UPRS Sodba in sklep I U 4/2022-13

I. Predlog za združitev te zadeve z zadevama naslovnega sodišča I U 1550/2021 in I U 1816/2021 v skupno obravnavo se zavrne.

II. Tožbi se ugodi, odločba Kmetijske inšpekcije Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, območne enote Ljubljana, izpostave Kočevje št. 0611-2500/2021-7 z dne 13. 10. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Izpodbijana odločba

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožniku, da mora zaradi rabe kmetijskih zemljišč za namen kmetijske proizvodnje vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na način, da z južnega dela nepremičnine s parc. št. 1034, k. o. ..., odstrani nasutje peska, ki predstavlja peščeno cesto v dolžini 26 metrov in širini 4 metre, merjeno planimetrično, površino, s katere se odstrani pesek, nasuti s plastjo rodovitne zemlje v količini, ki je potrebna, da se z zemljo nasuta površina sklada s potekom reliefa na vzhodnem in zahodnem robu ceste in obravnavano kmetijsko zemljišče v celoti uporabljati zgolj v kmetijske namene. Tožniku je naložila, da te pogoje izpolni do 15. 6. 2022, ter odločila, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je kmetijski inšpektor (v nadaljevanju tudi samo inšpektor) dne 16. 9. 2021 opravil poizvedbo o zemljišču parc. št. 1034, k. o. ..., in ugotovil, da je lastnik te parcele tožnik ter da se 91% parcele nahaja na območju K2 (podatek je bil pridobljen iz aplikacije Prostorski informacijski načrt občin (PISO) za Občino Ribnica). Na podlagi pridobljene lokacijske informacije je inšpektor ugotovil, da gradnja cest na območju K2 (druga kmetijska zemljišča) ni dopustna. Na tem območju je glede na Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica (Uradni list Republike Slovenije, št. 85/12 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Odlok) dovoljena zgolj rekonstrukcija lokalnih cest, javnih poti, nekategoriziranih cest in gozdnih cest ali pa gradnja dovozov do obstoječih legalno zgrajenih objektov kot hišni priključek. Inšpektor je ugotovil, da v primeru tožnikovega zemljišča ne gre za nobeno od teh izjem, kar pomeni, da je narejena cesta neskladna z Odlokom in 4. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Istega dne je inšpektor opravil inšpekcijski pregled na tožnikovem zemljišču in ugotovil, da je na južnem delu zemljišča v smeri sever-jug potekala z gramozom utrjena cesta širine cca. 4 m, ki se je s severa nadaljevala z zemljišča s parc. št. 2361/3 iste k.o. Na zahodnem robu ceste je bila narejena brežina, na vzhodnem robu je bil izkopni material nasut in utrjen, na zahodnem robu ceste pa je bil narejen tudi odtočni jašek za odvajanje vode iz gozda po cevi pod cesto za travniško površino pod njo.

3Tožnik je po seznanitvi s temi ugotovitvami inšpektorju predložil pisno izjavo, v kateri je navedel, da ga je sosed A. A. prosil, da pristopi h gradnji nove poti, da bi se razbremenila obstoječa pot, ki poteka preko A. A. dvorišča ter da je bila B. B. izdana lokacijska informacija za gradnjo enostavnega objekta, t.j. grajene poljske poti. Pri takšnem posegu se s pomočjo gradbenih del vgrajuje gradbeni material za nasipe, jaške ipd. Občina Ribnica jih je zavedla, ker jim je izdala lokacijsko informacijo, po kateri je bila gradnja poljske poti dovoljena, vendar pa je ta informacija temeljila na stari Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, po kateri je grajena poljska pot sodila med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte. Nova uredba ne pozna grajene poljske poti. Idejno zasnovo za cesto je izdelal C. C., s.p., pridobili so tudi soglasje za cestni priključek, izvajalcu pa so na podlagi tega naročili, da zgradi sporno cesto. Pot so zgradili, da bi omogočili kmetijsko rabo zemljišč, kjer je prej potekala pot in sicer po njegovi njivi, na kateri zaradi tega niso mogli saditi krompirja. Tožnik je bil tudi sam investitor ceste, ki pa nastala na A. A. pobudo. Z A. A. je bil dogovorjen za menjavo zemljišča, do česar pa na koncu ni prišlo.

4Kmetijski inšpektor je v zvezi s temi navedbami ponovil svoje ugotovitve v zvezi s kršitvami 4. člena ZKZ in Odloka ter pojasnil, da bi bilo treba tudi v primeru, če bi Odlok dovoljeval gradnjo cest, za tak poseg pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije, pri čemer so v ZKZ kot zahtevne agromelioracije v smislu gradnje dostopa do kmetijskih zemljišč opredeljene samo poljske poti. Poljska pot je drug izraz za kolovoz, torej ozko, neutrjeno pot s kolesnicama, med katerima raste trava, in ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč. ZKZ v prvem odstavku 78. člena določa, da so agromelioracije ukrepi, ki izboljšujejo fizikalne, kemijske in biološke lastnosti tal ter izboljšujejo dostop na kmetijsko zemljišče. Delijo se na zahtevne, med katerimi je tudi ureditev novih poljskih poti, in nezahtevne. Da se z ureditvijo novih poljskih poti zadosti tudi drugim želenim lastnostim tal, t.j. izboljšavi oz. ohranitvi fizikalnih in bioloških lastnosti tal, je tako potreben čim manjši poseg v tla, da ta ostanejo rodovitna, primerna za rast rastlin, ter da niso zbita. Z omenjenim posegom pa je bilo v zemljišče grobo poseženo, kmetijsko zemljišče je na mestu zgrajene ceste reliefno preoblikovano, zbito, degradirano, preprečena je rast rastlin, kmetijsko zemljišče se ne uporablja v skladu z njegovim namenom. V zvezi s tožnikovo izjavo je inšpektor pojasnil, da je glede vprašanja, ali se (grajena) poljska pot šteje med zahtevne ali nezahtevne objekte, treba upoštevati odlok posamezne občine, kaj na posameznem zemljišču dovoljuje, glede česar je inšpektor ugotovitve že podal. Bistveno je, da je cesta zgrajena na novo na kmetijskem zemljišču brez za to zahtevanih dovoljenj.

5Na podlagi teh ugotovitev je inšpektor ugotovil kršitev prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 7. člena ZKZ ter v skladu s 107. členom ZKZ ter 32. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) odredil ukrepe, navedene v izreku izpodbijane odločbe.

Drugostopenjska odločba

6Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, drugostopenjski organ tožene stranke pa je pritožbo zavrnil. Tožnik je v pritožbi navedel, da je med lastniki zemljišč na obrobju D. prihajalo do večletnih sporov glede uporabe starega dostopa do kmetijskih površin, ki je potekal po zemljiškoknjižno neurejeni poti preko dvorišča A. A. po parc. št. 1042/1, k. o. ..., ter vzdolž parcele št. 1011., k.o. ..., v lasti B. B. Že v nedavni komasaciji je bila predvidena ureditev nove poti po trasi sedanje. Ta opcija je najboljša predvsem ob upoštevanju napredka tehnike, saj se je stara pot uporabljala z vozovi in konji. Poleg tega je bilo s staro potjo prizadetih neprimerno več zemljišč, primernih za pridelavo. Zaradi tega so se A. A., D. D., B. B., E. E. in tožnik dogovorili za izgradnjo nove dostopne poti do kmetijskih zemljišč. A. A. je bil pobudnik izgradnje, B. B. in tožnik pa sta sodelovala kot soinvestitorja. Odločili so se zgraditi poljsko pot. B. B. je zaprosil za lokacijsko informacijo, naročil idejno zasnovo in pridobil soglasje za priključek poti na občinsko cesto. Inšpektor je dejansko stanje narobe povzel, sporna cesta je poljska pot in ne cesta. Pri predmetnem posegu gre za poseg na precej strmem terenu, zato poti ni mogoče izvesti brez preoblikovanja terena. Poljska pot ni nujno neutrjena, danes se poljske poti uporabljajo za kmetijsko mehanizacijo, ki po teži in dimenzijah močno presega vozove, ki so jih včasih vlekli konji. Teža mehanizacije že sama po sebi prepreči, da bi na njeni poti kaj rastlo, tla so na poti, po kateri vozi traktor, zbita in drugega od večtonskega stroja tudi ni mogoče pričakovati. Da bi preprečili pogrezanje in zdrse poti po strmem terenu, je nujno vsaj delno utrditi pot, na strmem terenu pa tudi urediti odvodnjavanje. Vse to je namenjeno prav varstvu kmetijskih zemljišč, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do premikanja poti in uničevanja dodatnih zemljišč ter odnašanja materiala na kmetijska zemljišča. Inšpektorjeva definicija poljske poti je povsem arbitrarna, brez podlage v kakršnemkoli predpisu in zastarela. Ugotovitve inšpektorja glede skladnosti poti s predpisi o gradnji objektov so napačne in za ta postopek nepomembne. Iz lokacijske informacije izhaja, da so na kmetijskih zemljiščih dopustni vsi gradbeno-inženirski objekti, razen izrecno naštetih, pod točko 1 pa je grajena poljska pot določena kot gradbeno-inženirski objekt. Tožnik in soinvestitorji so prava neuke stranke, lokacijsko informacijo so si tolmačili, kot da je grajena poljska pot dovoljena. Tako so jo tolmačili tudi na Občini Ribnica, ko so izdali soglasje za priklop na javno cesto, tako jo je tolmačil projektant in tudi izvajalec. Le inšpektor si lokacijsko informacijo tolmači drugače, pri čemer pa svojega tolmačenja ni podprl z dokazi, ni izvedel poizvedb na Občini Ribnica in ni zaslišal projektanta. Poleg tega inšpektor ni ugotavljal, kakšna je bila raba zemljišča pred posegom. Šlo je namreč za nerodovitno zemljišče, ki je bilo po namenski rabi sicer kmetijsko, vendar pa je bilo zaradi strmine neuporabno za kakršnokoli resno kmetijsko proizvodnjo razen košnje. Poleg tega ni upošteval širše situacije kmetijskih zemljišč v okolici. Namesto, da bi se za dostop uporabljali parceli št. 1042/1 in 1011, obe k.o. ..., ki predstavljata rodovitni njivi, se je za dostop uporabila brežina, ki ne služi kmetijski proizvodnji. S tem se je sprostila raba rodovitnejše zemlje za njen namen. Zahteve 4. in 7. člena ZKZ je treba upoštevati v širši luči, ne pa ozko omejeno na posamezno parcelo. Na ta način je inšpektor napačno uporabil materialno pravo. Ob tem se je inšpektor oprl na tretjo alinejo prvega odstavka 7. člena ZKZ, ki določa, da je treba uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, pri tem pa je spregledal, da so tla zbita in neprimerna za pridelavo že pod obstoječo potjo, ki je daljša in poteka po boljših kmetijskih zemljiščih. Tudi prvi odstavek 4. člena ZKZ, na katerega se je odprl inšpektor, je treba razlagati širše, saj je rast rastlin zavrta z marsikaterim posegom, že samo z vožnjo strojev po kmetijskih zemljiščih. Širše gledano so investitorji omogočili boljšo izrabo kmetijskih zemljišč in povečali rast rastlin na širšem območju. Izpodbijana odločba v tem delu ni ustrezno obrazložena. Tudi dostop za kmetijsko mehanizacijo je kmetijski namen uporabe. Zaviranje rasti rastlin ni absolutni pojem, temveč pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino. Vožnja po kmetijskem zemljišču s strojem zavira rast rastlin, vendar z namenom, da se omogoči obdelava kmetijskega zemljišča, ki ga sicer ne bi bilo mogoče obdelati. Tudi zatiranje plevela zavira rast rastlin, pa to ni v nasprotju z ZKZ. Ne 4. člen, ne tretja alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ ne dajeta podlage za izdajo odločbe.

7Inšpektor je kot podlago navedel še 107. člen ZKZ, ki določa, da ima pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona ni dovoljeno in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Sporno zemljišče je še vedno v uporabi za kmetijsko proizvodnjo, saj se uporablja kot dostop do kmetijskih površin s kmetijskimi stroji. Sporna površina ni javna cesta, saj ne vodi nikamor drugam kot na njive, uporabljajo pa jo kmetje, torej je v uporabi za kmetijsko proizvodnjo, saj se uporablja kot dostop do kmetijskih površin s kmetijskimi stroji. Če bi se zemljišče uporabljalo za karkoli drugega kot za kmetijsko proizvodnjo, bi moral inšpektor tako rabo prepovedati, česar pa ni storil, saj ni bilo kaj za prepovedati, ker se zemljišče uporablja za kmetijsko rabo. Ob tem ZKZ določa, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča to uporabljati kot dober gospodar, kar so tožnik in soinvestitorji tudi storili, saj so namesto poti po najboljših zemljiščih pristopili k izgradnji poti po nerodovitni brežini. Problematično je tudi to, da je izpodbijana odločba izdana le enemu od investitorjev za eno zemljišče, čeprav bi morali vsi trije nastopati skupno, saj predstavljajo nujne sospornike. V nasprotnem primeru lahko pride do položaja, da bodo posamezni solastniki v različnih pravnih situacijah oz. bo teren vsak urejal po svoje. Edina primerna pot bi bila, da vse tri stranke nastopajo skupaj kot zavezanec za celotno pot. Sklepno je tožnik navedel še, da bi moral biti zahtevani poseg natančneje opredeljen.

8Drugostopenjski organ tožene stranke je pritožbi delno ugodil tako, da se v izrek izpodbijane odločbe pred besedo "ceste" vstavi beseda "nekdanje". V ostalem je pritožbo zavrnil. V zvezi z navedbami o tem, da je sporna pot poljska pot in ne cesta, je navedel, da je iz fotografij razvidno,da gre za nasutje terena z gramozom, ki je tudi utrjen, ob robu pa je narejen odtočni jašek, kar pomeni, da je predmetna pot cesta, ki pa je glede na Lokacijsko informacijo Občine Ribnica, ki jo je pridobil inšpektor, na območju drugih kmetijskih zemljišč ni dovoljeno graditi. Da je sporno pot treba šteti za cesto, je razvidno tudi iz Soglasja za priključek na občinsko cesto, ki ga je izdala Občina Ribnica dne 21. 10. 2019. Z odločbo Medobčinskega inšpektorata z dne 9. 10. 2021 je bila ugotovljena kršitev določb Zakona o cestah, ki v 11. odstavku 2. člena določa, da je cestni priključek del javne ceste, s katerim se javna cesta iste ali nižje kategorije ali nekategorizirana cesta ali druga površina navezuje na to cesto. Tudi v pogodbi o izgradnji nadomestne služnostne ceste so tožnik in sopogodbeniki sporno pot poimenovali cesta, kar pomeni, da so se zavedali, da gre za gradnjo ceste. Sicer pa se s sklenitvijo te pogodbe njeni podpisniki ne morejo izogniti zavezujočim pravnim predpisom. Soglasje za priključek na občinsko cesto in lokacijska informacija ne moreta upravičiti izgradnje sporne ceste, saj gre za grob poseg v kmetijsko zemljišče v nasprotju z zakonskimi določbami in občinskim prostorskim aktom. Iz lokacijske informacije, ki jo je v postopku predložil tožnik, izhaja, da ureditev nove poljske poti sodi med zahtevne agromelioracije v skladu s 78. členom ZKZ, za katero je treba pridobiti odločbo o uvedbi agromelioracije. Tožnikove navedbe, da je prava nevešča stranka, so neutemeljene, saj je za izgradnjo ceste najel projektanta, ki se s tem poklicno ukvarja. Lokacijska informacija, ki jo je priložil tožnik, in lokacijska informacija, ki jo je pridobil inšpektor, se v določenih delih ne skladata, vendar to na zadevo ne vpliva, saj je lokacijska informacija le informacija in ne zavezujoč akt. V obeh lokacijskih informacijah pa so navedeni isti prostorski akti, ki veljajo na območju parcele, pri čemer iz Odloka ne izhaja, da bi bilo na območju kmetijskih zemljišč (K2) dovoljeno graditi cesto. Poleg tega se zemljišče nahaja na posebnem varstvenem območju Natura 2000: Ribniška dolina, zato je treba pred vsakim posegom v okolje pridobiti ustrezno soglasje pristojnih organov. Pritožbene navedbe, da so stranke pred izgradnjo poti pridobile vsa potrebna soglasja, so torej neutemeljene.

9V zvezi z navedbami, da inšpektor ni pristojen za črne gradnje, je drugostopenjski organ navedel, da je kmetijski inšpektorat glede na 107. člen ZKZ pristojen za presojo nenamenske rabe kmetijskega zemljišča.

10Pritožbeni organ je zavrnil tudi navedbe glede poizvedb na Občini Ribnica, saj je inšpektor pridobil lokacijsko informacijo, glede zaslišanja projektanta pa je ocenil, da to ni bilo potrebno, saj za odločitev ni pravno pomembno. Prav tako ni pravno pomembno, kakšna je bila raba zemljišča pred posegom. Pomembno je, kakšna je namenska raba zemljišča in ta podatek je prvostopni organ pridobil iz uradnih evidenc, to da je bilo sporno zemljišče pred posegom po namenski rabi kmetijsko, pa pritožnik tudi sam navaja v pritožbi.

11V zvezi s širšo situacijo kmetijskih zemljišč je drugostopenjski organ navedel, da je ob upoštevanju načela zakonitosti pomembno zgolj dejstvo, da gradnja te ceste glede na določbe ZKZ in občinskega prostorskega akta na drugih kmetijskih zemljiščih ni dovoljena. V kolikšni meri cesta zavira rast rastlin, niti ni bistveno.

12Glede pritožbenih navedb o napačni uporabi 4. in 7. člena ZKZ je pritožbeni organ ugotovil, da so te neutemeljene in da je pravilna obrazložitev izpodbijane odločbe, da se zemljišče ne uporablja v skladu z navedenima določbama, saj grajena cesta degradira in zavira rast rastlin, tla pa so nasuta s peskom in zbita. Prvostopenjski organ je ob tem pravilno navedel 107. člen ZKZ in 32. člen ZIN kot podlago za izdajo odločbe.

13Drugostopenjski organ je navedel še, da ni pomembno, ali se zemljišče uporablja kot dostop do drugih kmetijskih površin s kmetijskimi stroji, saj je relevantno zgolj dejstvo, da ceste na tem zemljišču glede na Odlok in v skladu z določbami ZKZ na območjih drugih kmetijskih zemljišč ni dovoljeno graditi.

14V zvezi s skupnim nastopanjem vseh investitorjev ceste v inšpekcijskem postopku je pritožbeni organ pojasnil, da je nujno sosporništvo institut pravdnega in ne upravnega postopka. Vsi trije investitorji ceste so inšpekcijski zavezanci v ločenih inšpekcijskih postopkih in vsak nosi breme vzpostavitve zakonitega stanja na svojem zemljišču.

15V zvezi z opredelitvijo zahtevanega posega je drugostopenjski organ ugotovil, da izrek odločbe dovolj jasno opredeljuje, da je treba teren urediti tako, da se nasuje plast rodovitne zemlje v količini, ki je potrebna, da se z zemljo nasuta površina sklada s potekom reliefa na robu nekdanje ceste. Drugostopenjski organ je obrazložitev izpodbijane odločbe v nadaljevanju dopolnil z opredelitvijo pojma planimetrično.

Tožba

16Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se inšpekcijski postopek zoper tožnika ustavi, podrejeno pa, da se vrne zadeva organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

17V obrazložitvi tožbe tožnik najprej navaja, da je med lastniki kmetijskih zemljišč na obrobju ... prihajalo do večletnih sporov, da je bila ureditev nove poti predvidena že v nedavni komasaciji ter da so se tožnik, A. A. in D. D., B. B. in E. E. dogovorili za izgradnjo nove poti za dostop do kmetijskih zemljišč. Odločili so se urediti poljsko pot po trasi, določeni in potrjeni v postopku komasacije, na način, da se izvede nezahtevna melioracija. B. B. je zaprosil za lokacijsko informacijo, naročili so idejno zasnovo in pridobili soglasje za priključek poti na občinsko cesto.

18Tožnik poudarja, da je sporna pot poljska pot in ne cesta. Gre za poseg na precej strmem terenu, zato poti ni mogoče izvesti brez preoblikovanja terena. Poljska pot ni nujno neutrjena, danes se poljske poti uporabljajo za kmetijsko mehanizacijo, ki po teži in dimenzijah močno presega vozove, ki so jih včasih vlekli konji. Teža mehanizacije že sama po sebi prepreči, da bi na njeni poti kaj rastlo, tla so na poti, po kateri vozi traktor, zbita in drugega od večtonskega stroja tudi ni mogoče pričakovati. Da bi preprečili pogrezanje in zdrse poti po strmem terenu, je nujno vsaj delno utrditi pot, na strmem terenu pa tudi urediti odvodnjavanje. Vse to je namenjeno prav varstvu kmetijskih zemljišč, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do premikanja poti in uničevanja dodatnih zemljišč ter odnašanja materiala na kmetijska zemljišča. Inšpektorjeva definicija poljske poti je povsem arbitrarna, brez podlage v kakršnemkoli predpisu, in zastarela. V zvezi s stališčem drugostopenjskega organa tožnik poudarja, da je poljska pot že po sami definiciji grajena. Graditi pomeni delati z gradbenim materialom, da kaj nastaja. Dejstvo, da je teren nasut in urejeno odvodnjavanje, ne pomeni ločnice med grajeno poljsko potjo in cesto, saj sta obe grajeni. Ključna razlika med cesto in poljsko potjo je v njunem namenu, saj je cesta javna površina, ki je namenjena prometu vsakovrstnih vozil, poljska pot pa je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč lastnikom le-teh za namene kmetijske proizvodnje. Pri predmetnem posegu gre za poljsko pot in ne cesto.

19Nadalje tožnik navaja, da je Občina Ribnica z izdajo soglasja za priključitev na javno cesto potrdila zakonitost izgradnje sporne poti. V zvezi s tem poudarja, da se glede na 11. točko 2. člena Zakona o cestah na cesto lahko navezuje javna cesta, nekategorizirana cesta ali druga površina. V konkretnem primeru je ta druga površina poljska pot. Iz lokacijske informacije izhaja, da so na kmetijskih zemljiščih dopustni vsi gradbeno-inženirski objekti, razen izrecno naštetih, pod točko 1 pa je grajena poljska pot določena kot gradbeno-inženirski objekt. Projektant je na podlagi lokacijske informacije pripravil projekt ob zavedanju, da gre za izgradnjo poljske poti, ki je dovoljena. Ker ne gre za cesto, to podre celotno konstrukcijo, na kateri temelji izpodbijana odločba. Dejstvo, da so tožnik in sopogodbeniki v pogodbi o ustanovitvi služnosti pot poimenovali cesta, je nepomembno, saj so stranke laiki.

20Tožnik nadalje navaja, da inšpektor ni preučil širše situacije in v postopku ni ugotavljal, kakšna je bila raba zemljišča pred posegom. Šlo je za nerodovitno zemljišče, ki je bilo po namenski rabi sicer kmetijsko, vendar zaradi strmine neuporabno za kmetijsko proizvodnjo, razen košnje. Inšpektor tudi ni vpogledal v listine komasacijskega postopka, ki je določil traso poti, niti se do teh navedb ni opredelil. Prav tako se ni opredelil do širše situacije kmetijskih zemljišč v okolici, katerih raba je sedaj olajšana, z izgradnjo nove ceste pa se je sprostila raba rodovitnejše zemlje za njen namen.

21Glede napačne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da se je inšpektor oprl na tretjo alinejo prvega odstavka 7. člena ZKZ, torej le na zbitost tal, pri čemer je spregledal, da so tla zbita in neprimerna za pridelavo že pod obstoječo potjo, ki je daljša in poteka po boljših kmetijskih zemljiščih. V zvezi s 4. členom ZKZ pa tožnik navaja, da je treba to določbo razlagati širše, saj je z marsikaterim posegom, že samo z vožnjo strojev po kmetijskih zemljiščih zavrta rast rastlin. Širše gledano so tožnik in soinvestitorji omogočili boljšo izrabo kmetijskih zemljišč in povečali rast rastlin na širšem območju. Tudi dostop za kmetijsko mehanizacijo je kmetijski namen uporabe. Zaviranje rasti rastlin ni absoluten pojem, temveč pravni standard, ki ga je potrebno napolniti z vsebino. Vožnja po kmetijskem zemljišču zavira rast rastlin, vendar z namenom, da se omogoči obdelava kmetijskega zemljišča, ki ga sicer ne bi bilo mogoče obdelati. Pri tem pa je ključno, da ne 4. člen ZKZ niti tretja alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ ne dajeta podlage za izdajo odločbe. V 7. členu je namreč izdaja odločbe za izvedbo primernih ukrepov predvidena izključno za prvo in drugo alinejo. Ob ugotovljenih kršitvah 4. člena in tretje alineje prvega odstavka 7. člena ZKZ ta zakon inšpektorju ne daje pooblastila, da lastniku naloži kakršenkoli ukrep. Prav tako podlage ne daje 107. člen ZKZ, ki določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Sporno zemljišče je v uporabi za kmetijsko proizvodnjo, saj se uporablja kot dostop do kmetijskih površin s kmetijskimi stroji. Predmetna površina ni javna cesta, saj ne vodi nikamor drugam kot na njive. Uporabljajo jo kmetje, lastniki zemljišč. Torej je v uporabi za kmetijsko proizvodnjo. Če bi se parcela uporabljala za kaj drugega, bi moral inšpektor takšno rabo prepovedati, česar pa ni storil, saj ni vedel, kaj naj prepove, če pa se zemljišče uporablja za kmetijsko rabo. Tožnik ob tem opozarja še, da bi moral inšpektor glede na 107. člen poleg prepovedi uporabe kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, tudi odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Podlaga za izdajo odločbe torej ne moreta biti ne 4. člen ZKZ ne prva alineja prvega odstavka 7. člena ZKZ, saj zakon za kršitev teh določb ne predvideva sankcije, prav tako pa podlaga ne more biti prva alineja b. točke 107. člena ZKZ, saj inšpektor ni dokazal drugačne rabe kot kmetijske in ni izrekel prepovedi, ki bi jo moral, če bi bil dejansko izpolnjen zakonski stan navedene pravne podlage. Poleg tega so tožnik in soinvestitorji ravnali kot dober gospodar v smislu 7. člena ZKZ, saj so namesto poti po najboljših zemljiščih pristopili k izgradnji poti po nerodovitni brežini in tako omogočili izrabo boljših površin.

22Tožnik navaja še, da so sporno pot zgradile tri stranke, izpodbijana odločba pa je bila izdana le eni izmed njih za eno zemljišče. Tožnik je šele naknadno izvedel, da je bila podobna odločba izdana tudi soinvestitorjema in da sta zoper njo sprožila upravni spor. Stranke pa bi morale tudi v upravnem postopku nastopati skupaj, saj predstavljajo t. i. nujne sospornike. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo moral (zaradi različnega uspeha s pravnimi sredstvi) en urediti teren, drugemu to še ne bo treba, tretjemu pa nikoli. Pa vendar bo pot neuporabna za vse, kar je pravno nevzdržno. Poleg tega bi lahko prišlo do situacije, ko bi vsak izmed treh lastnikov na podlagi odločbe teren uredil po svoje. Rezultat bi bil neskladen teren. Na pravno nevzdržnost stanja kaže že to, da je inšpektor zavezancem postavil različne roke za povrnitev v prejšnje stanje. Razlogi za določitev rokov iz odločbe ne izhajajo, poleg tega mora A. A. svoj del ceste odstraniti pred tožnikom, teren pa je tako strm, da po odstranitvi njegovega dela dostop s stroji na tožnikovo parcelo sploh ne bo mogoč. Poleg tega bi tožnik s stroji uničil travo, ki naj bi jo A. A. zasadil na mestu ceste.

23Sklepno tožnik predlaga, da sodišče združi ta upravni spor s postopkoma, ki tečeta na podlagi tožb B. B. in A. A.

Odgovor na tožbo

24Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbi in predlaga, da jo sodišče zavrne. Vztraja, da je sporna pot cesta, saj je široka 4 m in dolga 26 m, material je nasut in utrjen, narejen je celo jašek za odvodnjavanje. Tudi če bi občinski odlok dovoljeval gradnjo ceste in če bi res šlo za grajeno poljsko pot, bi moral tožnik pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije, česar pa ni storil niti ni podal vloge za uvedbo zahtevne agromelioracije. Bistvo ureditve, po kateri agromelioracijske ukrepe dovoljuje tožena stranka, je v tem, da upravni organ preveri, ali gre za poseg, ki bi škodljivo vplival na kmetijsko površino predlagatelja ali na sosednje površine in ki bi brez potrebnih soglasij prizadel zasebne ali javne koristi. Tudi če bi šlo za nezahtevno melioracijo, te ne bi mogla izvesti samovoljno, ampak bi morala pridobiti ustrezna soglasja ali dovoljenja pristojnih organov, saj se zemljišče nahaja na območjih varovanj in omejitev po posebnih predpisih in sicer na ekološko pomembnem področju Ribniška dolina (EPO) in posebno varstvenem območju Natura 2000: Ribniška dolina. Ob tem tožena stranka ponovno poudarja, da je glede na Odlok na območju K2 dovoljena le rekonstrukcija lokalnih cest, javnih poti, nekategoriziranih cest in gozdnih cest in gradnja dovozov do obstoječih legalno zgrajenih objektov kot hišni priključek. Pri sporni poti ne gre za nič od tega.

25V zvezi s soglasjem Občine Ribnica za priključek na občinsko cesto tožena stranka poudarja, da so s tem soglasjem določeni tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Soglasje ne pomeni potrditve zakonske skladnosti ceste. To ni v pristojnosti občine.

26Tožena stranka navaja še, da raba zemljišča pred posegom ni pomembna, pomembno je le, kakšna je namenska raba zemljišča. Tožnik ni tisti, ki je pristojen za presojo, ali je sporno kmetijsko zemljišče neuporabno za kmetijsko proizvodnjo. Kmetijska zemljišča se morajo uporabljati v skladu z namensko rabo, kakšno je dejansko stanje zemljišča (je ali ni rodovitno) pa v inšpekcijskem postopku nenamenske rabe kmetijskega zemljišča nima vpliva.

27V zvezi s podlago za odreditev ukrepa tožena stranka pojasnjuje, da lahko po 107. členu ZKZ kmetijski inšpektor odredi kakršnekoli ukrepe za odpravo nepravilnosti, med njimi tudi vzpostavitev prejšnjega stanja. Opozarja še, da so tožbene navedbe glede dolžine roka za vzpostavitev prejšnjega stanja nedovoljene novote, saj tožnik roka v pritožbenem postopku ni izpodbijal. Ob tem je osemmesečni rok za to primeren, tožnik pa lahko iz upravičenih razlogov tudi prosi za podaljšanje roka.

28Glede komasacijskega postopka tožena stranka navaja, da tožnik tega v prvostopenjskem postopku sploh ni omenil. Tožena stranka je v pritožbenem postopku iz previdnosti opravila poizvedbe in ugotovila, da je Upravna enota Ribnica leta 2013 res izvedla komasacijski postopek, a parcele, po katerih teče sporna cesta, vanj niso bile vključene.

29Predlogu za združitev postopkov tožena stranka nasprotuje, saj gre za različne upravne akte in različne stranke.

Pripravljalna vloga tožeče stranke

30Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka s tem, ko poskuša utemeljiti, da tudi izgradnja poljske poti ne bi bila dovoljena, prihaja sama sebi v nasprotje, saj je tožniku zapovedana odstranitev ceste in ne poljske poti in na tej podlagi tudi temelji celotna izpodbijana odločba.

31V zvezi s soglasjem za priključek na občinsko cesto tožnik navaja, da je v njej navedena napačna parcela, pri čemer gre za pisno pomoto, v zvezi s čimer predlaga zaslišanje F. F., zaposlenega na Občini Ribnica, ki je soglasje pripravil.

32V zvezi z namensko rabo tožnik ponavlja, da je dostop kmetijskih strojev kmetijska raba, v zvezi z rokom za izvršitev odločbe pa, da mu v postopku ni ugovarjal, ker je šele pred vložitvijo tožbe izvedel, kakšna roka sta bila določena soinvestitorjema. To pa je posledica napačne procesne odločitve, da se zadeve niso obravnavale v enem postopku.

K I. točki izreka

33Tožnik je s tožbo predlagal, da sodišče postopek v obravnavani zadevi združi s postopkoma, ki tečeta pred tem sodiščem pod opr. št. I U 1550/2021 in I U 1816/2021 in v katerih tožnikova soinvestitorja izpodbijata inšpekcijske odločbe glede delov sporne poti, ki tečejo po njunih zemljiščih. Sodišče temu predlogu ni ugodilo. Sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku (prvi odstavek 42. člena ZUS-1). Isti predmet obravnave pomeni isti izpodbijani akt. V primeru tožnika in njegovih dveh soinvestitorjev pa so bile izdane tri odločbe, zato sodišče vsako od njih obravnava v ločenem upravnem sporu.

K II. točki izreka

34Tožba je utemeljena.

35Kmetijska zemljišča po ZKZ so v skladu z definicijo iz prvega odstavka 2. člena tega zakona zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska zemljišča določena v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom tega člena. V skladu z drugim odstavkom 2. člena se kmetijska zemljišča s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in se razvrščajo v območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območja ostalih kmetijskih zemljišč.

36Kmetijska zemljišča je treba uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin (prvi odstavek 4. člena ZKZ). Če inšpektor ugotovi, da se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo, pa to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, ima v skladu s prvo alinejo odseka B 107. člena ZKZ pristojnost takšno uporabo prepovedati in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.

37Med strankama ni sporno: (1) da je tožnik na južnem delu svoje nepremičnine s parc. št. 1034, k. o. ..., uredil z gramozom urejeno pot širine 4 m in dolžine 26 m, katere vzhodni rob je nasut in utrjen, na zahodnem robu pa je narejen odtočni jašek za odvajanje vode iz gozda po cevi pod cesto na travnik ter (2) da pretežni del (91%, tudi del, na katerem leži sporna pot) neremičnine s parc. št. 1034, k. o. ..., leži na območju, ki je z Odlokom določeno kot območje ostalih kmetijskih zemljišč (območje K2).

38Ključna ugotovitev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je, da je pot, ki jo je napravil tožnik, cesta, ter da gradnja cest na območju, na katerem leži tožnikova nepremičnina in ki je z Odlokom določeno kot območje ostalih kmetijskih zemljišč (območje K2), ni dovoljena, zaradi česar obstoj te ceste pomeni rabo kmetijskega zemljišča v nasprotju s 4. in 7. členom ZKZ.

39Tožnik to ugotovitev izpodbija z navedbo, da je sporna pot poljska pot v smislu 78. člena ZKZ in ne cesta. Inšpektor je v izpodbijani odločbi poljsko pot opredelil kot ozko, neutrjeno pot s kolesnicama, med katerima raste trava, in ki je namenjena dostopu na kmetijska zemljišča. Po presoji sodišča so tožbene navedbe, da je ta definicija brez podlage v kakršnemkoli predpisu, utemeljene. Pojem poljska pot je v ZKZ uporabljen v 78. členu, ki ureditev novih poljskih poti našteva kot eno od štirih zahtevnih agromelioracij, ureditev obstoječih poljskih poti pa kot eno od desetih nezahtevnih agromelioracij. Ob tem ZKZ ne vsebuje definicije te besedne zveze (niti je ne vsebuje kak drug zakon). Pojem poljske poti je tako treba vsebinsko napolniti ob upoštevanju namena zakona. Ta je opredeljen v 1.a členu ZKZ, ki določa, da so cilji tega zakona ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo in ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja. V luči navedenega je treba poljsko pot opredeliti kot pot, ki je namenjena dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave in ki kmetijsko zemljišče obremeni le v obsegu, ki je za ta namen potreben. Tožnik v tem smislu utemeljeno opozarja, da morajo biti poljske poti prilagojene sodobni kmetijski mehanizaciji. V okviru presoje, ali neka pot predstavlja poljsko pot ali ne, bi torej moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali je za kmetijsko izrabo zemljišč, do katerih vodi pot, smiselna uporaba kmetijske mehanizacije, in ali dostop s takšno mehanizacijo terja, da ima pot določene tehnične lastnosti. Glede na navedeno tožnik utemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka presojati navedbe, da sporna pot teče po strmi brežini in so posledično nasutje gramoza, utrditev in odvodnjavanje nujni za preprečevanje pogrezanja in zdrsov kmetijskih strojev. Neustreznost definicije poljske poti, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, nenazadnje izhaja že iz dejstva, da ZKZ ureditev obstoječe poljske poti uvršča med agromelioracije (pa čeprav nezahtevne). Neutrjena pot s kolesnicama, med katerima raste trava, namreč po naravi stvari ne more biti predmet urejanja, saj nastane in je v celoti "urejena" že s tem, ko se vozila vozijo po njej.

40Tožena stranka je v zvezi s tem v odgovoru na tožbo navedla, da bi moral tožnik tudi v primeru, če bi šlo za poljsko pot, za njeno ureditev pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije. Iz izpodbijane odločbe sicer ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala, ali je tožnik takšno odločbo pridobil ali ne, temveč je v obrazložitvi zgolj na splošno navedeno, da bi bilo, če bi Odlok gradnjo sporne poti dovoljeval (kar naj bi po zmotnem¹ stališču tožene stranke ne držalo), za tak poseg treba pridobiti odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije.

41Tudi če tožnik te odločbe ni pridobil, pa ta kršitev sama po sebi ne more biti podlaga za ukrep, ki je bil tožniku izrečen z izpodbijano odločbo. Izpodbijana odločba temelji na prvi alineji B. točke 107. člena ZKZ, ki določa, da ima inšpektor pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Pogoj za izrek ukrepov na citirani podlagi je ugotovitev, da se zemljišče uporablja za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo. Dejstvo, da zavezanec ni pridobil odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije, samo po sebi ne pomeni, da zemljišče uporablja za namen, ki ni kmetijska proizvodnja. Opustitev pridobitve odločbe o uvedbi zahtevne agromelioracije ima drugačne posledice. ZKZ namreč v sedmi alineji B. točke 107. člena določa, da je pristojnost inšpektorja v primeru, da ugotovi, da se je začela agromelioracija iz prvega odstavka 80. člena tega zakona in desetega odstavka 81. člena tega zakona ali izgradnja namakalnega sistema iz prvega odstavka 92. člena tega zakona brez dovoljenja, da to agromelioracijo ustavi in napotiti stranko na pridobitev odločbe o uvedbi agromelioracije ali namakalnega sistema. Dejstvo, da je agromelioracijski poseg v obravnavani zadevi že zaključen, na to ne vpliva, saj ni upravičenega razloga, zaradi katerega bi bila inšpekcijskim zavezancem, ki z agromelioracijo še niso zaključili, dana možnost njene legalizacije, tistim, ki so agromelioracijski poseg že izvedli do konca, pa bi se odredila vzpostavitev prejšnjega stanja².

42V zvezi s tožbenimi navedbami, da je izpodbijana odločba nepravilno oprta na 4. člen ZKZ, prvi odstavek 7. člena ZKZ in prvo alinejo B. točke 107. člena ZKZ sodišče pojasnjuje, da bi izrek ukrepa po prvi alineji B. točke 107. člena ZKZ moral temeljiti na ugotovitvi, da se zemljišče uporablja za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo. Dostop do kmetijskih zemljišč s kmetijsko mehanizacijo je del kmetijske proizvodnje, kar pa ne pomeni, da je na kmetijskih zemljiščih dovoljena gradnja kakršnihkoli poti oz. cest. Dovoljeni so posegi, ki so namenjeni dostopu do kmetijskih zemljišč zaradi njihove obdelave, v obsegu, ki je za ta namen potreben. Če pot te pogoje izpolnjuje, ustreza pojmu poljska pot. Če jih ne izpolnjuje, pa predstavlja nedovoljeno rabo zemljišča za namen, ki ni kmetijska proizvodnja. Tožena stranka zaradi napačne uporabe pojma poljska pot ni ugotavljala dejstev, potrebnih za to presojo, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita in napačna.

43Ostale tožbene navedbe niso utemeljene. Dejanska raba zemljišča pod sporno potjo pred posegom za zakonitost odločbe ni relevantna. Kmetijska zemljišča so po definiciji iz 2. člena ZKZ zemljišča, ki so primerna za kmetijsko pridelavo in so kot kmetijska zemljišča določena s prostorskimi akti lokalnih skupnosti. Če so določena kot taka, zanje veljajo določila ZKZ. Ta zakon pa ne vsebuje določb, ki bi dajale podlago za to, da se zemljišča, ki naj bi bila nerodovitna, uporabljajo za drug namen, kot za kmetijsko proizvodnjo.

44Prav tako so neutemeljene navedbe o tem, da inšpektor ni ugotovil relevantnih dejstev, ker ni vpogledal v dokumentacijo komasacijskega postopka, v katerem naj bi bila določena trasa sporne poti. Komasacija je po definiciji iz prvega odstavka 55. člena ZKZ postopek, v katerem se zemljišča na določenem območju zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokrožena zemljišča in lahko zemljišča bolj gospodarno upravlja. V okviru komasacije se sicer lahko zgradijo nove poti (67. člen ZKZ), vendar pa to ne pomeni, da za te poti, če tečejo po kmetijskih zemljiščih³, ne veljajo določbe ZKZ, ki prepovedujejo rabo kmetijskih zemljišč za druge namene in določajo pogoje za izvedbo agromelioracij. Tega zakon nikjer ne določa. Nasprotno, ZKZ je v šestem odstavku 80. člena, kot je bil veljaven leta 2013⁴, ko je bila po navedbah tožene stranke izvedena komasacija na območju Občine Ribnica (pri čemer naj bi bila po neprerekanih navedbah tožene stranke iz odgovora na tožbo tožnikova nepremičnina celo izločena iz komasacije), določal, da je treba za agromelioracijska dela, ki jih je treba izvesti zaradi komasacije, pridobiti soglasje lastnikov kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot 67 odstotkov površin kmetijskih zemljišč na predvidenem območju agromelioracije. Danes veljavni ZKZ vsebuje podobno določbo (prvi odstavek 81. člena). Vprašanje, ali je bila trasa sporne poti določena v komasacijskem postopku, tako za obravnavano zadevo ni pomembno.

45Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da sporna pot ni bila zgrajena nezakonito, ker je Občina Ribnica izdala soglasje za priključek na občinsko cesto, s čimer naj bi potrdila zakonitost izgradnje predmetne poti. Materijo občinskih cest na območju Občine Ribnica ureja Odlok o občinskih cestah Občine Ribnica, ki v prvem odstavku 38. člena določa, da se priključki nekategoriziranih cest, dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo ali rekonstruirajo le s soglasjem pristojne službe občinske uprave ter da se s soglasjem določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Pojem "cestni priključek" je v v 12. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah opredeljen kot del ceste, s katerim se cesta iste ali nižje kategorije ali nekategorizirana cesta ali druga prometna površina navezuje na to cesto in je označen s predpisano prometno signalizacijo. "Drugi pogoji graditve priključka", ki se določijo s soglasjem občine, se tako nanašajo na dejanske pogoje ureditve spoja med cesto, ki se priključuje na občinsko cesto, in samo občinsko cesto. Soglasje, ki ga je izdala Občina Ribnica, tako izkazuje zgolj izpolnjevanje pogojev za samo priključitev, nikakor pa ne izkazuje oz. celo vzpostavlja skladnosti izgradnje celotne sporne poti s celotnim pravnim redom Republike Slovenije.

46Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da so tožnik in soinvestitorji nujni sosporniki. Kot pravilno navaja tožena stranka, Zakon o splošnem upravnem postopku ne pozna instituta nujnega sosporništva. Po presoji sodišča ob tem tudi sicer ne obstaja pravna podlaga za zaključek, da bi morali biti tožnik in njegovi soinvestitorji obravnavani skupaj v enem postopku, saj niso solastniki zemljišč, po katerih teče sporna pot, temveč je tožnik izključni lastnik enega zemljišča, druga dva soinvestitorja pa izključna lastnika preostalih treh. Vsak od njih je dolžan ravnati skladno z ZKZ in v primeru izrečenega inšpekcijskega ukrepa tega izvršiti na svoji nepremičnini.

47Sodišče je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje, tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče ni odločilo o stvari, kot je primarno predlagal tožnik (in postopka ustavilo), saj pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 niso izpolnjeni. Podatki postopka namreč za odločitev o stvari ne dajejo zanesljive podlage.

48Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka

49Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v 25. členu ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

¹ Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ribnica namreč v 121. členu poljske poti navaja med dopustnimi enostavnimi objekti, ki so dovoljeni na območju drugih kmetijskih zemljišč.
² V zvezi s tem je to sodišče v zadevi I U 1985/2018 z dne 24. 9. 2024 zapisalo, da dejstvo, da se dela še niso začela, ni določeno kot pogoj za izdajo odločbe, s katero se agromelioracija dovoljuje, ter da je "legalizacija agromelioracijskega posega" dovoljena, če je predlog popoln in če so izkazani drugi pogoji iz 79. členu ZKZ (gl. 9. točko obrazložitve).
³ Predmet komasacije so poleg kmetijskih zemljišč lahko tudi gozdovi, nezazidana stavbna in druga zemljišča na komasacijskem območju ter naprave na teh zemljiščih (drugi odstavek 55. člena ZKZ).
⁴ Ta določba je bila spremenjena z novelo ZKZ-E, ki je stopila v veljavo 26. 4. 2016. Od tega datuma dalje lahko predlog za uvedbo agromelioracije na območju komasacije, ki je bila pravnomočno uvedena po 30. juniju 2014, vložijo lastniki kmetijskih zemljišč na predvidenem območju agromelioracije oziroma fizične ali pravne osebe, ki jih pooblastijo lastniki zemljišč na predvidenem območju agromelioracije, in imajo v lasti več kot dve tretjini površin kmetijskih zemljišč s predvidenega agromelioracijskega območja (prvi odstavek 81. člena).