VSL Sodba V Cpg 108/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 559,98 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 21.852,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska:

- 11.425,03 EUR od 13. 7. 2019 dalje do plačila;

- 6.951,65 EUR od 13. 7. 2019 dalje do plačila;

- 1.158,61 EUR od 16. 8. 2019 dalje do plačila;

- 1.158,61 EUR od 15. 9. 2019 dalje do plačila;

- 1.158,61 EUR od 13. 10. 2019 dalje do plačila," (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožeča stranka nosi vse stroške tožene stranke (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Hkrati predlaga, da pritožbeno sodišče tožeči stranki prizna stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je kolektivna organizacija z dovoljenjem za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na glasbenih delih, tožena stranka pa je poslovni subjekt, ki pri opravljanju dejavnosti v svojih trgovinskih prostorih javnosti priobčuje avtorska dela, pri čemer je med strankama sporno, ali gre za dela, s katerimi kolektivno upravlja tožeča stranka. Tožena stranka namreč zatrjuje, da je predvajala dela, ki jih individualno upravlja družba A., d. o. o. Iz izpodbijane sodbe pa tudi izhaja, da sta obe stranki že nastopali v gospodarskem sporu IV Pg 1630/2019, v katerem je bila izdana sodna odločba, s katero je bilo ugotovljeno, katera avtorska dela ne spadajo v repertoar tožeče stranke in na njih nima pravice kolektivnega upravljanja (III. točka izreka). Pravkar navedeno sodno odločbo je VSL potrdilo s sodbo V Cpg 202/2023.

Presoja pritožbenih očitkov

6Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v tej zadevi izpolnjeni pogoji za izjemo od obveznega kolektivnega upravljanja iz 2. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) in graja napačno uporabo materialnega prava. Meni, da ugotovljenega načina predvajanja glasbe s strani tožene stranke ni mogoče opredeliti kot javnega predvajanja s fonogramom (28. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP). Ker 2. točka prvega odstavka 10. člena ZKUASP določa izjemo zgolj v primeru javnega predvajanja določenega neodrskega glasbenega dela z določenim fonogramom (28. člen ZASP), za kar je bilo za fonograme neodrskih glasbenih del iz Priloge 1 s sodno odločbo IV Pg 1630/2019 v zvezi z VSL sodbo V Cpg 202/2023 že pravnomočno ugotovljeno, da jih tožeča stranka ne upravlja kolektivno, je za presojo aktivne legitimacije tožeče stranke ključno, ali je način predvajanja del s strani tožene stranke, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče opredeliti kot javno predvajanje določenega neodrskega glasbenega dela z določenim fonogramom.

728. člen ZASP določa, da je pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela, ki so posnete na fonograme ali videograme, priobčijo javnosti. Iz navedene določbe ne izhaja, da ne bi bila uporabljiva za ta primer, četudi družba A., d. o. o. preko svoje platforme pretočno predvaja glasbo ("live stream") in torej tožena stranka nima nadzora nad izbiro skladb. Iz nje namreč ni razvidno, da bi se nanašala zgolj na primere, ko je primerek fonograma prenesen in ima uporabnik nad njim posest in nadzor, na podlagi česar se lahko poljubno odloča, katerega izmed fonogramov bo v točno določenem trenutku javno priobčil (ko ima uporabnik torej aktivno vlogo pri izbiri). Tožeča stranka v pritožbenem utemeljevanju, da gre za sprejeto pravno stališče, da takšen način predvajanja ne pomeni javnega predvajanja s fonogramom iz 28. člena ZASP, niti ni podala kakršnih koli virov, iz katerih bi to stališče izhajalo.

8Nadalje iz 28. člena ZASP tudi ne izhaja, da se nanaša zgolj na situacije, ko nekdo fizično ali preko naprave predvaja glasbo v javnem prostoru (npr. iz CD-ja, USB-ja ali drugega nosilca), ne pa preko kabla, žice, in da torej pretočnega predvajanja glasbe (glede na okoliščine tega primera) ne bi bilo mogoče subsumirati pod prej navedeno določbo. Javno predvajanje je namreč mogoče opredeliti kot netelesno reprodukcijo, ki je zaznavna za uho in oko, dejanje javne priobčitve pa je namerno dejanje.¹ Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da ima dostop do platforme A., d. o. o. za pretočno predvajanje vsak subjekt, ki sklene pogodbo z družbo A., d. o. o.; tak subjekt pa lahko v svojih poslovalnicah tekoče in simultano predvaja glasbo, ki se predvaja na platformi. Iz dejanske ugotovitve, da družba A., d. o. o. uporabnikom zagotavlja zgolj dostop do platforme, izhaja, da je končna odločitev glede predvajanja fonogramov na samem uporabniku. Nadalje iz izpodbijane sodbe še izhaja, da glasba družbe A., d. o. o. ni glasba, ki bi dosegala znatne prodajne rezultate, niti se ne predvaja v radijskih programih, saj gre za glasbo, ki je primerna za predvajanje v prostorih, kjer glasba nima prvotnega pomena. Sama platforma za pretočno predvajanje tako družbi A., d. o. o. zgolj omogoča, da uporabnikom (pogodbenim strankam) priskrbi glasbo, ki jo ima javnost možnost slišati šele s prihodom v poslovne prostore teh uporabnikov. Takšno omogočanje dostopa pa je primerljivo s položajem, ko bi družba A., d. o. o. svojim uporabnikom pošiljala CD-je ali USB ključke. Namen takšne platforme torej ni v javni priobčitvi del uporabnikom, temveč pomeni tehnično rešitev. Sama platforma pa je namenjena ozkemu krogu - uporabnikom, ki z družbo A., d. o. o. sklenejo ustrezno pogodbo, z namenom uporabe v prostorih, kjer glasba nima prvotnega pomena, uporabnik pa nima individualne kontrole nad tem, kdaj bo do posameznega dela dostopal. Platforme tako ni mogoče opredeliti kot dajanja del na voljo javnosti iz 32.a člena ZASP. Javnost ima možnost slišati glasbo v poslovnih prostorih uporabnikov, ki imajo z družbo A., d. o. o. sklenjeno ustrezno pogodbo in se fonograme odločijo predvajati.

9Prav tako je napačna tudi primerjava opisane platforme s predvajanjem glasbe v radijskem programu in pravna opredelitev tega. Četudi storitev platforme A., d. o. o. po načinu predvajanja glasbe s strani uporabnika na videz deluje podobno kot radio, javnega priobčevanja s strani tožene stranke ni mogoče opredeliti kot sekundarnega radiodifuznega oddajanja (pravica do takšnega oddajanja je urejena v 32. členu ZASP). Za to kvalifikacijo je namreč bistveno, da gre za javno priobčitev radiodifuzno oddajanega dela (torej dela, ki je bilo že priobčeno javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično ali po žici),² iz predhodne obrazložitve pa že izhaja, da družba A., d. o. o. ne predvaja glasbe na radijskih postajah in torej svojih del radiodifuzno ne oddaja, namen spletne platforme pa je tudi v zagotovitvi tehnične rešitve in ne v javni priobčitvi del, zato je sklicevanje na 30. člen ZASP neutemeljeno. Drugačna pravna opredelitev v primeru predvajanja radia v lokalu ali trgovini tako ni vezana zgolj na podobnost načina predvajanja s strani končnega uporabnika.

10Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 26. člen ZASP, ki ureja pravico do javnega izvajanja. Kot namreč izhaja iz opisanega načina javnega priobčevanja, tožena stranka del ne priobčuje javnosti z živo izvedbo. Uporabljiv ni niti nadaljnji 27. člen ZASP (pravica javnega prenašanja), saj se ta nanaša na prenos (žive) izvedbe del.

11Glede na vse navedeno se izmed vseh izrecno urejenih oblik zadevna po črki in smislu zakona (tj. ZKUASP v zvezi z ZASP) najbolje prilega javnemu predvajanju s fonogrami (28. člen ZASP). Pri tem je glede dopustitve izjeme iz drugega odstavka 10. člena ZKUASP treba tudi upoštevati, da je obvezno kolektivno upravljanje izjema, ki jo morajo upravičiti tehtni razlogi (npr. praktična nemožnost neposrednega dogovarjanja med avtorji in uporabniki del v razmerah njihovega množičnega ustvarjanja in nepreglednega uporabljanja).³ Takšnih razlogov pa kljub podobnosti platforme A., d. o. o. nekaterim drugim platformam za predvajanje glasbe (npr. Spotify) oz. radijskim programom, ki so spletno dostopni, ni. Družba A., d. o. o. je namreč imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih delih in ima nad posnetki tudi popoln nadzor.

12Z doslej podanimi razlogi je pojasnjeno tudi, zakaj je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je javno predvajanje avtorskega glasbenega dela s fonograma (28. člen ZASP) ožji pojem, ki ne zajema pretočnega predvajanja. Iz sklicevanja tožeče stranke na Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi in sodno prakso sodišča EU prav tako ne izhaja konkretna obrazložitev, zakaj se prej pojasnjenemu načinu pretočnega predvajanja ne bi prilegal 28. člen ZASP. Zgolj iz pritožbenega zatrjevanja, da je sodna praksa sodišča EU poudarila, da se pri digitalni distribuciji večinoma uporablja širša pravica, ni mogoče zaključiti, da bi bila v konkretnem primeru pravna opredelitev napačna. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz 23. točke uvodne izjave prej navedene direktive zgolj izhaja, da je treba priobčitev javnosti razumeti široko, iz 18. točke uvodne izjave pa, da ne vpliva na ureditev držav članic v zvezi z upravljanjem pravic, iz česar tako ni razvidno, da bi bila subsumpcija pod 28. člen ZASP v tem primeru zaradi direktive in sodne prakse EU neustrezna.

13Prav tako iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v svojih poslovalnicah predvajala glasbo prek računalnika. Ker računalnik omogoča predvajanje fonogramov (tožena stranka bi prek računalnika lahko predvajala glasbo tudi iz CD-ja oziroma iz USB-ja), je napačno pritožbeno navajanje, da tožena stranka ne razpolaga s predvajalniki fonogramov.

14Neutemeljena je tudi pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, da je družba A., d. o. o. imetnica vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic, ki jih potrebuje za javno predvajanje in upravljanje s pravico javnega predvajanja. Vprašanje imetništva družbe A., d. o. o. na vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravicah v tem postopku je predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari. Iz III. točke izreka pravnomočne sodne odločbe IV Pg 1630/2019 izhaja, da tožeča stranka nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi z javnim predvajanjem s fonogrami neodrskih glasbenih del, naštetih v Prilogi 1, ki je priloga prej navedene sodne odločbe, na katerih ima družba A., d. o. o. vse avtorske in sorodne pravice in je o tem obvestila toženo stranko. S tem je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so bile na družbo A., d. o. o. prenesene vse avtorske in sorodne pravice iz seznama na omenjeni Prilogi 1, iz katere izhaja natančen katalog del, na katerih ima družba A., d. o. o. vse avtorske in sorodne pravice. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, takšna odločitev zavezuje obe stranki in sodišče. Na takšno sodno odločbo, s katero je bilo o predhodnem vprašanju - imetništvu pravic družbe A., d. o. o. na avtorskih in sorodnih pravicah že odločeno kot o glavnem vprašanju, je sodišče vezano, takšna vezanost pa izhaja iz 13. člena ZPP.⁴ Ta odločitev tako ne pomeni zgolj sodne prakse, od katere bi sodišče z utemeljenimi razlogi lahko odstopilo. Ker iz pritožbenih navedb tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, da se ne nanašajo na dela iz Priloge 1 oziroma na dela, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, njenim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ni predložila ustreznih pogodb in da zgolj s predloženimi izjavami avtorjev ni dokazala prenosa pravic s strani avtorjev na družbo A., d. o. o., saj bi morala biti izjava podprta z ustrezno pisno pogodbo. Pri tem pa dodaja, da lahko glede na neobstoj dokaznih pravil ustrezen dokaz o prenosu vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic predstavljajo tudi zgolj izjave avtorjev, ki niso hkrati dokazno podprte s pisnimi pogodbami. Tožeča stranka prav tako ne ponudi konkretnih razlogov za pritožbeno navajanje, da izjava avtorja, da sme A., d. o. o. "prosto razpolagati", pomeni, da gre za omejeno pravico do uporabe in ne prenos avtorske pravice.

15Tudi pritožbeni očitki, da tožena stranka ni zatrjevala, katera neodrska glasbena dela je priobčevala javnosti, niso utemeljeni. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč večkrat (tako v odgovoru na dopolnitev tožbe kot tudi v svojih pripravljalnih vlogah) navedla, da v svojih poslovalnicah predvaja izključno Dela - glasbo družbe A., d. o. o., ki so razvidna iz predloženega seznama (B2). Iz takšnih navedb jasno izhaja, da se nanašajo tudi na iztoževano obdobje, iz njih pa je mogoče ugotoviti tudi, katera dela je javno priobčevala. Takšno sklicevanje na seznam iz priloge kot del trditvene podlage je dopustno, saj bi bilo njegovo povzemanje v vlogo neracionalno zaradi obsežnosti seznama. Predhodno povzete navedbe tožene stranke glede na okoliščine primera zadostujejo za presojo utemeljenosti zahtevka, zato podrobnejša navedba del (npr. katero glasbeno delo je bilo predvajano v točno določenem trenutku iztoževanega obdobja) ni bila potrebna. Ključno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevka je namreč, ali je tožena stranka predvajala kakršno koli delo, ki ga varuje tožeča stranka - navedeno pa je možno ugotoviti na različne načine in ne zgolj z ugotovitvijo prav vseh glasbenih del, ki jih je tožena stranka v točno določenem trenutku iztoževanega obdobja dejansko javno priobčila, in zgolj zato, ker tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, odločitev ni nepopolna in na abstraktni ravni. Z navedenim vprašanjem pa se je sodišče prve stopnje tudi podrobno ukvarjalo v poglavju Ali so predvajanja tožene stranke vsebovala tudi glasbo iz repertoarja izpodbijane sodbe. Tako ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče ni ugotavljalo, kaj je tožena stranka javno priobčevala.

16Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim očitkom o kršitvi pravil o (trditvenem) in dokaznem bremenu. Na tožeči stranki je bilo namreč v izhodišču trditveno in dokazno breme, da tožena stranka javno priobčuje avtorska dela, s katerimi kolektivno upravlja tožeča stranka, na toženi stranki pa, da obstoji izjema od obveznega kolektivnega upravljanja oziroma da javno priobčuje dela, ki jih tožeča stranka kolektivno ne upravlja. Zgolj zato, ker je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da je javno priobčevala avtorska dela, s katerimi tožeča stranka ne upravlja kolektivno, tožeča stranka ni bila v celoti razbremenjena njenega trditvenega in dokaznega bremena. Prav tako trditveno in dokazno breme v razvoju pravde pogosto prehaja z ene stranke na drugo v odvisnosti od rezultatov dokazovanja ter dinamike zatrjevanja in oporekanja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo dokazno breme glede izjeme od kolektivnega upravljanja. Sodišče prve stopnje je namreč v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je bilo breme za trditve, da tožena stranka v svojih trgovinah predvaja glasbo iz repertoarja tožeče stranke, na tožeči stranki, v nadaljevanju pa je tudi pojasnilo, zakaj to začetno procesno breme tožeče stranke ni postavilo v položaj, ko bi ji bilo dokazovanje popolnoma onemogočeno ali oteženo ali bi bilo neuravnovešno z dokaznim bremenom in možnostmi nasprotne stranke.

17Sodišče prve stopnje je pri presoji o tem, katera dela je javno priobčevala tožena stranka, ugotovilo, da ima slednja sistemsko računalniško omejen dostop do spletnih strani, preko katerih bi lahko predvajala glasbo izven repertoarja A., d. o. o. ter da ni imela aparatov, s katerimi bi bilo možno vsaj občasno predvajati glasbo iz repertoarja tožeče stranke. Nadalje iz 33. in 34. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka predložila tudi seznam predvajanih skladb (za dan 15. 11. 2018 in 11. 12. 2018) in natančneje navedla skladbe, ki so bile predvajane v času terenske kontrole. Čeprav je ta seznam enostranska listina, ki jo je pripravila tožena stranka, je sodišče logično pojasnilo, zakaj mu je sledilo in zakaj ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je tožena stranka predvajala dela iz njenega repertoarja. Pri tem se je oprlo tako na preostale ugotovljene (in predhodno navedene) dejanske okoliščine, kot tudi podrobno pojasnilo, zakaj je sledilo toženi stranki in njenim ugovorom glede napačnosti (neverodostojnosti) rezultatov aplikacije B., s pomočjo katere so kontrolorji tožeče stranke prepoznali, da tožena stranka priobčuje varovana dela iz repertoarja tožeče stranke. Sodišče tako ni zgolj nekritično sledilo toženi stranki, iz obrazložitve pa je tudi mogoče razbrati, zakaj je kljub ugovoru tožeče stranke glede seznama predvajanih del tožene stranke, ugotovilo, da so bila predvajanja prav ta dela iz seznama. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Čeprav je sodišče prve stopnje dejansko primerjalo (poslušalo) zgolj eno skladbo, pa mu glede na celovito presojo trditev in dokazov ter logično izpeljane zaključke glede točnosti (zanesljivosti in verodostojnosti) rezultatov aplikacije B. in preostale dejanske ugotovitve ni mogoče očitati pristranskosti. Prav tako tožeča stranka ne more izpodbiti zaključkov glede neverodostojnosti rezultatov prepoznave glasbe prek aplikacije B. zgolj z zatrjevanjem, da je aplikacija vse skladbe natančno identificirala.

18Nadaljnja pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza tožeče stranke, poimenovanem analiza oz. poročilo testiranja z dne 17. 9. 2024, je neutemeljena. Sodišče se je do njega v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo in ga ocenilo kot nepomembnega (...tega ne more ovreči dejstvo, da je aplikacija bolj zanesljiva pri prepoznavanju skladb iz svoje baze). Temu se pritožbeno sodišče pridružuje, saj iz prej navedenega poročila zgolj izhaja, da je družba C., d. o. o. nekatere skladbe, ki so jih terenski zastopniki tožeče stranke prek aplikacije B. identificirali kot skladbe, ki jih varuje tožeča stranka, predvajala, aplikacija B. pa jih je pravilno zaznala. Pravilna prepoznava teh skladb pa ne pomeni, da skladbe, ki niso v bazi B., ne bi mogle biti napačno prepoznane in torej da je prav vsak rezultat prepoznave pravilen.

19Upoštevajoč, da so bile na družbo A., d. o. o. prenesene vse avtorske in sorodne pravice na delih iz Priloge 1 in glede na nesporno dejstvo, da je tožena stranka predvajala glasbo v svojih poslovalnicah, je fonograme javno priobčevala. Iz predhodne obrazložitve izhaja, da je tožena stranka predvajala dela zgolj s strežnika družbe A., d. o. o., kjer ni bilo mogoče predvajanje glasbe izven repertoarja družbe A., d. o. o. Glede na takšno ugotovljeno stanje pa v tem postopku ni bila nujna predložitev fonogramov, temveč je za odločanje o utemeljenosti zahtevka zadostoval zgolj predložen seznam skladb.

20Brezpredmeten je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka za predvajanje glasbe poskrbela tako, da je sklenila pogodbo z družbo A., d. o. o., kar pa ne drži, saj je tožeča stranka temu ugovarjala. Morebitna neureditev pravnega razmerja z družbo A., d. o. o. je ob ugotovljenem dejanskem stanju - ko je bila podana izjema od obveznega kolektivnega upravljanja, tožena stranka pa je predvajala zgolj glasbena dela, na katerih je družba A., d. o. o. imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic, nepomembna. Uporaba pravic brez ustrezne ureditve pravnega razmerja oziroma plačila bi sicer pomenila kršitev pravic, vendar ne teh, s katerimi upravlja in jih varuje tožeča stranka, temveč pravic, s katerimi individualno upravlja družba A., d. o. o., ki bi bila tako aktivno legitimirana sprožiti spor. Pogoj imetništva vseh materialnih avtorskih in sorodnih pravic za izjemo iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZASP se namreč nanaša na družbo A., d. o. o. in njeno pravico do individualnega upravljanja.

21Tožeča stranka ne more uspeti niti z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da družba A., d. o. o. izvaja naloge kolektivnega upravljanja, ne pa individualnega upravljanja. A., d. o. o. ne upravlja s pravicami avtorjev zgolj kot pooblaščenka, temveč je glede na predhodno obrazložitev njihova imetnica. Kot taka torej ne opravlja dejavnosti kolektivnih organizacij (primerjaj 4. člen ZKUASP) oziroma ni neodvisni subjekt upravljanja (5. člen ZKUASP). Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da ima družba A., d. o. o. vse potrebne avtorske pravice in z njimi individualno upravlja ter da je podana izjema od obveznega kolektivnega upravljanja, iz česar je razvidno tudi, zakaj prej navedene navedbe tožeče stranke niso utemeljene (gre namreč za medsebojno izključujoče se položaje).

22Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje tako ni napačno ugotovilo dejanskega stanja in ni zmotno uporabilo materialnega prava. Prav tako niso podane niti uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,⁵ tožeči stranki pa tudi ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje kršitve 60. člena Ustave RS. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

23Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo je bil potreben (155. člen ZPP), zato je toženi stranki zanj pritožbeno sodišče priznalo stroške za njegovo sestavo, za pavšal za materialne stroške in za DDV ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, in sicer v skupnem znesku 559,98 EUR. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki ji jih je pritožbeno sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

¹ Prim. E. Drobež: Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, GV, Ljubljana 2017, str. 150-151.
² Prvi odstavek 30. člena ZASP.
³ Prim. VSL sodba V Cpg 202/2023 z dne 19. 12. 2023.
⁴ V. Rijavec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150 člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana, 2005, str. 132.
⁵ Iz pritožbe niti niso razvidni konkretni pritožbeni očitki o protispisnosti.