10. člen ZASP

Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na odločbo VS RS III Ips 3/2012) pravilno pojasnilo, da s predelavo nastane novo, samostojno avtorsko delo (prvi odstavek 7. člena ZASP), ki je nedeljiva celota. Na njem predelovalec uživa iste izključne pravice kot avtor prvotnega dela. To velja tako za osebnostna upravičenja avtorja (moralne avtorske pravice) kakor tudi za pravice nadaljnjega izkoriščanja predelanega avtorskega dela (morebitnega prenosa v uporabo). Vendar je predelovalec pri slednjem vedno vezan na obseg privolitve originalnega avtorja; kajti z izkoriščanjem novega dela (predelave) se sočasno uporablja tudi originalno delo. Iz navedenega sledi, da sme avtor predelave pravice na predelavi prenašati samo skupaj z avtorjem prvotnega dela.

Članki, na katere se nanaša toženkina obveznost plačila honorarja, dosegajo stopnjo individualnosti, ki se zahteva za avtorsko delo. V člankih je predstavljeno tožničino znanje, pogledi in stališča o temah, ki so bile predmet obravnavanja, tožnica je v njih podala možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša in si je pri razlagi posamezne vsebine izmislila konkretne vsebinske in številčne primere, jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili in jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način ter so bistveno presegali zgolj informativno raven. Odločilno je, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo, toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar. Civilna kazen izreče za primer kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo. Obveznost plačila davka na dohodek je tožničina. Toženkina dolžnost, da odvede akontacijo dohodnine, navedenega ne spreminja.

Nasprotni udeleženec ni podal (dovolj) konkretnih trditev o obstoju konkretne subjektivne in objektivne nevarnosti iz 2. odstavka 512. člena ZGD-1. Zgolj trditve, da se predlagatelj ukvarja s konkurenčno dejavnostjo ter da je upad prodaje občutno čutiti, ne zadostujejo. Nasprotni udeleženec ni konkretno pojasnil, v čem je konkretna občutljivost zahtevane informacije in kakšna je stopnja povezanosti med družbo, na katero je naslovljena informacijska zahteva in konkurenčno družbo, niti ni (dovolj konkretno) pojasnil, v čem bi prišlo do občutne prizadetosti kakšnega interesa družbe, kot na primer ali je, oziroma bo prišlo do prekinitve pogajanj s potencialnim pogodbenim partnerjem ali do izgube že obstoječih partnerjev.

Kot založnik časopisa bi tožeča stranka morala dokazati prenos materialne avtorske pravice po pogodbi o avtorskem delu, sklenjeni z novinarji, ki pri njej niso bili v rednem delovnem razmerju. Pravice, ki jih ZASP priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice, v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni s tem zakonom drugače določeno.

V vsakem posamičnem primeru je treba natančno ugotavljati, v kakšnem obsegu oziroma kateri element avtorske pravice je zavarovan, kajti v primeru, če gre za avtorsko pravico, ki je bila v določenem elementu pravno veljavno prenesena na tretjo osebo, potem se taka informacija lahko posreduje ne samo na vpogled, ampak je možno tudi fotokopiranje oziroma reprodukcija tega dela v drugi obliki.

Ker je avtor tisti, ki je delo ustvaril, za dokazovanje avtorstva dokaz z njegovim zaslišanjem ni neprimeren, nasprotno. Prav avtor je tisti, ki lahko najbolj verodostojno opiše postopek in okoliščine, v katerih je delo ustvaril.

Trditve, da je tožena stranka s tožečo sklenila sporno pogodbo samo zato, ker je bil odgovorni projektant sedaj pokojni u.d.i.a. M. K., in da je zaradi smrti tega arhitekta naknadno odpadla podlaga sporne pogodbe, pritožbeno sodišče razume kot opozorilo, da je treba sporno pogodbo presojati kot pogodbo, ki je nastala glede na osebne lastnosti in sposobnosti prevzemnika posla.

Ugovor naročnika, da je arhitekt naredil idejno rešitev v nasprotju z dogovorom in izdelal nekaj drugega, ni ugovor stvarne napake, marveč ugovor neizpolnitve.

O vprašanju avtorstva avtorskega dela ni mogoče odločati po predpisih, ki so prenehali veljati še preden je bilo avtorsko delo sploh ustvarjeno in ko je sploh moglo biti deležno pravne zaščite. V vprašanje (so)avtorstva je treba presojati z vrednotenjem prispevka fizičnih oseb k nastanku avtorskega dela glede na njegove predpostavke, med katere pa ne spadajo nebistveni znaki avtorskega dela.