146. člen URS

Ustavna pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva je stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse, ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks.

Ustavno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo, iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev. Ustrezno ustavnopravno presojo je v tem primeru opravil že zakonodajalec, ki je naložil obveznost plačila sodne takse ob vložitvi tožbe, obenem pa predvidel institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.

Glede na to, da je bil dolžnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravnomočno zavržen, hkrati pa za dolžnika tudi ne veljajo taksne oprostitve na podlagi zakona iz 10. člena ZST-1, se kot pravilno izkaže stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Ob dejstvu, da dolžnik v roku, določenem s plačilnim nalogom, takse ni plačal, pa je pravilna in s petim odstavkom 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ skladna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnika šteje za umaknjen.

Ustavno sodišče je že pojasnilo, da zakonodajalec lahko predpiše obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov, ustavnopravni temelj zanjo pa ima v prvem odstavku 146. člena Ustave. Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi (pravdnega) postopka.

Iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno varstvo, iz pravice do pravnega sredstva pa ne, da bi morala država zagotoviti brezplačna vlaganja pritožb in drugih pravnih sredstev zoper odločitve sodišč.

Sodišče dolžniku ne more in ne sme dovoliti obročnega plačila dolga. O takem predlogu bi lahko odločal le upnik, vendar pa mu dolžnik česa takega nikoli ni predlagal. Že iz upnikovega odgovora na ugovor dolžnika pa je razvidno, da odlog in obročno plačilo ni mogoče za pretežni del dolžnikove obveznosti do upnika. Predlagatelj postopka osebnega stečaja – država – v okviru ustavne pravice državljanov do socialne varnosti ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, kot je določeno že v 50. členu Ustave RS, sredstva za uresničevanje svojih nalog pa med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave RS). Ko torej upnik uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki mu jih nalaga že Ustava RS, pa tudi zakonski in podzakonski predpisi.

Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča. Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, morata obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje. Obveznost plačila sodnih taks sama po sebi ni neskladna s pravico dostopa do sodišča, vendar morajo sodišča tehtati med interesom države do pobiranja sodnih taks na eni strani in interesom strank do uveljavitve svojih civilnih pravic na sodišču na drugi strani. Če so takse nesorazmerno visoke, gre lahko za kršitev pravice dostopa do sodišča.

Ustavnopravno je sicer dopustna ureditev, ki meritorno odločanje o pritožbi pogojuje s plačilom sodne takse v določenem roku, vendar bi šlo za nesorazemeren poseg v ustavno pravico do pritožbe, če bi šteli, da je pritožba umaknjena, čeprav je bila sodna taksa zanjo plačana v roku, le-da na prehodni podračun drugega, istovrstnega sodišča in ne sodišča, ki je bilo navedeno v plačilnem nalogu.

Plačilo sodne takse na prehodni podračun drugega sodišča je treba opredeliti kot očitno pomoto, ki se v smislu osmega odstavka 112. člena ZPP lahko pripeti tudi odvetniku.

Pravica oziroma pravni interes občine v zvezi z NUSZ je glede na veljavno ureditev zgolj v tem, da dobi sredstva, kolikor jih je bilo pobranih iz naslova NUSZ, nakazana v svoj proračun. Nima pa pravice do tega, da je NUSZ sploh odmerjeno oziroma da je odmerjeno v določeni višini. Odločitev upravnega sodišča o odmeri, tudi morebitna odprava odločbe o odmeri NUSZ, zato ne more vplivati na pravice in pravne koristi občine, ki jih ima občina v zvezi z NUSZ. Odločitev sodišča prve stopnje, da občina ne izpolnjuje pogojev za udeležbo v upravnem sporu iz drugega odstavka 19. člena ZUS-1, je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila po 170. členu ZDavP-2 je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti, zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde in presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti - protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda. Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko oziroma hranilnico ni v (kazenskopravnem) sankcioniranju banke oziroma hranilnice za opustitev dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki je državi nastala zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja, zaradi česar poplačilo davka ni tako, kot bi lahko bilo, če bi banka oziroma hranilnica izpolnila svoje obveznosti v zvezi s sklepom o davčni izvršbi. V okviru postopka davčne izvršbe lahko davčni organ po 170. členu ZDavP-2 banki oziroma hranilnici naloži le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov davka po sklepu o izvršbi (do tega pa lahko seveda pride le, če je imel dolžnik na računu denarna sredstva), ne pa tudi plačila škode, k

Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, mora obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje.

Namen sodne takse je plačilo konkretne storitve. V tem se takse razlikujejo od davkov, za katere je značilno, da njihov vplačnik ne prejme protidajatve, ki bi predstavljala posebno storitev. S sodno takso stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, mora obstajati obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje.

Zgolj s sprožitvijo postopka tožniki niso mogli utemeljeno pričakovati določene višine taks v kasnejšem morebitnem postopku, do katerega lahko pride ali pa ne. To bi pomenilo, da za že uvedene postopke zakonodajalec nikdar ne bi smel povišati taks. Ustavno sodišče je že presodilo, da ni ustavno sporna prehodna ureditev, ki bi nove takse uveljavila za vse postopke v teku, ne samo za na novo začete postopke. Ko stranka vloži neko vlogo, se lahko utemeljeno zanese na taksno tarifo veljavno v času vložitve vloge. Zato zakonodajalec tarife ne sme povišati za že vložene vloge (za katere taksa še ni bila terjana). Gotovo pa ista logika ne more veljati za celoten postopek, vključujoč celo izredna pravna sredstva. Za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči po uveljavitvi novega zakona, se uporablja nov zakon (ZST-1).

Pri reviziji, ki jo je uvedel novi Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) gre za vlogo zato se po 4. členu ZST za vloge plača taksa takrat, ko nastane taksna obveznost (ko se vloga vloži oziroma ko se vloga da na zapisnik). Vendar slednje velja le za tiste vloge oziroma tista dejanja, za katera je z zakonom - ZST, sodna taksa predpisana. Za revizijo v upravnem sporu pa omenjeni zakon sodne takse ne predpisuje.