VDSS Sodba Pdp 442/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je dolžna tožniku plačati tožena stranka, znižajo na znesek 475,51 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova poslovne uspešnosti v roku 15 dni plača znesek 379,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2019 od ustreznega neto zneska; znesek 1.356,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2020 od ustreznega neto zneska; znesek 953,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2020 od ustreznega neto zneska; znesek 988,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2021 od ustreznega neto zneska; znesek 762,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2021 od ustreznega neto zneska; kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 1.163,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 608,27 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati 79,2 % sodne takse pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka).

2Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče storilo bistvene kršitve postopka, ker se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev in dokazov, ni obrazložilo, zakaj naj bi bili izpolnjeni pogoji za diskriminacijo, ter je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič, ki bi potrdile, da tožnik ni bil obravnavan drugače kot drugi zaposleni. Poudarja, da ZDR-1 razlikuje med prisotnimi in odsotnimi delavci ter da je po 126. členu ZDR-1 poslovna uspešnost del plače za delo, zato je upoštevanje efektivnega delovnega časa zakonito, logično in v skladu s kolektivnimi pogodbami ter dogovori s sindikati. Ključni kriterij za poslovno uspešnost je dejanski prispevek delavca, ki obstaja le, ko delavec dela; nagrajevanje odsotnih bi pomenilo neenako obravnavo delavcev, ki dejansko ustvarjajo rezultat. Pritožba se sklicuje na pravno mnenje A. A., ki zagovarja takšno stališče. Toženka trdi, da bolniška odsotnost ni osebna okoliščina v smislu prepovedi diskriminacije ter da so položaji prisotnih in odsotnih delavcev neprimerljivi, zato ni mogoče govoriti o diskriminaciji. Meni, da gre za dopustno razlikovanje na podlagi 13. člena ZVarD, saj zasleduje legitimen cilj - pravičnost plačnega sistema, motivacijo delavcev in doseganje poslovnih rezultatov. Sklicuje se tudi na starejšo sodno prakso (npr. VIII Ips 145/2003), ki je dopuščala razlikovanje na podlagi dejansko opravljenega dela. Nadalje zatrjuje, da primeri, na katere se sklicuje sodišče (VIII Ips 9/2024, Pdp 397/2024, Pdp 171/2025, I U 1529/2021), niso primerljivi, ker naj bi šlo za drugačne vrste nagrad, druge kolektivne pogodbe in različne okoliščine. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi brez ustrezne obrazložitve odstopilo od svojega prejšnjega stališča (Pd 24/2022), s čimer naj bi kršilo načelo pravne varnosti in 22. člen Ustave RS. Pritožba zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje posega v ustavne pravice toženke in sicer 33., 67. in 74. člen Ustave RS. Glede stroškov pritožba očita, da odločitev ni obrazložena, da sodišče ni navedlo, katere stroške je priznalo tožniku, in da je neutemeljeno priznalo stroške druge pripravljalne vloge, ki ni bila potrebna. Toženec predlaga spremembo sodbe in popolno zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Predmet pritožbene presoje v tem individualnem delovnem sporu je plačilo poslovne uspešnosti, urejene v 35. členu Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2011),¹ po kateri kriterije za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja določita delodajalec in reprezentativni sindikat pri delodajalcu. Ob sprejemu odločitve o višini sredstev za izplačilo plače na tej podlagi se delodajalec in reprezentativni sindikat pri delodajalcu dogovorita tudi o tem, ali se ta del plače izplača v denarju, delnicah, in o odložitvi njenega izplačila. Delavcu, ki ni delal vse leto, pripada del plače sorazmerno obračunanim plačam za efektivni delovni čas v obdobju, na katerega se izplačilo nanaša. Tudi podjetniška KP tožene stranke v 35. členu vsebuje določilo o delu plače na podlagi uspešnosti poslovanja. Določa, da lahko uprava ob zaključku poslovnega leta odloči o izplačilu dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. O kriterijih in upravičencih za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja se uprava predhodno dogovori z reprezentativnimi sindikati, pri čemer upošteva realizirani premijski, škodni in stroškovni količnik. Delavcu, ki ni delal vse leto, pripada del plače iz tega člena sorazmerno s časom prebitim na delu v obdobju, na katerega se izplačilo nanaša.

6Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo razlike poslovne uspešnosti za čas, ko je bil tožnik z dela odsoten zaradi bolezni. Presodilo je, da je kriterij iz kolektivnih pogodb, po katerem se pri izplačilu poslovne uspešnosti upošteva le "efektivni delovni čas" ter se bolniška odsotnost odšteje, diskriminatoren, ker je bolniška odsotnost posledica delavčeve osebne okoliščine (zdravstvenega stanja), na katero ta ne more vplivati, medtem ko je poslovna uspešnost po naravi kolektivno nagrajevanje vseh zaposlenih, zato so bolniško odsotni delavci v primerljivem položaju z ostalimi. Ker znižanje izplačila temelji prav na zdravstvenem stanju in tako povzroči manj ugodno obravnavo, gre za neposredno diskriminacijo, ki je niti dogovor v kolektivnih pogodbah ne more upravičiti.

7Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Toženka trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti o primerljivosti položaja tožnika z drugimi delavci, o pogojih za diskriminacijo ter o kriterijih iz kolektivnih pogodb in dogovorov s sindikati. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje pa jasno izhaja: da je dejansko stanje v bistvenem nesporno (višina izplačane poslovne uspešnosti, sistem izplačevanja pri toženki, neupoštevanje bolniške odsotnosti kot prisotnosti na delu); da sodišče šteje tožnika in delavce, ki niso bili bolniško odsotni, za primerljive pri plačilu za poslovno uspešnost, ker gre za kolektivni sistem nagrajevanja, vezan na uspešnost poslovanja družbe kot celote; da je razlog za nižje plačilo tožnika izključno v njegovi bolniški odsotnosti, torej v njegovem zdravstvenem stanju; da se sodišče izrecno sklicuje na sklep VSRS opr. št. VIII Ips 9/2024 ter sodbi VDSS Pdp 397/2024, Pdp 171/2025 in sodbo UPRS I U 1529/2021, ki obravnavajo prav vprašanje znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti. Sodišče prve stopnje je razloge podalo jasno, povezano in v obsegu, ki omogoča pritožbeni preizkus. To, da se toženka z materialnopravnimi zaključki ne strinja, ne pomeni, da sodba nima razlogov. Pritožbeni očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo zaslišanje prič B. B. ter C. C., ker je pravilno ocenilo, da dejansko stanje ni sporno, temveč gre za pravno vprašanje: ali je način izplačila poslovne uspešnosti, pri katerem se bolniška odsotnost odšteva, diskriminatoren. Dejstva, ki naj bi jih priči izpovedali (da kriteriji veljajo enako za vse, da tožnik ni bil drugače obravnavan kot drugi bolniško odsotni delavci, da je kriterij prisotnosti dogovorjen s sindikati), so bodisi že priznana (tudi po tožnikovih trditvah) bodisi za odločitev niso pravno odločilna. Prav to, da se isti kriterij uporablja za vse delavce, je značilno za sistemsko diskriminacijo - ne gre za to, da bi bil tožnik obravnavan drugače kot drugi bolniško odsotni delavci, temveč za to, da je celoten sistem plačila, ki slednje veže na osebno okoliščino (zdravstveno stanje) diskriminatoren, kot izhaja tudi iz odločitve VSRS v sklepu VIII Ips 9/2024. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki za odločitev niso pomembni ali bi pomenili zgolj ponavljanje že nespornih dejstev (213. člen ZPP). S tem, ko je zavrnilo predlagana zaslišanja, toženki ni odvzelo pravice do izjave in ni storilo kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče ni zadostno opredelilo do pravnega mnenja A. A. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče to mnenje povzelo in se z njim izrecno ne strinja, ker plačilo za poslovno uspešnost po naravi stvari ni vezano na individualni prispevek delavca, temveč na uspešnost poslovanja družbe kot celote, ter zato kot ključni kriterij ne more biti upoštevana zgolj prisotnost na delu. Sodišče ni dolžno odgovarjati na vsako posamezno argumentacijsko podrobnost strank ali strokovnega mnenja, temveč mora razumno pojasniti, zakaj določenega mnenja ne sprejema. To je v konkretnem primeru storilo z jasnim sklicevanjem na stališča VSRS iz sklepa VIII Ips 9/2024.

10Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v drugem odstavku 126. člena določa, da je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. To plačilo je vezano na uspešnost poslovanja družbe kot celote, ne pa na individualni prispevek delavca; sistem individualnega nagrajevanja je urejen posebej kot plačilo za delovno uspešnost (127. člen ZDR-1). Prav to razliko med delovno in poslovno uspešnostjo je Vrhovno sodišče RS podrobno pojasnilo v sklepu VIII Ips 9/2024: plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne.

11Šesti člen ZDR-1 in Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) prepovedujeta neposredno in posredno diskriminacijo zaradi osebnih okoliščin, med drugim zaradi zdravstvenega stanja. Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 9/2024 izrecno poudarilo, da je znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolniško odsotni, pa so z vidika kolektivnega nagrajevanja v primerljivem položaju z ostalimi delavci. Enako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 1529/2021-45, ki je potrdilo stališče Zagovornika načela enakosti, da vezava višine poslovne uspešnosti na prisotnost na delu, pri čemer se za odsotnost iz zdravstvenih razlogov, porodniškega dopusta ipd. plačilo linearno znižuje, pomeni kršitev prepovedi diskriminacije. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbah Pdp 397/2024 in Pdp 171/2025 to linijo izrecno povzelo in poudarilo, da mora delodajalec pri plačilu za poslovno uspešnost upoštevaje drugi odstavek 6. člena ZDR-1 zagotoviti delavcem enako obravnavanje glede na osebne okoliščine ter da je upoštevanje bolniške odsotnosti kot kriterija za znižanje tega plačila diskriminatorno. V obravnavani zadevi so zato izpolnjeni vsi trije pogoji za neposredno diskriminacijo, kot jih je oblikovalo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 9/2024: tožnik je bil pri odmeri plačila za poslovno uspešnost manj ugodno obravnavan; razlog manj ugodne obravnave je osebna okoliščina - njegovo zdravstveno stanje (bolniška odsotnost); tožnik in delavci, ki niso bili bolniško odsotni in so prejeli višje plačilo, so bili v primerljivem položaju glede na naravo plačila za poslovno uspešnost.

12Pritožba poudarja, da so delavci, ki delajo, in delavci, ki so odsotni, v bistveno različnem položaju, zato primerljivosti naj ne bi bilo. To stališče je VSRS v sklepu VIII Ips 9/2024 izrecno zavrnilo. Prav zaradi kolektivne narave plačila za poslovno uspešnost ni odločilno, koliko je posameznik dejansko delal, temveč ali izpolnjuje pogoje za vključitev v sistem nagrajevanja v določenem letu. Če podjetje posluje dobro, posluje dobro tudi zaradi bolnih delavcev, ki so prej mesece ali leta k temu prispevali, pa tudi zaradi vseh drugih dejavnikov (tržne razmere, upravljavske odločitve, investicije, delo v preteklih letih, naključja, ...). Razlikovanje med pravico do plače in pravico do nadomestila plače po ZDR-1 ne pomeni, da so delavci v času bolniške odsotnosti v neprimerljivem položaju glede plačila za poslovno uspešnost. Nasprotno, določilo podjetniške kolektivne pogodbe, ki omogoča odštevanje dni bolniške odsotnosti, kaže, da se prav ta osebna okoliščina uporablja kot kriterij za nižje plačilo, kar je Vrhovno sodišče RS ocenilo kot neposredno diskriminacijo. Če bi bila poslovna uspešnost oblika plačila za delo, potem bi bilo popolnoma logično, da se izplača le za čas, ko je delavec delal. A poslovna uspešnost ni plačilo za opravljeno delo, temveč dohodek, odvisen od uspešnosti poslovanja podjetja, kar je bistvena točka, ki jo je razčistilo Vrhovno sodišče RS. Gre sicer za del plače, ki pa ni vezan na opravljeno delo, temveč na poslovni rezultat podjetja. Gre za kolektivni prejemek, ki ne sme biti zmanjšan zaradi osebnih okoliščin, kot je zdravstveno stanje.

13Pritožba se sklicuje na 13. člen ZVarD in argumentira, da naj bi bilo razlikovanje dopustno zaradi legitimnih ciljev (pravičnost plačnega sistema, motivacija, poslovna uspešnost). Tudi če sprejmemo, da so navedeni cilji sami po sebi legitimni, morajo biti ukrepi za njihovo doseganje ustrezni, potrebni in sorazmerni. Ni sporno, da delodajalec lahko upošteva prisotnost na delu kot kriterij pri plačilu drugih oblik individualnega nagrajevanja. Vendar pa v primeru plačila za poslovno uspešnost, ki je kolektivno, linearno zniževanje plačila zaradi bolniške odsotnosti pomeni, da delavec zaradi bolezni, na katero ne more vplivati, prejme manj kot sodelavci, ki te osebne okoliščine nimajo. Zavrniti je argument, da naj bi bilo z vidika motivacije in pravičnosti dopustno nižje plačilo za tiste, ki so bili bolniško odsotni; takšno razlikovanje nima utemeljenega razmerja do zasledovanega cilja in ni nujno, saj bi delodajalec lahko zasledoval motivacijske cilje z drugimi, nediskriminatornimi instrumenti. Pritožbeno sklicevanje na 13. člen ZVarD zato ne more omajati zaključka o neposredni diskriminaciji.

14Res je, da je Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO) prenehal veljati z uveljavitvijo ZVarD, vendar sodišče prve stopnje na ZUNEO ni oprlo nosilnih zaključkov, ampak ga je navedlo zgolj kot enega od predpisov, ki izražajo temeljna načela enakega obravnavanja. Nosilna pravna podlaga sta 6. člen ZDR-1 in ZVarD. Morebitna terminološka netočnost glede veljavnosti ZUNEO ni vplivala na odločitev in ne predstavlja napačne uporabe materialnega prava.

15Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje v sodbi Pd 24/2022 zavzelo drugačno stališče in da sedanja odločitev brez obrazložitve odstopa in krši 22. člen Ustave RS in načelo pravne varnosti. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izrecno distanciralo od stališč iz zadeve Pd 24/2022 in navedlo, da jih spreminja prav zaradi novejše, poenotene sodne prakse, zlasti sklepa VSRS VIII Ips 9/2024 in sodb VDSS ter UPRS v podobnih zadevah. Sprememba sodne prakse, utemeljena z jasno obrazložitvijo in sklicevanjem na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ne predstavlja kršitve načela zaupanja v pravo. Sodna praksa se lahko razvija, še posebej kadar Vrhovno sodišče RS izrecno poenoti morebitno neenotno prakso nižjih sodišč.

16Pritožba zatrjuje nedopusten poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude, ker naj bi sodišče toženki "predpisovalo", kako mora uporabiti sredstva za poslovno uspešnost. Toženka ni zavezana, da plačilo za poslovno uspešnost sploh izplača. Če pa se zaveže (s kolektivno pogodbo, dogovorom s sindikati in prakso), mora to storiti nediskriminatorno, v skladu z ZDR-1, ZVarD in ustavnimi načeli enakosti. Zahteva po spoštovanju prepovedi diskriminacije ni protiustaven poseg v lastnino ali gospodarsko pobudo, temveč zakonita omejitev, ki neposredno izhaja iz ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in iz sistemske ureditve delovnopravnih razmerij. Ustavno dopustno je, da zakonodajalec in sodna praksa omejujeta način razporejanja sredstev delodajalca, kadar je to povezano s pravicami delavcev in prepovedjo diskriminacije. Pritožbeni očitek o kršitvi 33., 67. in 74. člena Ustave RS je neutemeljen.

17Pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbe toženke, da bi se moralo sodišče prve stopnje posebej opredeliti do obvestil delodajalca zaposlenim glede načina izračuna poslovne uspešnosti za posamezno leto in naj bi bila zaradi tega podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta navedba izhaja iz napačnega razumevanja narave plačila za poslovno uspešnost. Kot je izrecno poudarilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 9/2024 (tč. 24), je plačilo za poslovno uspešnost vezano na uspešnost poslovanja delodajalca kot celote in predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja delavcev, ki ni odvisen od njihovega individualnega prispevka, kvalitete ali obsega opravljenega dela. Upoštevanje povprečne bruto osnovne plače posameznika kot računske osnove ne pomeni, da je delodajalec pri odmeri poslovne uspešnosti upošteval zahtevnost dela ali individualni prispevek zaposlenega. Povprečna osnovna plača se je uporabila le kot obračunska osnova, ne pa kot merilo kakovostnega ali količinskega prispevka posameznika. Ker glede na stališče VSRS zahtevnost dela in individualni prispevek delavca predstavljata merili, ki sta po ZDR-1 značilni za plačilo za delovno uspešnost (127. člen), ne pa za poslovno uspešnost, teh okoliščin sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati kot odločilnih dejstev. Zato tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka.

18Glede na jasna stališča VSRS v sklepu VIII Ips 9/2024, sodbi VDSS Pdp 397/2024 in Pdp 171/2025 ter UPRS I U 1529/2021-45, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do razlik v plačilu za poslovno uspešnost za sporna leta v višini, kot izhaja iz izreka sodbe, in mu priznalo zakonske zamudne obresti od dneva, ko bi mu zneski morali biti izplačani (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

19Pritožba pa je delno utemeljena le v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s stroški sicer navedlo vrednost spornega predmeta, uspeh strank ter končni priznani znesek in na tej podlagi razmerje uspeha, znesek priznanih stroškov po stroškovniku in rezultat pobotanja. Čeprav je obrazložitev kratka, omogoča preizkus, še posebej, ker je tožnikov stroškovnik v spisu (list. št. 38) in je tudi iz njega razvidno, katere stroške je sodišče priznalo (za sestavo tožbe 300 točk, za sestavo prve in druge pripravljalne vloge 2 x 225 točk, za narok 3oo točk, materialne stroške 2 % ter 22 % DDV). Pritožba pa utemeljeno zatrjuje, da druga pripravljalna vloga tožnika ni bila potrebna, saj tožnik v njej le ponavlja svoje predhodne navedbe ter prepisuje vsebino sodne odločbe VSRS opr. št. VIII Ips 9/2024, na katero pa se je prav tako predhodno že skliceval. Upoštevajoč prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljen uspeh strank v postopku, odmerjene stroške postopka znižalo na znesek 475,51 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

20Ker glede odločitve o glavnem zahtevku (I. točka izreka) niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu točke I ter v točki III potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede stroškovne odločitve v točki II izreka pa je pritožbi ugodilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela zgolj s pritožbo glede stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Prenehala veljati 1. 1. 2022.