28. člen ZASP

Glede dopustitve izjeme iz drugega odstavka 10. člena ZKUASP je treba upoštevati, da je obvezno kolektivno upravljanje izjema, ki jo morajo upravičiti tehtni razlogi. Takšnih razlogov v konkretnem primeru ni. Družba A. je namreč imetnica vseh avtorskih in sorodnih pravic na glasbenih delih in ima nad posnetki tudi popoln nadzor.

Tožena kolektivna organizacija nima pravice obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic v zvezi s prvotožničinim javnim predvajanjem glasbe s fonogrami, naštetimi v Prilogi 1, na katerih ima druga tožnica vse avtorske in sorodne pravice za ta način uporabe.

Pravno podlago, na katero se je tožnik podrejeno skliceval, in sicer na odločbo Sveta za avtorsko pravo št. 31229-10/2018, potrjeno s strani Vrhovnega sodišča z odločbo št. U 3/2008 z dne 13. 1. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker toženka ni članica reprezentativnega združenja (Obrtno podjetniške zbornice), na katero se prej navedena odločba Sveta za avtorsko pravo nanaša. Toženka, ki je glasbena dela uporabljala brez pravne podlage je v zamudo s plačilom nadomestila prišla šele s prejemom sklepa o izvršbi, zato je na podlagi 193., 299. in 378. člena OZ od tedaj dolžna plačati zakonske zamudne obresti od avtorskega nadomestila.

Prisilna narava tarifnega dela Pravilnika 1998, ki ne obsega njegovega 11. člena, izključuje možnost enostranskih sprememb, tudi tistih, katerih namen bi bila revalorizacija tarifnih postavk iz tarife Pravilnika 1998 v okviru indeksa rasti cen na drobno zaradi ohranjanja njihove vrednosti. To bi kolektivna organizacija lahko dosegla le v dogovoru z združenjem uporabnikov ali tako, da bi z več uporabniki vzpostavila celosten sistem plačevanja nadomestil, ki bi v praksi nadomestil „starejšo“ enostransko postavljeno tarifo.

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Sodišče prve stopnje je štelo, da je pravni temelj za zahtevek v neopravičeni obogatitvi (prvi odstavek 190. člena OZ). Od prisojenega zneska - škode, ki ji je nastala v obsegu razlike v premoženju, do katere je prišlo zaradi neupravičene obogatitve tožene stranke, tožeči stranki ne bo potrebno plačati DDV (prvi odstavek 3. člena ZDDV-1).Tudi, če bi šteli, da je zahtevek civilne deliktne narave in je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti škodo (132. člen OZ), ki ji je nastala, ker tožena stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, tožeči stranki od odškodnine ne bi bilo treba plačati DDV. Tudi odškodnina za civilni delikt namreč ni nadomestilo za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1. Poleg tega ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del. Ta pa ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, d

Smisel dokaznega postopka je v ugotavljanju za odločbo pomembnih dejstev, ki so jih stranke zatrjevale in so sporna. Ker je odločanje sodišča o tem, kateri dokazi bodo v postopku izvedeni, omejeno s pravočasnimi dejanskimi navedbami strank, in je sodišče pravno relevantna dejstva v zatrjevanjem okviru zanesljivo ugotovilo na podlagi drugih v postopku izvedenih dokazov, je vsakršno kasnejše zatrjevanje, o čem vse bi A.D., če bi ga sodišče zaslišalo kot pričo, lahko izpovedal in kakšen vpliv bi to imelo na postopek, nedopustno širjenje dejanske podlage spora. Upravičeni imetnik (materialna avtorska) pravica lahko od okoriščenega zahteva, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ta v skladu z v sodni praksi že oblikovanim stališčem znaša toliko, kolikor bi znašal avtorski honorar, ki bi ga toženka v tem obdobju morala plačati po tarifi veljavnega pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del.

Po tarifni št. III-A Tarife za javno priobčitev glasbenih del lahko tožeča stranka zahteva plačilo od gostinskih obratov z mehanično glasbo tako, če se ta predvaja iz glasbenega stolpa, kot tudi, če se predvaja preko radijskega ali televizijskega sprejemnika. Ker je tožeča stranka v postopku pravočasno zatrjevala, da je v lokalu tudi televizijski sprejemnik in za to predložila ustrezne dokaze, bi moralo sodišče tudi ob ugotovitvi, da v lokalu ni glasbenega stolpa, tožbenemu zahtevku delno ugoditi.