VSL Sodba in sklep I Cp 2131/2025

I. Dopolnitev pritožbe, vložena 8. 1. 2026, se zavrže.

II. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se je toženka dolžna izseliti in izprazniti stanovanje z ID znakom X-000 ter zemljišče z ID znakom X-001 na naslovu A., v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe in to nepremičnino prosto oseb, živali in vseh svojih stvari vrniti v posest tožniku (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika (II. točka izreka).

2Zoper sodbo toženka vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da ji sodišče ni dalo časa, da bi si priskrbela pooblaščenca. Njena odvetnica je 17. 11. 2023 obvestila sodišče o preklicu pooblastila, zato sta bila naroka 20. 11. 2023 in 7. 2. 2024 opravljena brez odvetnika. Sodišče na zadnjem naroku ni sprejelo toženkinega zdravniškega opravičila, čeprav na sodišče ni prišla po zdravnikovih navodilih. Tudi na narok 14. 5. 2025, na katerem sodišče ni želelo upoštevati, da ji zastopanje po brezplačni pravni pomoči še vedno ni določeno, je pristopila sama. Toženke sodišče ni zaslišalo, niti je ni pozvalo, naj priskrbi podatke predlaganih prič. Zavrnilo je tudi dokazne predloge, ki jih je prinesla na narok. Z vsem tem je onemogočilo razjasnitev dejanskega stanja. Prav tako sodišče ni upoštevalo pisne izjave toženkinega brata, ker naj izjavi ne bi bila priložena kopija njegove osebne izkaznice, kar ne drži.

Sodba ne sledi napotkom VSL sklepa I Cp 1085/2024 in nekritično povzema tožnikove navedbe, toženkine dokazne predloge pa pavšalno zavrača. Dejansko stanje ni razjasnjeno, temveč je le parafrazirana dokazna ocena iz prvega sojenja. Narejeni zaključki so nelogični, izpovedi prič povzete nekritično. Sodišče prič glede na dano trditveno podlago ni ustrezno zaslišalo. Iz dokazov v spisu je bolj verjetno, da sta stranki živeli v zunajzakonski skupnosti. Navedbe prič o ločenem ležišču so vzete iz konteksta. Stranki sta bili pred letom 2016 intimni. Priča B. B. takrat ni hodila v stanovanje. Neprepričljiv je argument, da ker sta bili stranki med postopkom sovražno nastrojeni, zunajzakonske skupnosti ni bilo. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bil zavrnjen predlog toženke po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini.² Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo z ugotovitvijo, da toženka ni dokazala, da je imela dovolj dohodkov za prispevanje k skupnosti. Za ugotovitev obstoja skupnega premoženja se ne predpostavlja minimalni prispevek. To tezo sodišča negira tudi dejstvo, da je tožniku nakazala 37.000 EUR z namenom nakupa večjega bivališča.

3Toženka je pritožbo pravočasno dopolnila. Navaja, da tožnik posega po njenih stvareh, zato ni našla vse dokumentacije, ki bi jo lahko predložila kot dokaz. Naknadno je našla nekaj računov za skupno gospodinjstvo, ki jih prilaga. Skupne fotografije niso dostopne, ker do podatkov na starih trdih diskih računalnika ni mogoče več dostopati. Prilaga seznam prič, ki naj se zaslišijo.

4Po poteku pritožbenega roka je toženka vložila še dodatno dopolnitev pritožbe s prilogami. V skladu z drugim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba, pa tudi vsaka dopolnitev pritožbe, prepozna, če je vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Toženka se je smela zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od njene vročitve (333. člen ZPP). Izpodbijana sodba ji je bila vročena 1. 7. 2025, dopolnitev pritožbe pa je vložila 8. 1. 2026. Ker je pritožbeni rok prekluzivni zakonski rok, je sodišče dopolnitev pritožbe kot prepozno zavrglo (352. člena ZPP).

5Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožnik je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, v katerem prebivata pravdni stranki. Trdi, da toženka v njem biva nezakonito, zato uveljavlja tožbo po 111. členu Stanovanjskega zakonika³ in 92. členu Stvarnopravnega zakonika.⁴ Toženka zahtevku nasprotuje in trdi, da ima pravico bivati v stanovanju, ker je to stanovanje njuno skupno premoženje, kupljeno v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti.

8Iz relevantnih dejanskih ugotovitev in dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe izhaja, da:

- zunajzakonska skupnost med strankama ni obstajala - med njima ni bilo čustvene in intimne povezanosti, medsebojne navezanosti, ekonomske skupnosti, njuna zveza niti ni bila notorna;

- med strankama ni bilo soglasja, da toženka lahko v nepremičnini biva za nedoločen čas - šlo je za prekarij, ki ga je tožnik najkasneje z vložitvijo tožbe preklical.

9Na navedeno sodišče prve stopnje opira svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku. Toženka namreč, ker ji ni uspelo dokazati, da ima na nepremičninah kakršnokoli stvarno pravico, ki bi jo upravičevala do uporabe teh nepremičnin, v stanovanju biva nezakonito.

10Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe glede tega, da sodišče pritožnici v postopku ni omogočilo zastopanja po odvetniku. Tožnica je imela večji del postopka pooblaščenko - odvetnico,⁵ ki je sodišče o odpovedi pooblastila obvestila šele 10. 4. 2025. Narok, ki je bil izveden 14. 5. 2025, je bil prvi in edini, na katerem toženke ni zastopala pooblaščenka. Kljub temu ne gre za bistveno kršitev določb postopka. Zastopanje po odvetniku pred sodiščem prve stopnje⁶ ni obligatorno (prvi odstavek 86. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPP). To, da se toženkina pooblaščenka ni udeležila narokov dne 20. 11. 2023 in 7. 2. 2024, pa ni stvar sodišča oziroma izvedbe samega postopka, temveč notranjega razmerja med toženko in njeno pooblaščenko, ki je imela v času izvedbe narokov veljavno pooblastilo za zastopanje.

11Pritožba neutemeljeno graja tudi to, da sodišče toženke v ponovljenem postopku ni zaslišalo. Dokazni predlog za toženkino zaslišanje je zavrnilo, ker se neopravičeno ni udeležila naroka 7. 2. 2024, v zvezi s katerim ji je bilo vročeno vabilo na zaslišanje. S tem je svoj predlog za zaslišanje smiselno umaknila. Stranka se namreč sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.⁷ Sodišče prve stopnje je utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišana. V ponovljenem postopku svojega zaslišanja ni ponovno zahtevala. Sodišče sicer stranko, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje , ob upoštevanju tretjega odstavka 286. člena ZPP, sme zaslišati na naslednjem naroku. A to ne pomeni, da jo je dolžno vedno znova vabiti na zaslišanje⁸ ali jo zaslišati že zgolj zato, ker kljub temu, da se na vabilo na zaslišanje neopravičeno ne odzove, pride na kakšnega izmed sledečih narokov. Tako postopanje je omejeno že z vsebino razpravnega načela (7. člen in 212. člen ZPP), skladno s katerim mora stranka predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Nasprotno stališče (torej to, da je sodišče stranko dolžno brez posebnega ponovnega predloga zaslišati že zgolj zaradi udeležbe na kakšnem izmed sledečih narokov) bi vodilo v nevzdržen zaključek, da neopravičeno neodzivanje na vabilo na zaslišanje za stranko nima nikakršnih posledic. Sodišče prve stopnje s tem, ko toženke ni zaslišalo, ni kršilo njene pravice do izjave. Za zaključek glavne obravnave brez zaslišanja toženke v konkretni zadevi ni bilo procesnih ovir.

12Toženka v pritožbi sicer izpostavlja, da se naroka 7. 2. 2024 ni udeležila po zdravnikovih navodilih. Gre za ponovljene navedbe, na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo že, ko je v tej zadevi odločalo prvič.⁹ Ob prvem odločanju je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na ugovor glede tega, da sodišče pritožnice ni pozvalo, naj priskrbi podatke prič, ki naj se zaslišijo. Tudi te navedbe v pritožbi ponavlja. Posledično je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče z zavračanjem zaslišanja prič v ponovljenem postopku onemogočilo razjasnitev dejanskega stanja. Tudi v ponovljenem postopku namreč ni sporočila naslovov predlaganih prič, kamor bi ju sodišče lahko vabilo na zaslišanje, čeprav jo je sodišče k temu pozvalo že takoj, ko je predlagala njuno zaslišanje. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi izvedbo dokaznega predloga vpogleda v listino, ki jo je toženka prinesla na zadnji narok. Toženka namreč ni navedla, kaj z njo sploh dokazuje. Tega ne specificira niti v pritožbi.

13Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj sodišče ne bi upoštevalo pisne izjave toženkinega brata, ker naj ji ne bi bila priložena kopija njegove osebne izkaznice. To iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Pisna izjava pravilno ni bila upoštevana, ker je tožnik zahteval neposredno zaslišanje toženkinega brata (šesti odstavek 236.a člena ZPP).

14Neutemeljeno pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Očita mu, da ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, da je le parafraziralo obrazložitev dokazov iz prvega sojenja, in da ugotovljenega dejanskega stanja ni dopolnilo z izvedbo dodatnih dokazov. Ob tem ne pojasni, katere dokaze naj bi sodišče dodatno izvedlo. Izvedlo je namreč vse dokaze, glede katerih so bili podani pravočasni in popolni dokazni predlogi. Kljub temu izvedeni dokazi trditev toženke niso potrdili. Pritožnica posamezne izvedene dokaze in njihovo dokazno vrednost parcialno napada, a ob tem pozablja na 8. člen ZPP, ki predstavlja metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene - in sicer na to, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka oceni, katera dejstva šteje za dokazana. Dokazno breme glede tega, da sta bili pravdni stranki v zunajzakonski skupnosti, je bilo na toženki, ki ga ni zmogla. V podkrepitev svojih navedb je predlagala vrsto dokazov, pri čemer predlagani listinski dokazi niso imeli take vsebine, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče zaključiti, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost. Dokaz z zaslišanjem stranke, namenjen dokazovanju spornih dejstev, ni bil izveden.¹⁰ Prav tako edina priča, katere zaslišanje je toženka predlagala z dovolj določnimi podatki za njeno vabljenje na narok, toženkinih navedb ni potrdila. Njena izpoved je bila skladna z izpovedmi prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Splošni vtis pritožbenega sodišča po branju prepisov teh zaslišanih prič pa je, da so izpovedovale prepričljivo. Enako je izpovedi ocenilo tudi sodišče prve stopnje. V zvezi z izvedenimi zaslišanji pritožnica sodišču sicer očita, da pričam niso bila postavljena ustrezna vprašanja. Ob tem je potrebno izpostaviti, da je imela toženka v postopku v času zaslišanja vseh prič pooblaščenko, ki je bila pravočasno seznanjena s tem, da bodo zaslišanja izvedena. Toženka bi lahko tista vprašanja, za katera je želela, da se pričam zastavijo, pričam torej bodisi postavila sama bodisi po pooblaščenki, pa tega ni storila. Ker je v lastno škodo prostovoljno opustila sodelovanje na naroku, tega sedaj v pritožbenem postopku ne more sanirati z očitki sodišču glede neustrezne izvedbe zaslišanj niti z izražanjem nestrinjanja z vsebino izpovedi prič. Verodostojnost izpovedi bi lahko v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbila z ustreznimi dokaznimi predlogi oziroma s tem, da bi se odzvala na vabilo na lastno zaslišanje.

15Toženka torej ni uspela dokazati obstoja vseh elementov zatrjevane zunajzakonske skupnosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama ni obstajala, je pravilna. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila med pravdnima strankama podana čustvena in intimna povezanost, medsebojna navezanost ali da bi bila zatrjevana skupnost notorna. Posledično so pravno nepomembni pritožbeni ugovori, s katerimi izpodbija zgolj posamezne dokazne zaključke sodišča prve stopnje (glede nedokazanosti vračila denarja, časa vpisa hipotek in zavrnitve predloga pa ZPND). Pravno nepomembni pa so tudi pritožbeni očitki glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z vprašanjem, ali sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje. Ugotovitev skupnega premoženja bi bila namreč lahko le posledica ugotovljene zunajzakonske skupnosti.

16Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17Toženka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Ta ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato predstavlja nepotreben strošek (155. člen ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Ur. l. RS, št. 16/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPND.
³ Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SZ-1.
⁴ Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SPZ.
⁵ Pooblastilo toženke odvetnici A. A. z dne 17. 5. 2022 se nahaja pod prilogo B1.
⁶ V konkretni zadevi je šlo za okrajno sodišče.
⁷ Prim. VSL sodba I Cp 1316/2021 z dne 20. 9. 2021, VSL sodba II Cpg 569/2020 z dne 4. 12. 2020.
⁸ Prim. VSL sodba I Cp 1316/2021 z dne 20. 9. 2021.
⁹ In sicer s sklepom VSL I Cp 1085/2024 z dne 14. 1. 2025.
¹⁰ Prim. VSL sodba I Cp 1316/2021 z dne 20. 9. 2021.