VSL Sklep II Cp 395/2025

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanih I. in III. točki razveljavi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo lastninsko pravico tožeče stranke na več nepremičninah (katerih lastnik je po ZK stanju tožena stranka), (II.) glede ene nepremičnine (parc. št. 000, k. o. X) je tožbeni zahtevek zavrnilo in (III.) sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti celotne pravdne stroške.

2V pravočasni pritožbi tožena stranka nasprotuje I. in III. točki sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da so bila sporna zemljišča ob uveljavitvi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije² (v nadaljevanju: ZSKZ) v družbeni lastnini in niso bila kmetijska oz. gozdna. Tožena stranka je bila uporabnica vseh zemljišč, ki so bila vključena v vplivno območje delovanja HE in so predstavljala infrastrukturne objekte, naprave oz. omrežje ter mobilna in druga sredstva iz 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah³ (v nadaljevanju: ZGJS) in so bila zato tudi lastninjena s strani tožene stranke. Iz ugotovitve, da določena zemljišča le mejijo ali deloma segajo na območje ekspropriacijskega načrta HE A., ni mogoče sklepati, da je dejanska raba zemljišč takšna, kot izhaja iz potrdila o namenski rabi. Ker se listine Mestne občine (v nadaljevanju: MO) B. ne nanašajo na vse sporne nepremičnine, ni mogoče zaključiti, da je bila v času lastninjenja raba takšna, kot izhaja iz potrdila o namenski rabi. Geografski prikazi parcel niso iz časa uveljavitve ZSKZ, ampak so posneti vsaj 30 let kasneje. Povsem mogoče je, da v času uveljavitve ZSKZ na zemljiščih še ni bilo gozda oz. ni obstajal v taki meri. Sodišče zato ne more zaključiti, da ni šlo za zemljišče, ki je po funkciji namenjeno uporabi, dostopu in vzdrževanju elektrarne in njene infrastrukture. Preuranjena je ocena, da potrdilo o namenski rabi prikazuje resnično stanje nepremičnin v naravi. Sodišče je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil, da so bila zemljišča ob uveljavitvi ZSKZ del infrastrukturnih objektov, naprav, omrežji mobilnih in drugih naprav iz 76. člena ZGJS.⁴ S tem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje pritožba navaja, da je sodišče spregledalo nekaj ključnih navedb in dokazov, npr. dopis z dne 16. 3. 1994 Ministrstva za gospodarske zadeve in dejavnosti RS (v nadaljevanju: MGZD) v postopku lastninjenja, del katerega so bili seznami in vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov... iz 76. člena ZGJS. Tožena stranka poudarja dve pomembni ugotovitvi, in sicer, da ni bila lastnica oz. uporabnica gozdov ali zemljišč v smislu ZSKZ; vrednost spornih nepremičnin je bila izkazana kot seštevek vrednosti infrastrukturnih objektov in drugih sredstev iz 76. člena ZGJS: 36.833.197 SIT. Tožena stranka je bila vedno uporabnica zgolj premoženja, ki je funkcionalno povezano z dejavnostjo, s katero se ukvarja - s proizvodnjo električne energije, ne pa s kmetijsko ali gozdno dejavnostjo. Posledično je pravilno zemljišča štela kot sredstva iz 76. člena ZGJS. Tudi sama tožeča stranka ni štela zemljišč za kmetijska ali gozdna. Ob cenitvi za potrebe lastninjenja so se cenila tudi sporna zemljišča, vključena v vplivno območje delovanja HE. Torej je tožeča stranka soglašala, ali pa je bila najmanj seznanjena, da gre za sredstva iz 76. člena ZGJS.

Zemljišča predstavljajo stvarni vložek tožnice v okviru lastninjenja toženke. Po prepričanju tožene stranke je zmotno stališče, da naj bi zemljišča ob lastninjenju ostala v družbeni lastnini, saj je toženka na podlagi citiranega 76. člena ZGJS pridobila na njih lastninsko pravico po stanju na dan 31. 12. 1992 in ob lastninjenju kapitala niso bila več družbena lastnina, kar naj bi izhajalo iz odločbe MGZD z dne 8. 8. 1994. Ob ugotovitvi, da so sporne nepremičnine že pred lastninjenjem kapitala toženke prešle v njeno last, stališča sodne prakse ni mogoče uporabiti v tej zadevi.

3Tožeča stranka v odgovoru pritožbi nasprotuje in navaja, da ZGJS (ki je začel veljati 2. 7. 1993) ni mogel biti podlaga za lastninjenje spornih nepremičnin, ki so bile v času lastninjenja družbene lastnine (presečni datum po ZSKZ je 10. 3. 1993) kmetijska in gozdna zemljišča, saj so bila ta po samem zakonu olastninjena najkasneje 10. 3. 1993. Pa tudi zato, ker se po 73. členu ZGJS kmetijska zemljišča in gozdovi⁵ ne vštevajo v družbeni kapital podjetja, kar je skladno tudi s 5. členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP).⁶ Za 78 zemljišč, ki so v ekpropriacijski liniji in jim je bila spremenjena namembnost v rabo za potrebe elektrogospodarstva (kar izhaja iz izjave MO B.) je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek. Tožeča stranka meni, da ta izjava kaže, da ostale parcele niso bile v ekpropriacijski liniji in jim raba ni bila spremenjena. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj bi država kot stvarni vložek nepremičnine vložila v toženo stranko. Iz listinske dokumentacije je razbrati, da se vprašanje kmetijskih zemljišč in gozdov v postopku lastninjenja tožene stranke ni obravnavalo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženi stranki ne gre zanikati pravice, da dokazuje drugačno namembnost nepremičnin od tiste, ki izhaja iz zemljiškega katastra. Kot je namreč pojasnilo VS RS v zadevi II Ips 27/2022, mora zemljiški kataster v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi, kar pa se po naravi stvari ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj. Zato so potrebni mehanizmi, ki te odpravljajo. To z drugimi besedami pomeni, da prizadeta stranka lahko zatrjuje in dokazuje dejansko namembnost nepremičnine, ki je drugačna od katastrske.

6Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se je v dokaznem postopku prepričalo, da s potrdili o namenski rabi nepremičnin oz. lokacijskimi informacijami izkazana namembnost zemljišč na presečni datum ustreza resničnemu stanju v naravi. Tako je ugotovilo, da večina spornih zemljišč zgolj meji na ekspropriacijski načrt HE A. oz. vanj le delno posega. Že iz tega razloga je bil ugovor spremenjene namembnosti glede teh zemljišč zavrnjen. Glede zemljišč, ki so v celoti znotraj ekspropriacijske linije HE A., pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil edini argument tožene stranke, da namembnost teh zemljišč ne more biti kmetijska, da se je ob gradnji HE A. začel postopek spremembe namembnosti teh zemljišč in je v zvezi s tem v spis vložila tudi dokumentacijo. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi se postopek spremembe namembnosti začel ravno za sporna zemljišča, in toženkine trditve, da se je namembnost spreminjala vsem zemljiščem znotraj ekspropriacijskega načrta iz leta 1976, šteje za posplošene. Tako je ugotovljeno, da je tožena stranka zgolj splošno navajala, da so vsa zemljišča znotraj ekspropriacijske linije po svoji funkciji namenjena uporabi, dostopu in vzdrževanju elektrarne in njene infrastrukture. Po drugi strani pa je ugotovljeno, da je iz geografskih prikazov parcel razvidno, da so zemljišča pretežno poraščena z gozdom in niti ni jasno, kako bi lahko služila delovanju HE A.

7Za trditev, da so imela na presečni datum sporna zemljišča drugačno namembnost od katastrske, je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki naj bi po pregledu dokumentacije, takrat veljavnih katastrskih načrtov in prostorskih aktov ter ogledu nepremičnin ugotovil, da so sporne nepremičnine na dan 11. 3. 1993 predstavljale sestavni del infrastrukturnih objektov, naprav, omrežij ter mobilnih in drugih sredstev iz 76.člena ZGJS. Tožena stranka torej trdi, da zemljišča dejansko niso bila gozdna oz. kmetijska. Sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo, sklep o zavrnitvi dokaza ter razloge za njegovo neizvedbo pa je podalo šele v sodbi. V 11. točki obrazložitve je tako pojasnilo, da je predlagani dokaz za odločitev pravno nepomemben, saj je dejansko stanje lahko ugotovilo že na podlagi potrdil o namenski rabi zemljišč oz. lokacijskih informacij. V pritožbi tožena stranka opozarja na dokaz z izvedencem in trdi, da njegova neizvedba pomeni procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem izrecno na glavni obravnavi ni zavrnilo, kar posledično pomeni, da tudi razlogov za neizvedbo dokaza ni pojasnilo. S tem je toženi stranki odvzelo možnost grajanja procesnih kršitev, zato je uveljavljanje le-te v pritožbi pravočasno, posledično pa je sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je namreč skozi postopek pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je dejanska namembnost spornih nepremičnin na dan 11. 3. 1993 odstopala od katastrske namembnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča potrdila o namenski rabi zemljišč oz. lokacijske informacije ne omogočajo ugotovitve dejanske namembnosti nepremičnin, saj gre v obeh primerih za povzetek podatkov iz uradne evidence, kar pa seveda ne izkazuje dejanske namembnosti, ampak namembnost, kot izhaja iz uradne evidence. Ta pa, kot je že bilo uvodoma pojasnjeno, lahko odstopa od dejanske. Kot je bilo zapisano v začetku 7. točke obrazložitve, je tožena stranka z izvedencem želela dokazati ravno dejstvo, da so sporne nepremičnine na dan 11. 3. 1993 predstavljale sestavni del infrastrukturnih objektov, naprav, omrežij ter mobilnih in drugih sredstev iz 76.člena ZGJS. Z drugimi besedami, da je njihova dejanska namembnost odstopala od tiste, ki je evidentirana v uradni evidenci. Ker sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, je s tem poseglo v pravico tožene stranke do izjave, saj ji je preprečilo dokazovati podane trditve, da je bila dejanska namembnost spornih zemljišč drugačna, kot izhaja iz uradnih evidenc.

9V primeru, če bi pritožbeno sodišče samo odpravljalo opisano procesno kršitev, ne bi samo dopolnilo dejanskega stanja, ampak bi moralo opisan celoten sklop dejanskega stanja (s strani tožene stranke zatrjevano dejansko namembnost, ki naj bi bila drugačna od uradne) ugotavljati na novo in bi tako bilo o tem prvič odločeno na pritožbeni stopnji. Sodišče prve stopnje namreč dejstev v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo. Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva. Navedene okoliščine so zato narekovale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz s predlaganim izvedencem gradbene stroke in z njegovo pomočjo ugotoviti, ali je bila dejanska namembnost spornih nepremičnin na dan 11. 3. 1993 taka, kot trdi tožena stranka, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 10/93, s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 32/93, s spremembami.
⁴ Ta določa, da z dnem uveljavitve tega zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta Ljubljana infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti.
⁵ Drugi odstavek 73. člena: "Družbeni kapital so tudi trajne vloge, navadne in prednostne delnice ali deleži, ki ne pripadajo nobeni pravni ali fizični osebi. V celotno aktivo se ne vštevajo objekti in naprave oziroma omrežja iz 76. člena tega zakona ter kmetijska zemljišča in gozdovi."
⁶ Prvi odstavek 5. člena: "Pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občin ter vrednost nepremičnin podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost, katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka in se lastninijo v skladu s posebnim zakonom."