklene stanovanje ali mu izroči ključ) in prepovedni zahtevek (s prepovedjo bodočega zaklepanja stanovanja, omejevanja dostopa do stanovanja ali kakršnegakoli drugega poseganja v njegovo posest). Restitucijski del zahtevka je zavrnjen po ugotovitvi, da je bil med pravdo, po izdaji regulacijske začasne odredbe, izpolnjen. Pritožnika te odločitve ne izpodbijata. Sklep o zavrnitvi restitucijskega dela zahtevka je pravnomočen.

O pritožbi tožene stranke zoper sklep o glavni stvari

9Drži, da je tožnik zatrjeval in je sodišče v razlogih ugotovilo tožnikovo soposest na stanovanju in ne izključne posesti, kot je oblikoval tožbeni predlog, ki mu je sodišče ugodilo. Kljub materialno pravno napačnemu izreku sklep ni obremenjen s procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sklepa so zadosti jasni, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje o soposesti omogočali spremembo izreka in pravilno odločitev. Soposest je namreč v razmerju do izključne posesti nekaj manj in ne nekaj drugega, kot je vtoževal tožnik.

10Sodišče je o zatrjevani soposesti stanovanja odločalo v okviru zadostne trditvene in dokazne podlage tožeče stranke. Na pravno podlago, ki jo navede stranka, sodišče ni vezano. Tožnik pa je že v tožbi zatrjeval soposest (dediča) na način, da je hodil v stanovanje v okviru skrbi za mamo, kar je po tožbenih trditvah vključevalo dnevne pogovore, dostavo hrane ali priboljškov, skrb za gospodinjstvo, čistočo stanovanja in za druge obveznosti, povezane z nepremičnino. V izpovedbi je to potrdil in specificiral skrb za mamo, ko je povedal, da ji je prinesel tudi določene kose pohištva. Pritožbeni očitki o odločanju mimo trditvene podlage, enostranski dokazni oceni, kršitvi načela kontradiktornosti in o pomanjkljivostih v sklepu (procesne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 7. in 8. člena ZPP) so neutemeljeni. Sodišče se je zadosti opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in dokazov. Dokazna ocena sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Nestrinjanje pritožnice s sprejeto dokazno oceno in pravnim ovrednotenjem dokazov ne vodi do zatrjevanih procesnih kršitev. Lahko gre le za napačno dokazno oceno in s tem za pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali uporabe materialnega prava.

11Tožnik se je pri uveljavljanju posestnega varstva skliceval na pridobitev (so)posesti dediča (29. člen SPZ), ko dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zaustnikove smrti. Trdil in dokazoval je, (1) da sta v trenutku očetove smrti pravdni stranki skupaj z mamo postali neposredni posestnici očetovega idealnega deleža do 4/6 nepremičnine - stanovanja v prvem nadstropju stanovanjske hiše; (2) da je po očetovi smrti kot izključna uporabnica v stanovanju bivala mati pravdnih strank, pravdni stranki pa sta izvajali neposredno soposest nad stanovanjem tako, da sta hodili v stanovanje v okviru skrbi za mamo,³ tožnik pa še zaradi skrbi za svojo lastnino, pri čemer je bilo stanovanje odklenjeno in sta vanj brez omejitev dostopali obe pravdni stranki; (3) da je po mamini smrti ugotovil, da je toženka stanovanje samovoljno zaklenila in mu onemogočila dostop do njega. Temeljni ugovor toženke je bil, da tožnik ni imel (so)posesti stanovanja. Navajala je, da je bila z veljavno očetovo oporoko materi zagotovljeno dosmrtno, brezplačno in nemoteno bivanje v stanovanju, toženki pa lastninska pravica na spornem stanovanju ter da ga je po materini smrti kot edina posestnica upravičeno zaklenila in s tem ni posegla v posest tožnika, ker soposesti ni imel.

12Posest je dejanska oblast nad neko stvarjo (24. člen SPZ). Posestnik ima v večini primerov tudi pravico do posesti, ki največkrat izhaja iz lastninske pravice, lahko tudi iz druge stvarne ali obligacijske pravice. Tožnik se je pri uveljavljanju posestnega varstva skliceval na pridobitev (so)posesti dediča, toženka na lastninsko pravico na stanovanju, pridobljeno z dedovanjem na podlagi oporoke. Vendar sodišče daje sodno varstvo le glede na zadnje stanje (so)posesti in nastalo motenje. Pri tem se pravica do posesti in dobrovernost posestnika ne upoštevata (prvi odstavek 33. člena SPZ). Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da zatrjevana pravica do uporabe stanovanja, ki jo pritožnica opira na pridobitev lastninske pravice na podlagi oporočnega dedovanja, za odločitev v tem sporu ni pomembna. Prav tako ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče z izdano začasno odredbo in odločbo o glavni stvari anuliralo oporoko in toženki trajno odreklo pravico do (izključne) uporabe stanovanja. Kot je bilo že navedeno, je posest dejanska oblast nad stvarjo in ne pravica. Pravni red jo varuje zaradi preprečevanja samovoljnega uveljavljanja pravice. Posestno varstvo mora biti hitro, a je le začasno. Posestnikovo dejansko oblast na stvari varuje (le) tako dolgo, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, dokazano drugače. Posestno varstvo je lahko v korist tudi tistemu, ki pravice sploh nima. Ker gre le za začasno zavarovanje dotedanje uporabe (posesti) stvari, ki naj traja do rešitve spora o pravici do uporabe, izdani sklep o začasni odredbi in sklep o motenju posesti nista oviri za uveljavljanje toženkinega petitornega sodnega varstva za ugotovitev obstoja ali vznemirjenja lastninske pravice. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

13Pritrditi pa je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe prvega odstavka 33. člena SPZ glede na dejanske ugotovitve o zadnjem stanju (so) posesti tožniku neupravičeno nudilo posestno varstvo.

14Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu izhaja, da je po očetovi smrti (2021) v srednjem stanovanju kot uporabnica ostala mati pravdnih strank, ki ji je zapustnik (oče pravdnih strank) z oporoko namenil dosmrtno služnost stanovanja. Če zapustnik z oporoko nameni služnost stanovanje enemu od dedičev, na tem stanovanju ne nastane soposest dedičev in dediči ne morejo zahtevati izročitve stvari v neposredno posest le na podlagi 29. člena SPZ.⁴

15Tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo opore za zaključek, da je bil tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem soposestnik stanovanja, v katerem je kot uporabnica ostala in bivala mati pravdnih strank. Ugotovilo je, da jo je tožnik v stanovanju sicer redno obiskoval, preverjal njeno počutje, ji prinašal hrano, opravljal različna opravila, nadzoroval tudi stanje v stanovanju, ji prinesel fotelj in tabure, namestil svetilko, skrbel za kurjavo cele hiše in opravljal manjša vzdrževalna dela. Prav tako iz ugotovitev sodišča izhaja, da so bila vrata pred motilnim dejanjem ves čas odklenjena, dostopi do stanovanja so bili nemoteni, vanj so vstopali po lastni presoji. Kaj se šteje za dejansko oblast nad stvarjo, je treba določiti na podlagi splošnega prepričanja v vsakem konkretnem primeru posebej. Po stališčih sodne prakse ima neposredno dejansko oblast določenega prostora (stanovanja) tisti, ki (sam) rabi oziroma uživa stanovanje v skladu z njegovim namenom in ima od uporabe stvari (sam) določene koristi. Le takšna posest je lahko predmet posestnega varstva.⁵ Ugotovljeno obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem. Neposredne dejanske oblasti nad stanovanjem ne utemeljuje niti dejstvo, da je bilo materino stanovanje odklenjeno in prosto dostopno vsem vsakodnevnim obiskovalcem, ki so skrbeli za mamo. Ugotovitev, da bi tožnik sam rabil oziroma užival stanovanje v skladu z njegovim namenom (za stanovanjske in bivalne namene), pa v sklepu ni. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik soposestnik stanovanja, materialno pravno zmotna. Glede na ugotovljene okoliščine zadnjega posestnega stanja tožnika ni mogoče šteti za (so)posestnika stanovanja in zato do zahtevanega posestnega varstva ni upravičen.

16Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejstva o zadnjem posestnem stanju, a napačno uporabilo materialno pravo 33. člena SPZ, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi toženke v tem delu ugodilo. Izpodbijani sklep je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za prepoved bodočih motilnih dejanj zavrnilo.

17Pritožba utemeljeno graja tudi sklep o denarnem kaznovanju (točka III izreka). Obseg sodnega varstva pred motenjem posesti ureja 34. člen SPZ. V njem ni več podlage za določanje denarne kazni kot grožnje za prekršitev prepovedi sodišča glede nadaljnjega motenja posesti. Taka ureditev je bila v prejšnjem zakonu (ZTRL).⁶ Po sedanji ureditvi je določena šele kot sredstvo izvršbe v ZIZ.⁷ Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo treba tudi v tem delu pritožbi toženke ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti tudi v delu, v katerem je toženki naložena denarna kazen za primer nespoštovanja prepovedi posega v posest tožeče stranke.

O pritožbah obeh strank zoper sklep o zavarovanju (točka IV izreka)

18Pritožbi nista utemeljeni.

19Posestno varstvo, ki ga je tožnik dosegel z izdajo regulacijske začasne odredbe, ni več potrebno, ker je prepovedni tožbeni zahtevek s končno odločbo pravnomočno zavrnjen. Pritožbi obeh strank, ki se zavzemata za vsebinsko odločanje o ugovoru (tožnik) in za zavrnitev predloga za z za izdajo začasne odredbe (toženka), sta že zato neutemeljeni in ju je bilo treba zavrniti.

20V odgovor na pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče dodaja, da vsebinsko odločanje o ugovoru toženke ne bi bilo potrebno niti v primeru, če bi bilo prepovednemu zahtevku pravnomočno ugodeno. Upnik lahko predlaga in uživa začasno zavarovanje najdlje do nastopa pogojev za izvršbo. Z iztekom pogojev za izvršbo preneha tudi prej izdana začasna odredba. Pogoji za izvršbo nastopijo z vročitvijo pravnomočnega sklepa o motenju posesti. 30-dnevno podaljšanje roka veljavnosti začasne odredbe v pravdi zaradi motenja posesti, za kar se zavzema pritožnik, ni potrebno. Upnik ima v primeru ponovne kršitve zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v novem sodnem postopku že po samem zakonu: po določilu 429. člena ZPP je namreč mogoče zahtevati prisilno izterjavo sklepa o motenju posesti v enakem (30-dnevnem) roku.

21Ker je odločitev o začasnem zavarovanju pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

O stroških postopka

22Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

23V pravdi in v postopku zavarovanja je v bistvenem uspela tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in drugim odstavkom 165. člena istega zakona spremenilo izpodbijani sklep glede stroškov tako, da je tožniku naložilo v plačilo stroške tožene stranke.

24Odmerilo jih je po priglašenem stroškovniku na listovni številki 104 spisa, v skladu z veljavno OT⁸ in vrednosti točke 0,60 EUR. Toženki je za odvetniško zastopanje priznalo skupaj 1137 točk,⁹ kar po vrednosti točke 0,60 EUR v času odločanja znaša 682,20 EUR, skupaj z 22 % DDV (150 EUR) - 832 EUR, upoštevaje še priznano kilometrino v višini 6,88 EUR znašajo pravdni stroški tožene stranke na prvi stopnji 839 EUR. Tožeča stranka jih mora toženi povrniti v roku 8 dni po prejemu te odločbe, sicer bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude naprej.¹⁰

O stroških pritožbenega postopka

25Ker je tožena stranka tudi s pritožbo v bistvenem uspela, tožeča stranka pa v celoti propadla, mora tožeča stranka toženi povrniti stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odmerjeni in priznani so v okviru priglašenega stroškovnika na listovni številki 149 spisa, po veljavni OT in vrednosti točke 0,60 EUR. Znašajo 280 EUR. Nanašajo se na sestavo pritožbe (375 točk), pripadajoče materialne stroške (7,5 točke) in 22 % DDV.

26Tudi navedene stroške mora tožeča stranka plačati v postavljenem paricijskem roku, sicer bo dolgovala še zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude naprej.

27Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Po načelu potrebnosti sama trpi stroške, ki jih je imela s pripravo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999 s spremembami.
² Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, številka 87/2002 s spremembami.
³ Kar je po tožbenih trditvah vključevalo dnevne pogovore, dostavo hrane ali priboljškov, skrb za gospodinjstvo, čistočo stanovanja in za druge obveznosti, povezane z nepremičnino.
⁴ Tako komentar SPZ k 35. členu, stran 210.
⁵ VSL I Cp 3476/2013 z dne 17. 9. 2014, VSL I Cp1021/2022 z dne 13. 9. 2022.
⁶ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ številka 6/80 s spremembami.
⁷ Zakon o izvršbi in zavarovanju več se Uradni list RS, številka 51/98 s spremembami.
⁸ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, številka 2/15 s spremembami.
⁹ - Za odgovor na tožbo z dne 27. 11. 2024 - 300 točk (tarifna številka 20/1 OT);- za ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 27. 11. 2024 - 300 točk (tarifna številka 31/7 OT);- za drugo obrazloženo vlogo v postopku zavarovanja nedenarne terjatve z dne 13. 1. 2025 - 225 točk (tarifna številka 31/8 OT);- za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo v sporu zaradi motenja posesti z dne 11. 2. 2025 - 225 točk (tarifna številka 20/2 OT);- za zastopanje na narokih dne 29. 1. 2025 - 300 točk (tarifna številka 21/1 OT) in 50 točk (6. člen OT), dne 24. 3. 2025 - 150 točk (tarifna številka 21/2 OT) in 150 točk (6. člen OT);- za odsotnost iz pisarne - 160 točk (6. člen OT), to je skupaj 1860 točk;- za materialne stroške 21 točk (3. točka 11. člena OT).
¹⁰ Načelno pravno mnenje VSS z dne 13. 12., 2006 in 378. člen OZ.