429. člen ZPP

Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.

Predlog se zavrne.

Sodna praksa dopušča, da je sestavni del zahtevka v pravdah zaradi motenja posesti tudi ugotovitev motenja, če bi brez tega dela postal dajatveni zahtevek nejasen.

Predlog se zavrne.

Rok za izpolnitev obveznosti po sklepu o motenju posesti prične teči po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje stranki, kateri je naložena izpolnitev. V primerih, ko je s posebnim zakonom določen rok za vložitev predloga za izvršbo, pa stranka ta rok zamudi, je njena pravica izgubljena in je prenehala po samem zakonu. Že zamuda tega roka tako pomeni prenehanje same pravice. Upnik si napačno razlaga v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da si je s svojim aktivnim ravnanjem v izvršilni zadevi I 370/2017 zavaroval tek roka in je na ta način prišlo do pretrganja zastaranja. Pravila o zastaranju (tudi pretrganje zastaranja) se ne uporabljajo pri izključevalnih oziroma prekluzivnih rokih, pri katerih po poteku tega roka preneha sama pravica. Po določbi 366. člena OZ pa tudi ni prišlo do pretrganja zastaranja glede na to, da je bil upnikov predlog v izvršilni zadevi I 370/2017 pravnomočno zavrnjen.

Kadar tožena stranka (dolžnik) ponovno moti posest, potem ko je bilo prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno (bodisi prostovoljno bodisi v izvršilnem postopku) na način, ki se v bistvenem ne razlikuje od prejšnjega motenja, lahko predlaga upnik v roku 30 dni, najkasneje pa v roku enega leta, na podlagi istega izvršilnega naslova izdajo novega sklepa o izvršbi. To izhaja iz dela sklepa sodišča o motenju posesti, s katerim se toženi stranki prepoveduje v bodoče posegati v posest tožeče stranke s takimi ali podobnimi ravnanji. To pomeni, da tožeča stranka pred ponovnim motenjem nima možnosti izbire sodnega varstva. Ne more namreč uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, saj bi bilo ponovno razpravljanje o enakovrstnem motenju obravnavanje zadeve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in glede katere že obstaja izvršilni naslov.

Upnik ni opravil dolžne skrbnosti, ki ga posebej ob dejstvu, da gre za motenjsko pravdo zavezuje specialna določba 429. člena ZPP. Izvršilni predlog je vložil prepozno in zato izgubil pravico zahtevati prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti, to je nadomestnega dejanja v smislu 225. člena ZIZ.

Rok za vložitev predloga za izvršitev nadomestnega dejanja po sklepu o motenju posesti je materialni rok in po 429. čl. ZPP znaša 30 dni. Tek materialnih rokov se med sodnimi počitnicami ne prekinja.

30-dnevni rok za vložitev izvršilnega predloga na podlagi sklepa o motenju posesti začne teči od dneva pravnomočnosti. Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti teče od vročitve sklepa dolžnika.

1. Upnica je v obravnavani zadevi izgubila pravico zahtevati prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za tako nedenarno obveznost, ki jo lahko izpolni le dolžnik sam, kar pomeni, da gre za takoimenovano nadomestno dejanje, je jasno, da bi upnica lahko dosegla učinkovito pravno varstvo s pravočasnim uveljavljanjem svoje terjatve v izvršilnem postopku v smislu 225. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju. 2. Namen sodnih penalov je prisiliti dolžnika k izpolnitvi njegove obveznosti, njihov namen ni v tem, da bi se spremenili v odškodnino za upnika oziroma v kaznovanje dolžnika z nesorazmernim ukrepom. Vztrajanje pri izterjavi sodnih penalov ne bi služilo več namenu, zaradi katerega so ti v zakonu predpisani, temveč bi se sprevrglo za upnico v sredstvo za pridobivanje denarnih sredstev na račun dolžnika.

V primeru, da je sklep o motenju posesti, ki tožencu nalaga kakšno dejanje, vročen tožniku kasneje kot tožencu, lahko 30-dnevni rok po 429. čl. ZPP prične teči šele od dneva vročitve izvršilnega naslova tožniku, čeprav se je (toženčev) paricijski rok iztekel že pred tem.

Zahtevek na vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga.

Rok za izpolnitev obveznosti po sklepu o motenju posesti prične teči po vročitvi sklepa sodišča 2. stopnje stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Po izteku tega paricijskega roka pa začne teči 30-dnevni prekluzivni rok, v katerem lahko upnik vloži predlog za izvršbo.

Predlog za izvršbo zaradi ponovnega motenja ni utemeljen, če dolžnik ni prostovoljno izpolnil restitucijskega zahtevka oziroma ni bila vložena izvršba na izpolnitev restitucijskega zahtevka, naloženega v sklepu o motenju posesti.

Tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v 30 dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen zato da ga opravi (29. člen ZPP). To besedilo je treba razumeti tako, da to velja le za končni sklep izdan v pravdah zaradi motenja posesti, ne razteza pa se to določilo na začasno odredbo izdano v motenjskih pravdah.

Na višino sodnih penalov ne vpliva dolžnikova plačilna zmožnost.

Tožnika v reviziji zatrjujeta, da njuna vloga ni bila nepopolna, ker je bil v tožbi označeni naslov pravilen, da pa se je toženka uspešno izmikala vročanju sodnih pisanj. Prav o tej okoliščini v predlogu za obnovo postopka ponujata nove dokaze. Povzete okoliščine in razlogi, zaradi katerih je bila vložena najprej revizija, nato pa še predlog za obnovo postopka, so taki, da je bolj smotrno nadaljevati postopek s predlogom za obnovo postopka in šele nato odločiti o reviziji.

Ker revizija uveljavlja tudi okolnosti iz drugega odstavka 395. člena ZPP, predmet obnovitvenega predloga oziroma postopka pa so prav te okoliščine, ki naj bi bile pravno odločilne, to pomeni, da bo zaključek obnovitvenega postopka pomemben tudi za revizijski postopek. Odločitev o prekinitvi revizijskega postopka utemeljujejo tudi razlogi procesne ekonomije.

Toženec vidi kršitev določb pravdnega postopka v tem, da je sodišče sprejelo obračun izvedenca za opravljene delovne ure po 16 DEM za uro in ne 10 DEM za uro, kot sta se okvirno pravdni stranki dogovorili. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo svojo odločitev na določilu 2. odst. 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če namreč plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Sodišče je izhajalo iz izjav obeh pravdnih strank, naj izvedenec oceni opravljeno delo. Še posebej je smelo sodišče tako določiti ceno opravljenih delovnih ur potem, ko je toženec izrecno izjavil, da ne ugovarja več višini tožbenega zahtevka.