VSL Sklep I Cpg 405/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek in tožnici naložilo povračilo 746,64 EUR toženkinih stroškov postopka. Tako je odločilo, ker tožnica ni v roku, ki ji ga je določilo sodišče, doplačala sodne takse za redni postopek.

2Zoper sklep se je pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma ugodi pritožbi in odloči, da se predmetni sodni postopek nadaljuje.

3Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

4O pritožbi zoper sklep je na podlagi prvega odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica.

5Pritožba ni utemeljena.

6Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za tožbo v tem postopku. Skladno z določbama prvega in drugega odstavka 105.a člena ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če v tem roku sodna taksa ni plačana (in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks), se šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP). Če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP).

7Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijani sklep izdalo brez ustrezne obrazložitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je tožnico pozvalo k doplačilu sodne takse (ki je ostala neplačana po vštetju že plačane takse za izvršbo na podlagi verodostojne listine) s plačilnim nalogom, v katerim ji je določilo tudi rok za njeno plačilo (drugi odstavek 105.a člena ZPP). Nadalje je navedlo, da tožnica v roku, ki ji ga je v nalogu določilo sodišče, sodne takse ni plačala, in ker tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se skladno s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da je tožnica tožbo umaknila. S tem so navedena vsa pravno relevantna dejstva za odločitev v konkretnem primeru, ki jih tožnica v pritožbi niti ne izpodbija. V kolikor pritožba meri na to, da v izpodbijanem sklepu ni navedena konkretna višina dolžne sodne takse, datum vročitve plačilnega naloga ali datum izteka zakonskega roka za plačilo sodne takse, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za nujne sestavine sklepa, ki je bil v tem primeru izdan na podlagi tipskega pisanja v informacijskem sistemu PUND. Ta dejstva so tožnici znana, saj ji je bil plačilni nalog vročen, tožnica pa ima tudi možnost vpogleda v spis (prvi odstavek 150. člena ZPP). Iz podatkov spisa tako izhaja, da je sodišče dne 8. 5. 2025 tožnici izdalo plačilni nalog, s katerim ji je naložilo doplačilo sodne takse za redni postopek po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 1.183,00 EUR v 15. dneh od vročitve tega naloga, ter jo opozorilo, da če v danem roku sodne takse po tem nalogu ne bo plačala oziroma če v tem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se bo štelo, da je tožbo umaknila. Plačilni nalog je bil tožnici vročen s fikcijo vročitve po 142. členu ZPP dne 24. 5. 2025, to je z iztekom 15-dnevnega roka za prevzem sodnega pisanja na podlagi obvestila, ki je bilo dne 9. 5. 2025 puščeno v tožničinem hišnem predalčniku. Tožnica v nadaljnjem roku 15 dni sodne takse ni plačala, niti ni vložila predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo ustavnopravne presoje, ki jo zahteva 22. člen Ustave RS (pravica do enakega varstva pravic) v povezavi s 23. členom Ustave RS (pravica do sodnega varstva) in tožnici dejansko onemogočilo uveljavljanje ustreznega pravnega varstva za zaščito njenih (tudi) premoženjskih interesov in dejavnikov. Tožnica je gospodarski subjekt in glede na višino doplačila sodne takse za tožbo (1.183,00 EUR) ni zatrjevala, da bi ji tako določena višina ali rok 15 dni, v katerem bi jo morala plačala, otežila ali celo onemogočila dostop do sodnega varstva. V tem primeru je imela tožnica možnost zaprositi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, o čemer je bila v plačilnem nalogu tudi poučena, vendar tega ni storila. Ustavno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo (odločba št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998), iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev (odločba št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006). Po stališču Ustavnega sodišča lahko država dostop do sodišč in vlaganje pravnih sredstev pogojuje s plačilom sodnih taks, podlago za to ima v 146. členu Ustave RS. Namen sodne takse je, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišč, torej plačilo konkretne storitve, praviloma v zasebnem interesu.¹ Ustrezno ustavnopravno presojo je v tem primeru opravil že zakonodajalec, ki je naložil obveznost plačila sodne takse ob vložitvi tožbe, obenem pa predvidel institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev. S tem sta spoštovana tudi pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.² Ustavno sodišče je presojalo tudi ureditev, po kateri je sodna taksa procesna predpostavka (105.a člen ZPP) in pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi (pravdnega) postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003). Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec (tako v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-276/09, Up-1332/09 z dne 11. 11. 2010).³

9Skladno z navedenimi ustavnopravnimi izhodišči sodišče prve stopnje niti ne sme presojati sorazmernosti posledice ustavitve postopka glede na pomen neplačane takse v razmerju do vrednosti spora, kot se neutemeljeno zavzema tožnica v pritožbi. Poleg tega se v primeru, če je tožba umaknjena, šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži (četrti odstavek 188. člena ZPP).

10Ker gre za prekluziven zakonski rok, ga sodišče tudi ne more podaljšati. Zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v izpodbijanem sklepu ni navedlo, zakaj ni omogočilo dodatnega procesnega ravnanja, kot na primer dodatno obvestilo, podaljšanje roka ali poziv k pojasnilu. Iz podatkov spisa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 16. 6. 2025 pozvalo tožnico za predložitev dokazila o pravočasnem plačilu sodne takse za redni postopek v znesku 1.183,00 EUR, saj plačilo iz evidence Uprave za javne prihodke ni razvidno. Poziv je tožnica prejela 17. 6. 2025 in se nanj v danem 3-dnevnem roku ni odzvala.

11Sodišče prve stopnje je tako pravilno izdalo izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP je tudi pravilno naložilo tožnici povračilo pravdnih stroškov toženke, katerih višino tožnica konkretizirano ni prerekala. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo obe omenjeni pravni podlagi, zato ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep ne vsebuje pravne presoje, ki bi tožnici omogočila, da bi odločitev razumela in jo učinkovito izpodbijala. V postopku ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika v odgovoru na pritožbo in določil Odvetniške tarife (OT) je višje sodišče toženki priznalo 500 točk za vložitev odgovora na pritožbo in 10 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožnica toženki povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pregled dokumentacije in študij prakse je vključen v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo. Sodišča niso vezana na obvezno razlago določil OT, ki jih sprejme upravni odbor OZS.⁴ O zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov sodišče ni odločalo, saj jih toženka ni zahtevala.

¹ Tako odločba USRS U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015 in tam navedena sodna praksa.
² Prim. odločbo USRS U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013.
³ Odločba USRS U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014.
⁴ Prim. npr. sklep VSC I Cp 380/2023 z dne 16. 11. 2023, sodbo VSL II Cp 456/2018 z dne 18. 7. 2018 ter sklep VSL III Cp 266/2024 z dne 4. 3. 2024 in tam navedeno sodno prakso.