VSL Sodba II Cpg 18/2026

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici v 8 dneh povrniti 186,66 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 846,65 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo še 102,00 EUR tožničinih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka, ki višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek v celoti zavrne, sicer pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva je gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). Sodba in sklep, s katerim je takšen spor končan, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločil sodnik posameznik.

6V tem sporu, ki je izšel iz izvršbe na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), tožnica (nekdanja najemnica) od toženke (najemodajalke) zahteva plačilo dobropisov iz naslova preplačil najemnin in obratovalnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 30. 7. 2018 sklenili najemno pogodbo za najem poslovnega prostora v pritličju nakupovalnega centra A. Zaradi prenosa poslovnega prostora na novega najemnika je bil 19. 6. 2023 sklenjen dodatek št. 2 k najemni pogodbi, s čimer je najemno razmerje tožnice prenehalo. Toženka je tožnici za najemnino in obratovalne stroške izdajala račune, za ugotovljena preplačila pa dobropise. Tožnica je za junij 2023 plačala dva računa v skupnem znesku 1.617,75 EUR. Zaradi prenehanja najemnega razmerja ji je toženka izdala dva dobropisa¹ v skupnem znesku 647,11 EUR. Plačilo računov in izdaja dobropisov za junij 2023 nista bila sporna. Sporno je ostalo še plačilo dobropisov iz leta 2022 v skupnem znesku 199,54 EUR,² ki jima toženka ni konkretno ugovarjala.

7Izpodbijana sodba vsebuje jasne, razumljive in med seboj skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih ter ustrezno navedbo pravne podlage, zato jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je bila dopolnitev tožbe nepopolna, ker naj ne bi vsebovala določno postavljenega tožbenega zahtevka in navedbe dejstev. Tovrstne očitke je toženka podala že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je pravilno zavrnilo. Tožbeni zahtevek je vsebovan v tožničinem predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine; ta se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba, ki že vsebuje tožbeni zahtevek, dopolniti pa jo je treba z navedbami o dejstvih in dokaznimi predlogi.³ Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožnica tako tudi ravnala. Razloge, ki jih je o tem navedlo v izpodbijani sodbi, sprejema tudi višje sodišče.

9Procesno vprašanje popolnosti tožbe se ne pokriva nujno z materialnopravnim vprašanjem njene sklepčnosti, ki ga toženka v pritožbi prav tako neuspešno izpostavlja. Zmotno namreč meni, da trditve iz dopolnitve tožbe ne utemeljujejo tožbenega zahtevka, saj ga je tožnica sklepčno oprla na prejete dobropise v zvezi z njenimi preplačili. Temelj obveznosti med strankama niti ni bil sporen, toženka pa ne nazadnje tudi v pritožbi priznava utemeljenost zahtevka vsaj v višini 236,14 EUR.

10Nadalje ne drži, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo obvestila toženke z dne 24. 3. 2025 o delnem plačilu terjatve v znesku 282,43 EUR, saj se je v zvezi s tem pravilno oprlo na pravila prekluzije, ki veljajo v sporih majhne vrednosti. Skladno s 451. členom ZPP mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor majhne vrednosti izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine),⁴ v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi.⁵

11Prav takšno je tudi obravnavano plačilo, ki v toženkinem odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 20. 2. 2025 ni omenjeno, saj je bilo izvršeno (in naznanjeno) pozneje. Toženka je 26. 3. 2025 sodišču prve stopnje poslala obvestilo, da je 24. 3. 2025 poravnala nesporni del terjatve v znesku 282,43 EUR (236,14 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in priložila dokazilo o plačilu. Ker se je rok za odgovor na dopolnitev tožbe iztekel že dober mesec dni prej (8 dni po vročitvi poziva za odgovor oziroma s potekom 20. 2. 2025; vročilnica pod l. št. 93), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko delnega plačila toženke ni upoštevalo. Pravilno je nakazalo tudi, da bo toženka to dejstvo (zato, ker ga glede na čas nastanka ni mogla uveljavljati v pravdnem postopku) lahko uveljavljala z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

12Toženka sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni ukvarjalo z ugotavljanjem dejanskega stanja oziroma da ga je ugotovilo napačno, ker naj bi sledilo pavšalnim navedbam tožnice in jih zmotno štelo kot priznane, saj naj bi spregledalo, da jim je toženka opredeljeno nasprotovala. Toženka na ta način ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP (ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten), saj je zatrjevani vzrok očitane dejanske napake v tem, da naj bi sodišče prezrlo toženkine navedbe, kar smiselno ustreza procesni kršitvi⁶ iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki so zato dopustni (prvi odstavek 458. člena ZPP), niso pa utemeljeni. Na omenjeno kršitev višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi jo toženka morala v pritožbi ustrezno konkretizirati. Tega bremena ni zmogla, saj ni konkretno opredelila, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje zmotno štelo za priznana oziroma katere njene navedbe naj bi neupravičeno spregledalo. Očitane kršitve s pavšalnim sklicevanjem na svoje prejšnje vloge ni izkazala.

13Toženka je v pritožbi konkretno izpostavila le svoje trditve, da tožnica ni poravnala računa št. 542/35/2022 za 490,73 EUR in da ji je na tej podlagi (po upoštevanju dobropisa) dolgovala 442,74 EUR. Vendar je sodišče prve stopnje te navedbe upoštevalo in pravilno poudarilo, da toženka v zvezi s tem ni podala pobotne izjave ne v materialnopravnem ne v procesnem smislu. Tega zaključka toženka v pritožbi niti ne izpodbija.

14Toženka ne nazadnje ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo njenega dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. Tudi ta očitek ustreza kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Neuspešen je že zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s temi razlogi pa se toženka v pritožbi ni soočila. Iz pritožbe poleg tega ni razvidno, katero (pravno relevantno) dejstvo je želela s tem dokazom dokazovati in kako bi to lahko vplivalo na odločitev.

15Višje sodišče je z navedenimi razlogi odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) tožnici pripada 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk za materialne stroške in 22% DDV, kar ob vrednosti točke znaša skupno 186,66 EUR. Stroške ji mora toženka plačati v osemdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP), v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

¹ Dobropisa 542/79/2023 in 542/80/2023.
² Dobropisa 542/46/2022 in 542/61/2022 sta bila sicer v skupnem znesku 584,08 EUR, vendar je tožnica zahtevala skupno le 199,54 EUR.
³ VSL Sklep I Cpg 246/2022 z dne 21. 3. 2023.
⁴ Betetto, N., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 716.
⁵ Betetto, N., navedeno delo, str. 718, in Balažic, V., Nekatera vprašanja o uporabi novega ZPP, Pravosodni bilten, št. 3/2000, str. 172-173.
⁶ Da je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga v takih primerih odločilen vzrok, ki naj bi pripeljal do zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prepričljivo utemeljuje tudi teorija (ki poudarja, da gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja v položaju, ko je poleg zmotnega rezultata tudi zatrjevani vzrok dejanske narave). Glej Zobec, J., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 242 in 317-320.