VSL Sklep I Cp 71/2024

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je premoženje: (1) gotovina v višini 137.000 EUR, ki je bila najdena in zasežena 23. 1. 2019 ob hišni preiskavi na naslovu ..., odrejeni zoper A. A. kot zakonitega zastopnika družb B. d. o. o., B.-Y., d. o. o., in B.-Z., d. o. o., v sefu poslovnih prostorov teh družb, (2) nepremičnine, katerih lastnik je A. A., in sicer del stavbe 000-111-10, del stavbe 000-111-11 in del stavbe 000-111-14, ki v naravi predstavljajo poslovne prostore v etaži 2, na naslovu ..., parcela ..., ki v naravi predstavlja zemljišče v k. o. X, na katerem stojita stavbi 222 in 333 ter (3) denarna sredstva prvega toženca A. A. v znesku 77.266,27 EUR, premoženje nezakonitega izvora, da se premoženje pod točkama 1 in 2 prvemu tožencu odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije ter da se premoženje pod točko 3 odvzame na način, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 77.266,27 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroke postopka v celoti (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje finančne inšpektorice kršilo njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ To pravico je sodišče kršilo tudi s prepovedovanjem postavljanja vprašanj pričam, namenjenim preverjanju in pridobivanju celostne slike o posojilnih aktivnostih prvega toženca. Ne strinja se z zaključkom, da zasežena gotovina ni bila del oziroma predmet finančne preiskave, ker v pisnem poročilu o zaključku finančne preiskave ni bila upoštevana pri izračunu nesorazmerja. Le ta je bila izrecno omenjena v pisnem poročilu z dne 30. 7. 2021 in je bila bistven del finančne preiskave oziroma kot izhaja iz odredbe z dne 13. 2. 2020 prav njen sprožilec. Toženec se je lahko in se tudi je o zaseženi gotovini izrekel že med finančno preiskavo. Prav tako ni obrazložen in izkazan rezervni argument sodišča, da leta 2019 zasežena gotovina izvira iz sredstev preiskovanca pred 29. 11. 2011. Sodišče namreč ne pove, katere terjatve iz leta 2011 so končale v leta 2019 zaseženi gotovini. Opozarja, da za leta 2019 zaseženo gotovino velja domneva, da je nezakonitega izvora. Meni, da so v sodbi zmanjšanja nesorazmerja v celoti neutemeljena in za pritožnico predstavljajo presenečenje, saj sodišče ni sledilo postavljenemu izvedencu. Pravno zmotna je presoja sodišča, da se zaradi negotovosti v izvedenskem mnenju dokazno breme prevali na tožnico; tožnica je ravno zaradi razjasnitve morebitnih nejasnosti glede izračuna nesorazmerja predlagala zaslišanje avtorice izračuna; pri presoji razporeditve dokaznega bremena bi bilo treba tudi upoštevati, da ima poročilo FURS o zbranih podatkih o finančni preiskavi značaj javne listine. K pritožbi prilaga in se sklicuje na stališče FURS z dne 21. 11. 2023, v katerem finančna inšpektorica dodatno obrazloži sporne zneske - ne gre za nedovoljene pritožbene novote, saj stališče sodišča v izpodbijani sodbi zanjo predstavlja presenečenje. V postopkih po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora² lahko tožena stranka uspe le, če svoje trditve tako argumentirano dokaže, da je izključen vsak razumen dvom. Sodišče je zmotno in enostransko ocenilo verodostojnost toženca, čeprav je toženec tekom postopka svoje trditve spreminjal. Odvzem po ZOPNI ni omejen le na premoženje, pridobljeno s kriminalno dejavnostjo, temveč zadošča katerakoli kršitev predpisov, kamor spadajo tudi kršitve davčnih obveznosti. Zmotna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da sta toženca za nakup nepremičnin izkazala zakonit izvor sredstev, prav tako ne drži, da je morebitni delež nezakonitega izvora neznaten, zato ni mogoče vzpostavljanje solastniškega deleža, ker naj bi bil ta mogoč le ob minimalni višini 50.000 EUR. Treba je odvzeti celoto, saj je že prišlo do nadaljnjega razpolaganja s temi sredstvi in s tem do pomešanja in zastrupitve preostalega premoženja. Kot zmotnega izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o nedopustnosti naložitve denarnega zneska v plačilo.

3V odgovoru na pritožbo toženca predlagata zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Zoper prvega toženca je bila zaradi utemeljenega suma, da je v obdobju od 1. 8. 2014 do 23. 1. 2019 storil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika, 13. 2. 2020 uvedena finančna preiskava. Dne 23. 4. 2021 je bila finančna preiskava razširjena še na drugo toženko, ki je kot žena prvega toženca z njim povezana oseba. Finančna preiskava je zajemala obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2019, za katerega je bilo pri obeh tožencih ugotovljeno nesorazmerje med dohodki in spremembo premoženja, in sicer pri prvem tožencu v višini 536.465,33 EUR in pri drugi toženki v višini 35.900,94 EUR.

6V slovenskem pravnem redu imamo poleg kazenskopravne ureditve odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi (klasična kazenska zaplemba, oblikovana po sistemu odvzema premoženjske koristi v kombinaciji z odvzemom premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, oziroma po sistemu plačila denarnega zneska, ki ustreza tej koristi) tudi institut civilne zaplembe z obrnjenim dokaznim bremenom, za katerega je značilno, da ne temelji na kazenski obsodbi, saj represija države ni usmerjena na osebo, temveč na premoženje. ZOPNI tako sloni na predpostavki, da nobena oseba ne sme imeti nobene premoženjske koristi od protipravnega ravnanja. Postopek odvzema nezakonitega premoženja je razdeljen v dva dela. Predhodni finančni preiskavi sledi sodni (pravdni) postopek, ki se vodi zoper lastnika takšnega premoženja. Postopek finančne preiskave se izvede, če se v predkazenskem ali v kazenskem postopku ugotovijo utemeljeni razlogi za sum, da je posamezna oseba storila kataloško kaznivo dejanje³ in da razpolaga oziroma je razpolagala s premoženjem nezakonitega izvora in njegova skupna vrednost presega 50.000 EUR ali ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano s premoženjem teh oseb, pri čemer to premoženje ne predstavlja premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega. V odredbi o finančni preiskavi državni tožilec določi osebo, zoper katero se preiskava opravi, in obdobje, za katerega se opravi. Finančna preiskava se lahko opravi najdalj za obdobje petih let pred letom, v katerem je bilo storjeno očitano kataloško kaznivo dejanje ter do vložitve tožbe. Če se med finančno preiskavo pokažejo razlogi za sum, da je bilo premoženje preneseno ali je prešlo na povezane osebe⁴, državni tožilec odredi, da se finančna preiskava razširi tudi zoper te osebe.

Premoženje nezakonitega izvora

7Premoženje je nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja oziroma za porabo premoženja⁵ ter za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Pri ugotavljanju nesorazmerja se upošteva vrednost celotnega premoženja, ki ga ima oseba v lasti, posesti, ga uporablja, uživa oziroma z njim razpolaga ali pa je razpolagala in ga je prenesla na povezane osebe oziroma je bilo pomešano z njihovim premoženjem⁶ ali je prešlo na njegove pravne naslednike (5. člen ZOPNI). Očitno nesorazmerje je razvidno iz poročila o finančni preiskavi, ki je obvezna sestavina tožbe. S tem država kot tožnica izkaže domnevno bazo, na tožencu pa je nato trditveno in dokazno breme, da je sporno premoženje pridobil iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, pri čemer mora to izkazati s stopnjo prepričanja.

8Poleg obveznih sestavin, ki jih določa ZPP, je treba tožbi tako priložiti zapisnik o naroku v postopku finančne preiskave iz drugega odstavka 17. a člena ZOPNI, pisno poročilo o finančni preiskavi in sodne odločbe o začasnem zavarovanju odvzema premoženja oziroma začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora, izdane na podlagi tega zakona (drugi odstavek 26. člena ZOPNI). Tožnica nato v pravdnem postopku, ki je sicer formalno ločen od finančne preiskave, navaja dejstva in predlaga dokaze, ki se jih je pridobilo na podlagi ugotovitev v postopku finančne preiskave in iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja tožene stranke po določbah tega zakona (prvi odstavek 27. člena ZOPNI). Kot že navedeno, je finančna preiskava nujni predhodni postopek. Njen namen je v zbiranju podatkov in dokazov za odločitev, zoper koga naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora, ter zbrati podatke o obsegu premoženja ter razmerju med njegovimi dohodki in vrednostjo premoženja te osebe, ki ga je imela oziroma ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa z njim razpolaga ali je razpolagala v obdobju, za katerega se opravi finančna preiskava. Zato le tisto, kar sme biti predmet finančne preiskave, more in sme biti element domneve o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI. Sodišče prve stopnje je od očitanega in v tožbi opredeljenega nesorazmerja med dohodki in obsegom premoženja prvo toženca odštelo gotovino v znesku 137.000 EUR, ki je bila najdena in zasežena 23. 1. 2019 ob hišni preiskavi v sefu v poslovnih prostorih družb, katerih zakoniti zastopnik je prvi toženec. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da ta gotovina ni bila predmet finančne preiskave, saj ni navedena v končnem poročilu o finančni preiskavi (priloga A7), zato ne more biti element zgoraj opredeljene domneve o nezakonitem izvoru premoženja. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je takšnem materialnopravni zaključek napačen. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila prav zasežena gotovina sprožilec finančne preiskave, kar izhaja iz odredbe o finančni preiskavi. Prav tako je bila zasežena gotovina predmet začasnega zavarovanja po 20. členu ZOPNI. Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja.⁷ Toženca sta tako za sporno gotovino vedela že v postopku finančne preiskave, prav tako sta se po vloženi tožbi lahko o njej izrekla v tem postopku. Njuna pravica do izjave tako ni bila v ničemer kršena.

Dokazno breme in dokazni standard

9V postopku po ZOPNI za premoženje, glede katerega je določena zakonska domneva njegove nezakonitosti⁸, velja obrnjeno dokazno breme. Toženec tako lahko izpodbije domnevo iz drugega odstavka 5. člena zakona, če dokaže, da premoženje ni nezakonitega izvora, domnevo iz 6. člena pa, če dokaže, da je za premoženje plačal dejansko vrednost (tretji odstavek 27. člena ZOPNI). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je tudi postavilo izvedenca za ekonomijo, finance, devizno poslovanje E. E., sprejelo zaključek, da sta toženca uspela z zahtevano stopnjo prepričanja⁹ dokazati, da očitano nesorazmerje ne obstaja oziroma dokazati, da je bilo vse premoženje, s katerim sta razpolagala v času preiskovalnega obdobja, pridobljeno na zakonit način. Toženca je ocenilo za verodostojna, prav tako z njune strani predlagane ter zaslišane priče. Delno spreminjanje samih izjav tožencev glede izvora in načina pridobljenih sredstev za nakup posameznega premičnega in nepremičnega premoženja je prepisalo oddaljenosti dogodkov in številnim opravljenim transakcijam. Pri tem pa je glede na ugotovitve in dodatne odgovore izvedenca na zaslišanju, ko za nekatere prejete zneske ni mogel z gotovostjo potrditi, ali jih je tožnica že upoštevala pri svojem izračunu nesorazmerja v okviru zakonito pridobljenih prejemkov¹⁰, dokazno breme o pravilnosti v tožbi postavljenih izračunov prevalilo na tožnico, pri tem pa celo zavrnilo njen dokazni predlog z zaslišanjem finančne inšpektorice F. F.¹¹, ki je v finančni preiskavi analizirala pridobljene podatke in ki bi lahko jasno in konkretno obrazložila, kako so bili določeni sporni zneski že upoštevani. Z zavrnitvijo¹² tega dokaznega predloga z obrazložitvijo, da je izračun preverilo z neodvisnim izvedencem, tožnica pa ni dala konkretnih pojasnil, kako so bili sporni zneski že upoštevani¹³, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje storilo v pritožbi očitano bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditve tožnice so bili namreč dovolj konkretizirane, da bi jih moralo sodišče prve stopnje raziskati s predlaganimi dokazi.

Naložitev denarnega zneska v plačilo

10Glede tožbenih zahtevkov, s katerimi se uveljavlja odvzem t. i. nadomestnega premoženja zaradi okoliščin, nastalih do vložitve tožbe, je bila dosedanja sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani¹⁴ enotnega stališča, da takšni zahtevki niso utemeljeni, ker mora iti za odvzem točno določenega premoženja in ne le za "negativni saldo premoženja", kot je odločilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

11V praksi so pogosti primeri, da oseba premoženje, ki ga je imela v določenem obdobju nesorazmerno veliko v primerjavi s svojimi zakonitimi dohodki, deloma ali v celoti porabi, skrije ali preusmeri v tujino, pri čemer gre za položaje, ki so nastopili pred vložitvijo tožbe, zaradi česar v navedenih primerih ni mogoče s tožbo zahtevati t. i. nadomestnega odvzema iz drugega odstavka 34. člena ZOPNI. Ustavno sodišča RS je v odločbi št. U-I-91/15 (41. točka obrazložitve) ugotovilo, da sta namena zakonodajalca pri sprejemanju ZOPNI, to je onemogočiti materialno okoriščanje posameznikov s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti (cilj, ki je usmerjen k (izravnalni) pravičnosti kot gradniku ustavnega načela pravne države), in preprečitev investiranja premoženja nezakonitega izvora v nadaljnjo protipravno dejavnost oziroma preprečitev širjenja takih dejavnosti (cilj usmerjen k preprečevanju širjenja družbeno škodljivih (in zato) javnopravno protipravnih dejavnosti ter pomeni udejanjanje z Ustavo RS zapovedane socialne vezanosti lastnine), ustavno dopustna. Iz navedene ustavne odločbe (16. točka obrazložitve) izhaja tudi, da gre pri odvzemu premoženja nezakonitega izvora za oblastni ukrep države, ki ima jasen in nedvoumen javnopravni namen: to je doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja. Kljub formalni ločitvi ukrepa odvzema premoženja nezakonitega izvora od ukrepov kazenskega prava in kljub smiselni uporabi ZPP v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora je odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI oblastni ukrep države, s katerim država zasleduje javnopravne interese. Njegov namen je namreč preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaščita gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine s pridobivanjem premoženja v skladu s predpisi. Upoštevaje zgoraj navedene cilje ZOPNI ni najti utemeljenega razloga za razlikovanje med potrošnjo premoženja nezakonitega izvora in investicijo (npr. nakup premoženja v "fizični obliki") in tudi ne za razlikovanje med npr. uničenjem, potrošnjo ali skrivanjem premoženja nezakonitega izvora po vložitvi tožbe ali pred vložitvijo tožbe¹⁵ (ter s tem povezano privilegiranje posameznikov, ki jim je v izhodišču skupno, da so se s svojo protipravno dejavnostjo materialno okoristili). V vseh navedenih primerih se namreč s finančno preiskavo, ki se vodi v zvezi s premoženjem domnevno nezakonitega izvora (časovna omejitev finančne preiskave pomeni tudi časovno omejitev obsega premoženja nezakonitega izvora na tisto, ki je pridobljeno v teh petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja), ugotavlja razlika med začetnim in končnim stanjem premoženja na zadnji dan obdobja finančne preiskave ob upoštevanju vseh obveznosti iz naslova premoženja in tudi porabe premoženja.¹⁶ ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč (tretji odstavek 26. člena ZOPNI).

Sklepno

12Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev ne more odpraviti samo, saj sodišče prve stopnje glede na v prejšnjih točkah obrazložitve izpostavljene zaključke oziroma pravna stališča ni odločilo o več pravno odločilnih dejstvih. Če bi o njih prvič odločalo pritožbeno sodišče, bi strankama odvzelo pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je zaradi že izvedenih dokazov in načela neposrednosti tudi bolj ekonomična, saj bo sodišče lahko hitreje dopolnilo dokazni postopek, prav tako vrnitev zadeve ne bo povzročila hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pritožbeno sodišče ob utemeljeni pritožbi tožnice razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).¹⁷ Sodišče prve stopnje bo moralo tako po ponovni oceni dokazov in dodatnem zaslišanju finančne inšpektorice¹⁸ ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda ponovno oceniti, ali sta toženca za celotni znesek pravilno izračunanega in očitanega nesorazmerja (vključno z zaseženo gotovino) izkazala zakonitost prilivov in potrošnje, zaradi česar bi bil postavljen zahtevek tožnice za odvzem premoženja oziroma za plačilo denarnega zneska neutemeljen.

Pritožbeni stroški

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

¹ Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 91/2011 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOPNI.
³ Ta so našteta v 10. točki 4. člena ZOPNI.
⁴ Te so določene v 6. točki 4. člena ZOPNI.
⁵ Podčrtano besedilo je bilo dodano z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI-B), ki se uporablja od 19. 6. 2025. S takšno ureditvijo zakon sledi ustaljeni praksi FURS v postopku finančne preiskave, ki pri svojem delu glede na okoliščine vsakega posameznega primera izbere metode ugotavljanja finančnih sredstev posameznika, kot so uveljavljene v okviru nadzora nad finančnim poslovanjem, pri čemer je najpogosteje uporabljena metoda indirektnega ugotavljanja dohodka - metoda neto vrednosti, po kateri se izračuna razlika med začetnim in končnim stanjem premoženja na zadnji dan obdobja finančne preiskave ob upoštevanju vseh obveznosti iz naslova premoženja in tudi porabe premoženja. Na podlagi upoštevanih odhodkov je namreč mogoče sklepati, s kakšnim premoženjem je oseba v določenem časovnem obdobju sploh razpolagala.
⁶ V odločbi U-I-91/15 je Ustavno sodišče RS odločilo, da se v primeru, ko je premoženjski predmet celota pomešanega premoženja nezakonitega in zakonitega izvora, tak predmet v celoti odvzame, če je tožena stranka premoženje pomešala z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, ob tem pa delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem predmetu ni neznaten; če pomešanje ni bilo izvršeno s takim namenom ali če je delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem predmetu neznaten, se odvzame idealni delež tega predmeta tako, da se vzpostavi solastnina države v deležu, ki ustreza vrednosti pomešanega premoženja nezakonitega izvora in tožene stranke v deležu, ki vrednostno ustreza njenemu izkazanemu zakonitemu vložku v ta premoženjski predmet. Pri tem pa se domneva, da je do pomešanja premoženja prišlo z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, tožena stranka pa domnevo ovrže, če izkaže za verjetno, da ob pomešanju ni imela takega namena.
⁷ Kar izhaja tudi iz 13. točke odločbe ustavnega sodišča RS U-I-96/15.
⁸ Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se domneva nezakonitosti ne more nanašati na premoženje, pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI, to je 29. 11. 2011; tako Odločba US RS št. U-I-6/2015 z dne 5. 7. 2018.
⁹ Toženca lahko uspeta, če svoje trditve o dejstvih tako argumentirata (dokažeta), da je izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti njunih trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.; primerjaj VSL Sodba in sklep I Cp 977/2018 z dne 19. 9. 2018.
¹⁰ Podatki, način in metode izračuna so dejstva, ki se lahko ugotavljajo z izvedencem, vprašanje ne/zakonitosti pridobljenih sredstev pa je pravno vprašanje in s tem v pristojnosti odločitve sodišča.
¹¹ Tožnica je zato k pritožbi priložila njena pisna pojasnila.
¹² Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (na primer zato, ker je stranka svojo trditev dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi ali ker z njim dokazuje pravno neodločilno dejstvo), kar pa ni konkretni primer.
¹³ Ki pa v tem delu ni podal jasnih in z gotovostjo potrjenih zaključkov.
¹⁴ Sklep I Cpg 558/2017 z dne 4. 7. 2017, sklep I Cp 2603/2017 z dne 22. 11. 2017, sodba in sklep II Cp 1470/2018 z dne 7. 11. 2018, sodba in sklep II Cp 1350/2023 z dne 5. 2. 2024.
¹⁵ Upoštevaje pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in ustaljeno ustavnosodno prakso je enako treba obravnavati tiste subjekte in/ali pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte in/ali pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni.
¹⁶ Tako Poročevalec DZ z dne 28. 2. 2025.
¹⁷ Pri tem se je opredelilo le do tistih pravno pomembnih pritožbenih navedb, ki so terjale razveljavitev izpodbijane odločitve; prvi odstavek 360. člena ZPP.
¹⁸ Po 236. a členu ZPP lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku.