VSM Sodba VII Kp 1487/2022

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu:

-v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora, preizkusna doba pa skrajša na 1 (eno) leto,

-stranska denarna kazen ne izreče.

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 1487/2022-103 z dne 9. 9. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev. Po prvem odstavku 44. člena KZ-1 in po drugem odstavku 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obdolžencu izreklo stransko denarno kazen petnajst dnevnih zneskov po 45,00 EUR, v skupnem znesku 675,00 EUR. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa se ne bo dala denarna kazen niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in stroške iz prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Zagovornica je v pritožbi v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP zahtevala, da jo sodišče druge stopnje obvesti o seji senata. Navedenemu sodišče druge stopnje ni ugodilo. V tej zvezi v obravnavani zadevi ne pride v poštev 378. člen ZKP, temveč 445. člen ZKP, ki se nanaša na odločanje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku. Skladno z določili te določbe sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Iz pritožbenega predloga pa v ničemer ne izhaja, zakaj konkretno zagovornica meni, da bi njena ali obdolženčeva prisotnost na seji pripomogla k razjasnitvi stvari, glede na vsebino in razloge pritožbe pa sodišče druge stopnje obveščanje zagovornice o seji zaradi razjasnitve stvari ocenjuje kot nepotrebno.

4Pregled na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba delno utemeljena le glede odločbe o kazenski sankciji, sicer pa ni utemeljena.

5Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vrednost ukradenih stvari 3.000,00 EUR, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. V tem delu sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Izpostavlja, da gre za odločilno dejstvo, saj vpliva na pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja. Z opisanim je sodišče prve stopnje obsojencu kršilo pravico do obrazložene sodne odločbe kot del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6Zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je do vrednosti ukradenih stvari opredelilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer z omembo kot nedvomno ugotovljenega, da so bile v inkriminiranem dogodku odtujene stvari v skupni vrednosti 3.000,00 EUR, last družbe B. d.o.o. Pri tem se je sklicevalo na listovno številko spisa, kjer se nahaja dokument "prijava vloma oškodovane družbe", s popisom odtujenih stvari ter določitvijo njihove vrednosti na 3.000,00 EUR (l. št. 31). Drži sicer pritožbena navedba, da je za pravno opredelitev inkriminiranega ravnanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 odločilna okoliščina tudi vrednost odtujenih stvari, vendar v konkretni zadevi zanemari, da je bila škoda ocenjena ter v taki višini prijavljena s strani oškodovane družbe, tekom postopka tako opredeljen znesek vrednosti ukradenih stvari ni bil nikoli problematiziran, zato ta okoliščina ni terjala posebne presoje sodišča. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem je tako še zadostna in zatrjevana kršitev zato ni podana.

7Zagovornica prav tako opozarja, da je izpodbijana sodba v delu ugotovljene vrednosti ukradenih stvari v nasprotju z izpovedbo prič in v nasprotju sama s seboj. Nasprotje v izreku in obrazložitvi izpodbijane sodbe naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje kljub upoštevanju, da je bila vrednost ukradenih stvari 3.000,00 EUR, v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe povzelo izpoved priče C. C., da škoda, ki je njegovemu podjetju nastala, ni bila velika oziroma da ukradeni material finančno "ni bil dosti vreden". Upoštevaje takšno navedbo bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da vrednost ukradenih stvari ni znašala 3.000,00 EUR in bi bilo potrebno inkriminirano ravnanje opredeliti kot malo tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1, saj je bila za predstavnika oškodovane družbe vrednost ukradenih stvari očitno majhna.

8Zagovornica nima prav. Za pravno opredelitev dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in pri tem razmejitev med temeljno obliko kaznivega dejanja tatvine ter privilegirano obliko po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ni bistvena vrednost stvari za lastnika, temveč njena tržna vrednost v času odvzema.¹ Dejstvo, da je predstavnik oškodovane družbe izpovedal, da družba z inkriminiranim ravnanjem ni bila oškodovana ter da odtujen gradbeni material za družbo ni povzročil pomembne finančne škode, saj da "ni bil dosti vreden", na pravno kvalifikacijo tega kaznivega dejanja ne vpliva. V tej zvezi niso utemeljene niti pritožbene navedbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pri omembi majhne vrednosti stvari le povzemalo opis predstavnika oškodovane družbe v zvezi z vplivom kaznivega dejanja na družbo, nikakor pa ni odločilo, da je bila dejanska vrednost odtujenega gradbenega materiala majhna. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako tudi v tem delu ni podana.

9Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica uveljavlja tudi z navedbo, da je izpodbijana sodba obremenjena s protispisnostjo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana, če gre za precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa, in če se nasprotje nanaša na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo.² Pritožnica poudarja, da v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje iz točke 20 obrazložitve izpodbijane sodbe priča C. C. ni navedel, da po njegovi oceni najdenih stvari v kombiju pri D. D. naj ne bi mogla nesti samo ena oseba, temveč je poudaril le, da meni, da tega ne bi mogla nesti ena oseba naenkrat. Zagovornica nima prav. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje iz izpovedbe C. C. karkoli napačno povzelo, s to trditvijo pa zagovornica izraža zgolj svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vloge obdolženca pri izvrševanju kaznivega dejanja. Njegovo izpoved je namreč v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe dosledno povzelo in upoštevalo točno tako, kot izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju dne 15. 10. 2024 (l. št. 253), in sicer da vseh stvari, najdenih v kombiju, po njegovem mnenju ni mogla nesti ena oseba naenkrat. V kasnejših razlogih sodbe, kar pravzaprav graja zagovornica, je sodišče prve stopnje le pojasnjevalo svojo dokazno oceno, da obdolženec ni zgolj pomagal pri kaznivem dejanju, s tem da je pazil na dogajanje v okolici, temveč je pri kaznivem dejanju aktivno sodeloval, o čemer se je, kot je razložilo, prepričalo tudi na podlagi izpovedbe C. C., ki je dopustil možnost, da pri dogodku ni sodelovala zgolj ena oseba.

10Enako kršitev zagovornica sodišču prve stopnje očita še z navedbo, da je v nasprotju z izpovedjo priče E. E. v razloge izpodbijane sodbe povzelo, da je ta priča določno navedla, da je obdolženec sodeloval pri nalaganju materiala v tovorno vozilo. Po zatrjevanju zagovornice sodišče prve stopnje ni pravilno izpostavilo, da je ta priča navedla le, da je sklepala, da je bilo na gradbišču več oseb in zakaj. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje opredelitev E. E. do zaznave kaznivega dejanja dosledno povzelo, in sicer njeno pojasnilo, zakaj je menila, da je na kraju dogodka več storilcev. Pri tem je jasno razlikovalo med tem, kar je priča povedala, da je slišala, s posebnim poudarkom njene izpovedbe v delu, da ničesar ni videla, ter v zvezi s katerimi dejstvi je zato zgolj sklepala (l. št. 254-255). Tudi s tovrstnim pritožbenimi navedbami se zagovornica pravzaprav zavzema za drugačno dokazno oceno izpovedbe obravnavane priče, v smeri želene ugotovitve, da obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja ni sodeloval z nošenjem gradbenega materiala, kar bo obravnavano v nadaljevanju.

11Prav tako ni mogoče pritrditi zagovornici, ko navaja, da si sodišče prve stopnje pride samo s sabo v nasprotje, ko v obrazložitvi izpodbijane sodbe kot nedvoumno izpostavlja ugotovitev, da je vsaj en storilec (D. D.) naredil luknjo v PVC ograji gradbišča, skozi katero je vsaj en storilec vstopil na gradbišče, od koder je bil odtujen naveden material, kar je bilo naloženo v tovorno vozilo Mercedes Sprinter. Taka nedvoumna ugotovitev po zatrjevanju zagovornice izključuje nadaljnji kot nedvoumen predstavljen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi obdolženec zavestno sodeloval pri izvršitvenih ravnanjih in pri tem pri nalaganju materiala v tovorno vozilo. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je nedvomno do obravnavanega dogodka prišlo, saj je soobdolženi D. D. izvršitev kaznivega dejanja priznal. V obravnavani zadevi je tako presojalo le vlogo obdolženega A. A. pri kaznivem dejanju in zaključilo, da je ravnal kot sostorilec D. D., saj je zavestno sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja. Z na tem mestu izpostavljeno pritožbeno navedbo zagovornica pravzaprav tudi graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar bo, kot pojasnjeno, predmet pritožbene presoje v okviru samostojnega pritožbenega razloga v nadaljevanju.

12Glede preostalih navedb, s katerimi skuša zagovornica uveljavljati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je izpostaviti, da predstavljajo zgolj njeno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar je predmet samostojnega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 373. člena ZKP in bo predmet pritožbene presoje v nadaljevanju.

13Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da se v opisu kaznivega dejanja v izreku obsojencu ne očita lasten prilastitveni namen. Dejanja, ki je predmet očitka, ni štel za lastno dejanje, zato ni izpolnil biti inkriminacije po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Meni namreč, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podano zgolj v primeru, če storilec stvar vzame z namenom, da si jo protipravno prilasti, saj prilastitveni namen sodi v subjektivni del biti te inkriminacije. Iz opisa inkriminiranega ravnanja pa izhaja, da sta obdolženec in ločeno obravnavan D. D. kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem vzela tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil zgolj D. D. Zato meni, da obsojenec v inkriminirani zadevi ne more biti sostorilec, temveč le udeleženec. Izpostavlja, da je mogoče določeno osebo šteti kot sostorilca samo, če je ta dejanje pojmoval kot svoje (cum animo auctoris), kar v odsotnosti lastnega prilastitvenega namena obdolženec gotovo ni.

14Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Drži, da sostorilstvo sestavljata objektivni in subjektivni element. Pri tem je objektivni v zakonskem besedilu opredeljen kot sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem smislu) oziroma odločilni prispevek k njegovi izvršitvi (sostorilstvo v širšem smislu). Pri sostorilstvu v ožjem smislu vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih znakov, lahko z delitvijo dela med njimi. V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris). Za opredelitev več oseb, ki izvršujejo kaznivo dejanje, kot sostorilcev, mora poleg objektivnega kriterija obstajati zavest in volja teh oseb, da skupaj sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja. Temeljna subjektivna predpostavka sostorilstva je tako skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor, ki utemelji očitek, da sostorilec dejanje izvrši "skupaj z drugim" oziroma da pri dejanju "zavestno sodeluje". Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.³ Zagovorničino zatrjevanje kršitve kazenskega zakona prav iz tega razloga zato ni utemeljeno.

15V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sostorilstvo za inkriminirano dejanje v obliki ožjega sostorilstva pravilno prepoznalo v okoliščinah, da sta A. A. in D. D. na podlagi predhodnega dogovora, z namenom prilastitve ukradenih stvari D. D., skupaj izvršila kaznivo dejanje, obdolženi A. A. z zavestnim sodelovanjem pri njegovi izvršitvi (točki 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe). Takega stališča ne more omajati niti pritožbeno izpostavljanje sklepa tukajšnjega sodišča IV Kp 11481/2017 z dne 20. 2. 2019, iz katerega izhaja, da obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti brez namena protipravne prilastitve. Navedeno stališče drži, vendar iz izpostavljene odločitve ne izhaja pritožbeno zavzeto stališče, da mora biti namen protipravne prilastitve lasten sostorilcu. Glede na predstavljeno se izkaže kot neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo in interpretiralo teorijo, ki se v slovenski sodni praksi uporablja za presojo sostorilstva, in sicer mešano oziroma objektivno-subjektivno teorijo sostorilstva. Prav tako velja poudariti, da zagovornica nima prav, ko trdi, da je uporaba teorije funkcionalne oblasti nad dejanjem za presojo sostorilstva v obravnavani zadevi zgrešena, saj da se ta teorija uporablja pri posrednem storilstvu. V zvezi s presojo sostorilstva so namreč uveljavljene številne teorije, med drugim ta o sostorilstvu kot funkcionalni oblasti nad dejanjem.⁴ Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

16Nadalje zagovornica neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe očitano mu kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema.

17Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. V tej zvezi zagovornica poudarja, da obdolženec ni nosil odtujenega gradbenega materiala, torej ni zavestno sodeloval pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeval k njej, njegovo sostorilstvo v tej zadevi tako tudi ni dokazano. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izpovedbe priče D. D., ki je o okoliščinah dogodka izpovedal v celoti, pri tem tudi o vlogi obdolženca pri kaznivem dejanju. Poudarja, da so njegove navedbe medsebojno skladne in podprte z dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je prezrlo njegovo izrecno zanikanje, da bi mu obdolženec pri nošenju materiala z gradbišča pomagal. Obdolženca je prosil le, naj pri dejanju "malo popazi", ni pa prepričan niti, ali je to res storil in je dopustil celo možnost, da je obdolženec po začetnem pogovoru z njim zapustil kraj dogodka. Obdolžencu ni dal nobenih navodil, kako in kje naj pazi. Prav tako se pritožnica ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je omenjena priča obdolženca želela razbremeniti očitkov predmetnega postopka. Z navedbo, da mu je pri dejanju nudil pomoč, s tem ko je pazil na dogajanje, ga namreč ni razbremenil, saj se pomočnik pri kaznivem dejanju kaznuje enako kot storilec. Resničnost njegove izpovedbe pritožba utemeljuje tudi z izpostavljanjem časovnega vidika kaznivega dejanja, in sicer da je policija na kraj dogodka prišla nekaj manj kot dve uri po začetku izvršitve kaznivega dejanja, kar je skladno z izpovedbo D. D., da je za prenos materiala potreboval "sigurno kakšno uro". Po zatrjevanju obrambe v primeru, če bi mu nekdo pri tem pomagal, za izvršitev dejanja gotovo ne bi potreboval toliko časa.

18Zagovornici ni mogoče pritrditi. Drži, da je D. D. zaslišan kot priča izpovedal o okoliščinah inkriminiranega dogodka, pri katerem je sodeloval kot sostorilec, vendar je sodišče prve stopnje v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe pravilno in prepričljivo izpostavilo, da je njegovo izpovedbo šteti kot verodostojno le v delu, ki se nanaša na okoliščine, glede katerih je izvršitev kaznivega dejanja že priznal, sicer pa poskus razbremenitve obdolženca v kazenskem postopku zoper njega. Jasno je obrazložilo, da je njegova izpovedba življenjsko izkustveno v nasprotju s preostalimi dokazi, kar utemeljeno ovrže njegovo zatrjevanje, da je obdolženec pri dejanju le pazil, da D. D. kdo ne zaloti. Povsem na mestu je poudarilo, da je D. D. policija na kraju dogodka zasačila, pri tem pa okoliščino, da je na kraj dogodka prišla s prižganimi lučmi, kar bi se ob posvečanju pozornosti temu ob taki uri videlo na daleč. V nasprotni zaključek ne more voditi niti pritožbeno zanemarjanje pomena izpovedbe D. D. kot da pravzaprav v ničemer za obdolženca ni razbremenilna. To pa ne drži, saj se pri vsakršni obravnavi v kazenskem postopku upošteva vloga obdolženca ter pri tem obseg njegovega ravnanja, zato gre pri poskusu prikaza njegove naloge kot zgolj paziti na dogajanje in ne zavestno sodelovanje pri njegovi izvršitvi, vsekakor za poskus razbremenitve. Nadalje so brezuspešne tudi pritožbene navedbe glede časa izvršitve kaznivega dejanja ter v zvezi s tem glede nesodelovanja obdolženca pri nošenju ukradenega gradbenega materiala. Ob upoštevanju količine ter teže materiala (po izpovedbi priče D. D. na l. št. 234) in pri tem dejstva, da sta zaradi poznih ur ter bližine stanovanjskega objekta izkustveno logično morala paziti, da pri nošenju nista preglasna, hkrati pa tega, da sta si morala najprej zagotoviti še dostop do inkriminiranega kraja, okoliščine v zvezi s tem niso take, da bi lahko vodile v drugačen zaključek od prvostopenjsko pravilno sprejetega. V tej zvezi ni relevantno niti pritožbeno izpostavljanje dela izpovedbe D. D., da z obdolžencem nista imela posebnega dogovora glede tega, kje in kako naj čuva kraj dogajanja, saj za obstoj sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor niti ne rabi biti podan pred izvršitvijo, temveč zadošča spontano skupno delovanje.⁵

19V medsebojni povezavi s predstavljeno oceno izpovedbe priče D. D. se je sodišče prve stopnje o obdolženčevem sodelovanju pri izvršitvi kaznivega dejanja ustrezno prepričalo tudi na podlagi izpovedbe prič E. E. in C. C., kar zagovornica neutemeljeno zavrača. Iz izpovedbe E. E. res ni izhajalo, da naj bi obdolženca pri nošenju gradbenega materiala videla, saj je povedala le, da je v zvezi s tem sklepala na podlagi tega, kar je slišala, in sicer ropota železa in bega oseb, ko je nekdo zaklical "policija". Vendar zagovornica prezre, da takšen zaključek iz dokazne ocene sodišča prve stopnje niti ne izhaja. Na podlagi jasnih argumentov, vezanih na vse izvedene dokaze, je tehtno pojasnilo, zakaj verjame, da je obdolženec pri inkriminiranem dejanju sodeloval kot sostorilec, pri tem pa, zakaj tudi v izpovedbi E. E. prepozna verodostojen dokaz o sostorilstvu obdolženca. O obdolženčevi sostorilski vlogi pri kaznivem dejanju je namreč zaključilo na podlagi skupne presoje vseh izvedenih dokazov, med drugim SMS komunikacije z D. D. neposredno pred izvršitvijo inkriminiranega dejanja ter najdbe obdolženčevega vozila na kraju dogodka, ko se po lastni izpovedbi tam naj ne bi več nahajal, hkrati pa tekom postopka neprepričljivega pojasnila, kje naj bi se v času inkriminiranega ravnanja nahajal. Ustrezno in pravilno je dokazno ocenilo tudi izpovedbo priče B. B. in dodatno na podlagi tega zaključilo, da je pri kaznivem dejanju sodelovalo več oseb, pri tem pa v povezavi z ostalimi dokazi v tej smeri tehtno obrazložilo vlogo obdolženca kot sostorilca. Sodišče prve stopnje je pravilno dejansko stanje zadeve ugotovilo na podlagi celostne presoje tekom postopka izvedenih dokazov in na podlagi njihove medsebojne analize, zato je nekritično izpostavljanje posameznih delov navedb prič, ki bi naj kazali na nasprotno, to pa dodatno izven celotnega konteksta njihovega pričanja, neutemeljeno. Taki pritožbeni razlogi tako ne morejo omajati pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

20Zagovornica pa utemeljeno, brez izrecne navedbe tega pritožbenega razloga, graja odločbo o kazenski sankciji z zatrjevanjem, da je ta neustrezna in da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe o odmeri kazni iz 49. člena KZ-1. S tem smiselno uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP. V tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo ravnanje z direktnim naklepom ter višino povzročene škode. Navedeno drži. Gre za kaznivo dejanje, ki se lahko stori le direktnim naklepom, zato to ne more predstavljati obteževalne okoliščine. Prav ima tudi, da okoliščine, da je bilo kaznivo dejanje načrtovano in premišljeno, ni mogoče pripisati obdolžencu, temveč D. D., zato pri odmeri kazni obdolžencu tudi te okoliščine ne bi smelo šteti kot obteževalne. Prav tako ji gre pritrditi v navajanju, da škoda v zvezi s kaznivim dejanjem niti ni nastala, saj je predstavnik oškodovane družbe povedal, da je bil ves odtujen material vrnjen. Zato se utemeljeno ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je škoda zaradi kaznivega dejanja okoliščina, ki jo je pri odmeri kazni potrebno šteti obdolžencu v škodo. Enako velja glede njene višine, v kolikor bi nastala, saj znesek 3.000,00 EUR v razponu od 500,00 EUR do 50.000,00 EUR, kar zajema pravna kvalifikacija dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ne predstavlja kakšne posebne vrednosti. Sodišče druge stopnje je tako v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določeno kazen zapora znižalo in preizkusno dobo skrajšalo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. S tako določeno kaznijo bo po prepričanju sodišča druge stopnje dosežen namen kaznovanja, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

21Glede na pritožbene navedbe o odsotnosti razlogov za izrek stranske denarne kazni v obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi to izrečeno kazensko sankcijo. Sodišče prve stopnje jo je izreklo v skladu z drugim odstavkom 45. člena KZ-1, in sicer zaradi ravnanja obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja iz koristoljubnosti. Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da je ta v konkretni zadevi nepotrebna. Iz okoliščin zadeve namreč izhaja, da je bila izvršitev inkriminiranega dejanja namenjena pridobitvi gradbenega materiala, ki ga je D. D. potreboval za obnovo vikenda, pri tem sta bila sostorilca pri izvršitvi dejanja zalotena in onemogočena, zaradi česar se niti D. D. z dejanjem nenazadnje ni okoristil na želen način. Upoštevaje te okoliščine, težo kaznivega dejanja, obdolženčevo predhodno nekaznovanost in dejstvo, da je zavezan k preživljanju dveh mladoletnih otrok, se izrek denarne kazni v tej zadevi izkaže kot nesorazmeren, namen kaznovanja pa bo pri obdolžencu dosežen že z izrekom pogojne obsodbe. Podredno velja izpostaviti še, da drži tudi pritožbeno navajanje, da v zvezi z višino izrečene stranske denarne kazni, in sicer višino njenega dnevnega zneska, sodišče prve stopnje svoje odločitve v ničemer ni obrazložilo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tudi v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obdolžencu stranska denarna kazen ne izreče.

22Po obrazloženem je zato sodišče druge stopnje glede na naravo ugotovljene kršitve ravnalo po prvem odstavku 394. člena ZKP in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, in sicer tako kot izhaja iz točke I izreka te sodbe. Kršitev, na katere je sodišče druge stopnje v skladu z določili 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ob preizkusu sodbe ni ugotovilo, zato je o pritožbi v preostalem, nespremenjenem delu, odločilo kot izhaja iz točke II izreka te sodbe (391. člen ZKP).

23Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, saj je bilo z odločbo sodišča druge stopnje deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Merc, K. v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 2. knjiga, str. 429.
² Dežman, Z. v: Šepec, M. et al., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 906.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 54596/2022 z dne 8. 1. 2026.
⁴ Glej M. Ambrož, Sostorilstvo v primežu teoretičnih modelov in praktičnih izzivov, Pravnik, Ljubljana, 2013, let. 68 (130), št. 5-6.
⁵ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020.