VSK Sodba in sklep II Kp 49023/2020

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. izreka razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožba obtoženkinega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obtoženo A. A. da naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in odločilo, da stroški tega dela postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun. Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V točki II. izreka pa je obtoženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 228. člena KZ-1 določilo kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Deloma je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku C. in B. B. in obtoženki na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP v plačilo naložilo znesek 2.766 EUR, s preostankom pa oškodovanca napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP in na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun brezplačne pravne pomoči.

2Zoper sodbo je okrožni državni tožilec vložil pritožbo iz razloga kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Zagovornik obtožene je podal odgovor na pritožbo v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrne.

4Zagovornik obtožene je tudi sam vložil pritožbo, kot navaja iz razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

5Okrožni državni tožilec v izjasnitvi glede pritožbe obtoženkinega zagovornika navaja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni.

6Pritožba okrožnega državnega tožilstva je utemeljena, pritožba obtoženkinega zagovornika pa ni utemeljena.

7Kot izhaja iz 6. do 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zoper obtoženko zavrnilo obtožbo da naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ker je presodilo, da je kazenski pregon za navedeno kaznivo dejanje, katerega naj bi obtoženka storila v decembru 2014, že zastaral. Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 in upoštevaje dodatnih 64 dni zadržanja teka zastaralnega roka zaradi epidemije COVID-19 je sodišče prve stopnje štelo, da je zastaranje pregona nastopilo dne 3. 2. 2025, pri tem pa kot razloga za pretrganje zastaranja ni upoštevalo okoliščine, da naj bi obtoženka v obdobju od 26. 1. 2016 do 30. 7. 2016 storila novo kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, saj sodba Okrožnega sodišča v Kopru I K 43633/2018 z dne 20. 5. 2024, s katero je bila obtoženka spoznana za krivo storitve tega kaznivega dejanja, v času izreka sodbe sodišča prve stopnje še ni bila pravnomočna.

8Okrožni državni tožilec po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o poteku zastaralnega roka za pregon navedenega kaznivega dejanja oziroma glede pretrganja njegovega teka moralo upoštevati tudi sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 58171/2019 z dne 6. 3. 2021. Izvedbo dokaza z branjem te sodbe je državni tožilec predlagal že v obtožnici Kt 619/2019 z dne 23. 3. 2022, a sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in svoje odločitve v tem delu tudi ni obrazložilo, zagovornik obtožene pa se v zvezi z navedeno sodbo ne more sklicevati, da naj bi dejstvo, da je bila obsojena, obtoženki bilo neznano oziroma da naj bi predstavljalo pravno novoto. Z omenjeno sodbo je bila obtoženka pravnomočno spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, ki ga je storila dne 4. 11. 2015, kar pomeni, da je znotraj teka roka za zastaranje pregona v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja storila novo, najmanj enako hudo kaznivo dejanje, kar po določbi četrtega odstavka 91. člena KZ-1 tek zastaralnega roka pretrga in začne zastaranje teči znova in bo zastaranje tako nastopilo dne 4. 11. 2025.¹

9Iz podatkov spisa, natančneje iz izpiska kazenske evidence z dne 5. 4. 2022 (listovna št. 211) in z dne 2. 9. 2024 (listovna št. 268) sicer izhaja, da je bila navedena obsodba iz kazenske evidence tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izbrisana, a pritožbeno sodišče pritrjuje stališču okrožnega državnega tožilca da morebitna poznejša zakonska rehabilitacija nima nikakršnega vpliva na učinke, ki jih je ta obsodba že povzročila v pravnem redu. Skladno z določbo prvega odstavka 82. člena KZ-1 se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. Zakonska rehabilitacija je torej institut kazenskega prava, ki po izpolnitvi določenih pogojev (tretji odstavek 82. člena KZ-1) povzroči izbris obsodbe iz kazenske evidence in prepreči upoštevanje te obsodbe pri odločanju državnih organov o posameznikovih pravicah. Takšno učinkovanje pa po oceni pritožbenega sodišča ni retroaktivno in ne izniči pravnih posledic, ki so s pravnomočnostjo takšne obsodbe že nastale. Namen rehabilitacije je namreč v prenehanju posledic obsodbe (79. do 81. člen KZ-1), ne pa razveljavitev obsodbe in odprava vseh njenih že nastalih učinkov. Tudi iz pravne literature izhaja, da kazenski zakon z določbami o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence uveljavlja fikcijo neobsojenosti z učinkovanjem ex nunc in erga omnes.² Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Velenju I K 58171/2019 z dne 6. 3. 2021, četudi že izbrisana iz kazenske evidence, upošteva pri presoji pretrganja teka zastaralnega roka v predmetni zadevi in dejstvo pretrganja zastaranja, ki je nastopilo pred njenim izbrisom, ohrani svojo pravno veljavnost.

10Prav tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodba Okrožnega sodišča v Kopru I K 43633/2018 z dne 20. 5. 2024, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, tekom pritožbenega postopka postala pravnomočna. Pravnomočnost je nastopila dne 31. 3. 2025 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 43633/2018 z dne 13. 3. 2025, na kar je pritožbeno sodišče na seji dne 2. 10. 2025 opozorilo tudi prisotnega obtoženčevega zagovornika, ki je izjavil, da je obramba z navedenim dejstvom že seznanjena. Z omenjeno sodbo pa je bila obtoženka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 288. člena KZ-1, ki ga je storila v obdobju od 26. 1. 2016 do 30. 7. 2016, kar je prav tako v zastaralnem roku za pregon kaznivega dejanja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in je tudi navedeno dejstvo tek zastaralnega roka pretrgalo in bo zastaranje pregona upoštevaje to okoliščino nastopilo 30. 7. 2026.³

11Navedeno sodbo je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi v zvezi z očitkom pod točko II. izreka izpodbijane sodbe, kjer je bila obtoženka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ki ga je storila v času od 29. 5. 2015 do 7. 6. 2015 in bi glede na določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 tudi za to kaznivo dejanje tekom pritožbenega postopka potekel zastaralni rok za dopustnost kazenskega pregona. Sodišče druge stopnje mora glede na določbo 2. točke prvega odstavka 383. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP na okoliščine glede zastaranja kazenskega pregona paziti po uradni dolžnosti. Tudi v tem primeru pa je bil s storitvijo navedenega novega, najmanj enako hudega kaznivega dejanja, za katerega je bila obtoženka spoznana za krivo s pravnomočno sodbo, tek zastaralnega roka pretrgan in je začel teči znova, kar pomeni, da bi zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz točke II. izreka nastopilo 30. 7. 2026.

12Glede na zavzeto nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje iz I. točke izreka zastaran, je ugotoviti, da je v posledici kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP sodišče prve stopnje glede očitka pod točko I. izreka sodbe tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje (prvi odstavek 373. člena ZKP). Pritožbeno sodišče je tako ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilstva in izpodbijano sodbo v točki I. izreka na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

13V zvezi s pritožbo obtoženkinega zagovornika zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče po preučitvi celotne zadeve, pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po resnici in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno presodilo da vsi zbrani dokazi vodijo k ugotovitvi, da je obtožena storila obravnavano kaznivo dejanje. Pritožnik v pritožbi ponavlja navedbe iz obtoženkinega zagovora in podaja svojo oceno ugotovljenih dejstev, s čimer pa smiselnih in prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti. Do zagovornih oziroma sedaj tudi pritožbenih navedb glede dejstva, da naj bi bile določene dobavljene češnje gnile se je argumentirano opredelilo že prvostopenjsko sodišče in razlogom, kot so navedeni v 13. do 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima ničesar dodati. Tako je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in zlasti ob prepričljivi oceni verodostojnosti izpovedbe oškodovancev utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega ji kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 z gotovostjo dokazana. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o neizkazanosti višine nastale škode ker vpleteni niso poslovali z dobavnicami v obliki kot jo predvideva Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Niti iz izpovedi oškodovancev in tudi ne iz zagovora obtoženke namreč ne izhaja, da bi bile količine češenj ob opravljenih dobavah in njihove cene v čemerkoli sporne. Ob prepričljivih in logično argumentiranih ugotovitvah sodišča prve stopnje glede naklepa in namena obtoženke da oškodovanca preslepi glede izpolnitve obveznosti in si pridobi protipravno premoženjsko korist pa pritožbeno sodišče tudi ni sledilo navedbam pritožnika o tem, da gre v obravnavani zadevi kvečjemu za civilnopravno razmerje oziroma da obravnavano ravnanje obtoženke ne predstavlja kaznivega dejanja.

14Čeprav pritožnik v pritožbi posebej ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri. Pritožba, ki je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona in ki se poda v korist obdolženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine in obtoženki izreklo primerno kazensko sankcijo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je pri tem upoštevalo dejstvo, da obtoženka predhodno še ni bila obravnavana zaradi kaznivih dejanj, čas, ki je potekel od storitve dejanja, njeno starost in zdravstveno stanje ter je pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let tako povsem primerna in zakonita.

15Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženkinega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani II. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženega oprostilo plačila sodne takse za pritožbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ V tem primeru se zastaralni rok ne podaljša za 64 dni zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo COVID-19, saj se je kazenski postopek zoper obtoženko začel z izdajo sklepa o uvedbi preiskave I Kpr 49023/2020 z dne 6. 9. 2021 na podlagi zahteve za preiskavo Kt 619/2019 z dne 4. 9. 2020, kar je po izteku obdobja veljavnosti Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo. ZZUSUDJZ je začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-1, ki je začel veljati 1. 6. 2020.
² Tako dr. Boštjan Polegek v: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021 (str. 1010 in 1011).
³ Glej opombo št. 1.