90. člen ZKP

V obravnavani zadevi zagovornik ne zatrjuje, da obsojenec sodbe o kaznovalnem nalogu ni razumel, temveč navaja, da je sodbo napačno razumel, ker dejanja ni storil in ker je policist v predkazenskem postopku izjavil, da "iz tega ne bo nič". Vendar iz teh trditev po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost upravičenega vzroka za zamudo, upoštevaje jasno in nedvoumno vsebino obsodilne sodbe o kaznovalnem nalogu pa izpostavljeni okoliščini, četudi bi se izkazali za resnični, ne predstavljata objektivnih ovir, ki bi obdolžencu preprečevale pravočasno vložitev ugovora.

Namen rehabilitacije je namreč v prenehanju posledic obsodbe (79. do 81. člen KZ-1), ne pa razveljavitev obsodbe in odprava vseh njenih že nastalih učinkov. Tudi iz pravne literature izhaja, da kazenski zakon z določbami o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence uveljavlja fikcijo neobsojenosti z učinkovanjem ex nunc in erga omnes. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Velenju I K 58171/2019 z dne 6. 3. 2021, četudi že izbrisana iz kazenske evidence, upošteva pri presoji pretrganja teka zastaralnega roka v predmetni zadevi in dejstvo pretrganja zastaranja, ki je nastopilo pred njenim izbrisom, ohrani svojo pravno veljavnost.

Pri odločanju o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje je pomembno zgolj, ali so podani opravičljivi razlogi za zamudo določenega procesnega dejanja (v danem primeru napovedi pritožbe), ne pa tudi, katere pritožbene razloge bi obsojenec morebiti uveljavljal oziroma kakšne so možnosti za uspeh njegove pritožbe. Za ovrženje zaključka o tem, da je bil obsojenec sposoben doumeti decidiran in preprost pravni pouk, da mora po razglasitvi sodbe, izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, v roku osmih dni napovedati pritožbo, pa bi bilo po presoji pritožbenega senata treba ponuditi več kot sklicevanje na psihološke reperkusije prometne nesreče iz leta 2020 in na okoliščine prisilne privedbe na sodišče v neugodnem času zaradi dveh smrti v družini. S tem obrambi ni uspelo izkazati izjeme, ki bi prebila pravilo o prekluzivnosti zakonskih procesnih rokov.

Ker je sodišče prve stopnje že odločalo o pravočasnosti vložene pritožbe, pri tem pa ni bilo seznanjeno z okoliščinami, ki jih obsojenec navaja kot razloge za zamudo pritožbe, ki naj bi po izvajanju pritožbe bili opravičljivi, je ugotoviti, da je izpodbijan sklep izdan preuranjeno.

Pritrditi je sicer pritožbi, da je zagovornik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje predlagal tudi zaslišanje storilca ter da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, prav tako pa ga ni zavrnilo. Očitano lahko predstavlja kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 155. člena ZP-1. Ker pa je zagovornik želel s tem predlogom dokazovati, da storilec ni razumel fikcije vročitve oziroma da je svojemu zagovorniku povedal napačen dan vročitve, navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj v kolikor že iz trditev ne izhaja utemeljenost opravičenega vzroka za zamudo, tudi izkazanost teh trditev ne more vplivati na pravilnost tega zaključka sodišča prve stopnje.

Preiskovalna sodnica je v napadenem sklepu pravilno pojasnila, da je rok za pritožbo prekluziven rok, kar pomeni, da procesni upravičenec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje, če ta rok zamudi, obdolženec pa se je pravici do pritožbe zoper sklep o opravi preiskave odpovedal, in da prvi odstavek 89. člena ZKP vrnitve v prejšnje stanje v primeru izdanega sklepa o opravi preiskave ne predvideva. Obdolženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato utemeljeno kot nedovoljenega zavrgla.

Obsojenec niti v ugovoru niti v pritožbi zoper prvostopni sklep ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je rok zamudi iz opravičenih razlogov, niti ne predlaga vrnitve v prejšnje stanje. Zgolj pavšalno zatrjuje, da v 8 dnevnem roku ne bi mogel urediti niti brezplačne pravne pomoči, ki mu pripada po zakonu kot prejemniku socialne pomoči. Zato s svojo pritožbo ne more biti uspešen.

O pravnem sredstvu (torej tudi o tožbi, čeprav je bila vložena kot izpodbojna tožba v upravnem sporu) zoper zavrnitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi prepozne zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku odloča organ, ki je pristojen za odločanje o sami zahtevi za sodno varstvo, to je okrajno sodišče.

Dokazno breme za izpodbijanje domneve resničnosti podatkov na vročilnici kot javni listini je na obrambi oziroma obsojencu, ki mora dvom v verodostojnost podatkov na povratnici izkazati z ustrezno stopnjo verjetnosti.

Izjava o napovedi pritožbe mora biti jasno izražena in mnenja ni dovoljeno sklepati na podlagi strokovnih mnenj pred razglasitvijo ali na podlagi njenih reakcij po razglašeni sodbi. Izjava o napovedi pritožbe mora biti torej takšna, da artikulirano presega golo - četudi izrazito nezadovoljstvo z razglašeno sodbo.

V primeru, ko sodišče sodi obdolžencu v nenavzočnosti (442. in 307. člen ZKP), pravni pouk, ki mu je bil dan v vabilu za glavno obravnavo (2. odstavek 288. člena in 2. odstavek 439. člena ZKP), sodišča ne odvezuje dolžnosti, da v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZKP po razglasitvi sodbe obdolženca na primeren način seznani, da je po opravljeni glavni obravnavi izreklo sodbo, ga pouči o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter opozori na posledice, če pritožbe ne bo napovedal.