13. člen ZVarD
(izjeme od prepovedi neposredne diskriminacije)
(1)Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje zaradi določene osebne okoliščine ne pomeni diskriminacije po tem zakonu, če takšno različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna. Ne glede na prejšnji stavek je neenako obravnavanje na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona zaradi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti vedno prepovedano, razen v primerih, določenih v tem ali drugem zakonu.
(2)Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona zaradi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti ne pomeni diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali konteksta njenega opravljanja taka značilnost predstavlja bistveno in odločilno poklicno zahtevo, pod pogojem, da je cilj legitimen, zahteva pa ustrezna, potrebna in sorazmerna.
(3)Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje zaradi starosti na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona ne pomeni diskriminacije, če je to objektivno in razumno utemeljeno z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji politike zaposlovanja, trga dela in poklicnega usposabljanja, in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna.
(4)Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona zaradi vere ali prepričanja posameznika pri poklicnem delu v cerkvah in drugih verskih skupnostih ali v drugih javnih ali zasebnih organizacijah, katerih etika temelji na veri ali prepričanju, ne pomeni diskriminacije, če zaradi narave tega dela ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, vera ali prepričanje predstavlja legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko organizacije.
(5)Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega zakona neenako obravnavanje v zvezi z ugodnejšim varstvom žensk zaradi nosečnosti in materinstva na področjih iz prve do četrte alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona ne pomeni diskriminacije.
(6)Ne glede na prvi odstavek tega člena je na področjih iz pete do osme alineje prvega odstavka 2. člena tega zakona neenako obravnavanje zaradi spola, narodnosti, rase ali etničnega porekla vedno prepovedano, razen če gre za zagotavljanje blaga ali storitev izključno ali predvsem osebam enega spola, če takšno različno obravnavanje upravičuje legitimen cilj in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna.
- VDSS Sodba Pdp 442/2025Višje delovno in socialno sodišče · 2025
Plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne. Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti je diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolni
- VSL Sodba in sklep I Cp 616/2022Višje sodišče v Ljubljani · 2022
Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD. Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom. Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic. Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pra
- UPRS Sodba I U 1626/2020-16Upravno sodišče RS · 2021
Glede na vsebino tožbe sodišče poudarja, da je tožnik sicer bil neenako obravnavan (v smislu prvega odstavka 6. člena ZVarD) zaradi njegove osebne okoliščine in sicer zdravstvenega stanja, ki izhaja iz v upravnem postopku uporabljene zdravstvene dokumentacije. Vendar pa to neenako obravnavanje v konkretnem primeru ni pomenilo diskriminacije (prvi odstavek 13. člena ZvarD), ker je za tem neenakim obravnavanjem stal legitimen cilj, to pa je ničelna toleranca do tveganja, da bi zaradi zlorabe alkohola s strani tožnika prišlo do nasilnega ali neprimernega izvajanja storitev pomoči uporabnikom v okviru programa družabništva in spremljanja za pomoč invalidnim osebam s poškodbo glave.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 11. 12. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS Sodba Pdp 442/2025Višje delovno in socialno sodišče · 11. 12. 2025
Plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne. Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti je diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolni
- VSL Sodba in sklep I Cp 616/2022Višje sodišče v Ljubljani · 28. 6. 2022
Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD. Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom. Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic. Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pra
- UPRS Sodba I U 1626/2020-16Upravno sodišče RS · 24. 11. 2021
Glede na vsebino tožbe sodišče poudarja, da je tožnik sicer bil neenako obravnavan (v smislu prvega odstavka 6. člena ZVarD) zaradi njegove osebne okoliščine in sicer zdravstvenega stanja, ki izhaja iz v upravnem postopku uporabljene zdravstvene dokumentacije. Vendar pa to neenako obravnavanje v konkretnem primeru ni pomenilo diskriminacije (prvi odstavek 13. člena ZvarD), ker je za tem neenakim obravnavanjem stal legitimen cilj, to pa je ničelna toleranca do tveganja, da bi zaradi zlorabe alkohola s strani tožnika prišlo do nasilnega ali neprimernega izvajanja storitev pomoči uporabnikom v okviru programa družabništva in spremljanja za pomoč invalidnim osebam s poškodbo glave.
- UPRS Sodba I U 1228/2019-42Upravno sodišče RS · 10. 11. 2021
V tej zadevi gre za kolizijo medsebojno konkurirajočih pravic tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude in izražanja v zvezi s tem preko tržnega oglaševanja na prostorih oziroma sredstvih, ki so v njeni lasti iz drugega odstavka 74. člena Ustave in prvega odstavka 39. člena Ustave in pravico prizadete stranke iz prvega odstavka 14. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Ustave ter splošne svobode ravnanja v zvezi s pogodbenimi razmerji. Za posredno diskriminacijo bi lahko šlo, če bi se za določilo 17. člena pogodbe med tožečo stranko in družbo C., d.o.o. v ponovljenem ugotovitvenem postopku izkazalo, da so zaradi navidezno nevtralne obveznosti, ki jo vsebuje omenjena pogodba, osebe določenega prepričanja dejansko v slabšem položaju. Tožena stranka je napačno uporabila določilo 13. člena ZVarD, ker ni uporabila načela sorazmernosti iz EKČP oziroma ustavno-pravnega standarda praktične konkordance za varstvo človekovih pravic domnevnega kršitelja diskriminacije in domnevne žrtve diskriminacije.